prenajedanje-posledica KG,
Pozdravljeni,
sem mamica treh otrok, stara 33 let, poročena, zaposlena….znanci in prijatelji bi rekli, da smo sanjska družina a vendar temu ni tako; zaradi zdravstvenih težav otrok, pritiskov v službi, nenehnega tekanja v vsakdanu, gospodinjskih opravil in še in še bi naštevala, sem počasi, počasi – nevedoč padala v depresijo, eden od vzrok je bilo prenajedanje – vsakič ko so se pojavile nove težave, sem se zatekla h hrani in rezultat je tukaj – debelost 🙁 No, in to me sedaj žalosti, jezi, razjeda – še oblačila, ki sem si jih lani kupila težko spravim nase, da o kakšnih ozkih majčkah ne govorim, sami šlaufi visijo z mene….
ker sem zaradi depresije se zatekla k zdravnici po pomoč, sem dobila tudi zdravila; ta me sedaj držijo pokonci; ponovno imam voljo do življenja; bi lahko rekli in sedaj nastopi moja močna in velika želja – izgubiti kilogramčke, ma kaj kilogramčke kar kilograme in to vsaj 30 jih moram dol spravit kajti ogrožam svoje zdravje (po pregledih v ambulantah).
Potrebujem nasvet, nekaj spodbude, energije – kako se zadeve lotiti? Kje začeti? Kaj spremeniti?
Hvala za vašo pomoč,
Lep pozdrav
Oj. Jaz sem rahlo depresivna in posledično je tudi mene zaneslo v hrano. Na srečo sem pridelala samo pet kilogramov, vendar me tudi to strašno mori, ker se ne počutim dobro in ker mi prav tako kot tebi zmanjkuje oblačil. Ne jemljem zdravil.
Enkrat sem že bila depresivna, samo takrat sem shujšala. Tudi takrat sem si opomogla brez zdravil. Jaz sem si postavila, kaj moram nujno narediti, kaj pa lahko pač počaka in pustim za boljše čase. Tako na primer je bilo obvezno seveda služba, drugo pa otroci – da so bili normalno preskrbljeni, prehranjeni, čisti in da sem hodila v šolo na govorilne. Vse ostalo sem pustila – stanovanje je bilo kot v svinjaku (ni mi v čast, se zavedam, ampak nisem bila v stanju pospravljat).
Pri tebi verjetno že sama zdravila vplivajo na pridobivanje kil, ker ti pač upočasnijo vse telesne sisteme in ti potem porabljajo manj energije. Že sama depresija vpliva enako, ker se izločajo tisti hormoni, ki telo spravljajo v mirovanje. To je nekako logičen potek bolezni. Torej je treba poiskat način, kako se zagnati, da se bodo kalorije kurile. Ne vem, kakšen tip si, ampak mogoče si za cel teden naprej napišeš, kaj boš naredila zase – ni treba več kot 20 minut do pol ure na dan. Lahko uvedeš popoldansko telovadbo z otroki, zdaj greste lahko skupaj na kolo/skiro in se zapeljete par km, lahko greste na sprehod. Karkoli. Če lahko dejavnost izvajate skupaj, jo seveda podaljšaj na toliko, kot vam ustreza. Naredite piknik nekje v naravi – vzemite s seboj pijačo, sendviče, se nekje usedite in pomalicajte, potem pa nazaj proti domu. Kljub trem otrokom bi to moralo biti izvedljivo – da si vzameš tiste pol ure za telovadbo. Lahko pa magari doma v dnevni naredite domači fitnes. Kupiš par uteži v Hoferju in delate skupaj.
Glede hrane ti bo mogoče pomagalo, da si poleg obrokov (te zaenkrat pusti, kot so, samo količino skušaj zmanjšati) odmeriš točno, kaj boš še prigriznila zraven. Recimo da si zvečer daš v plastično škatlico par piškotov in to je za naslednji dan tvoja doza. Ne vzameš niti enega piškota več. Magari povej tudi otrokom, da te bodo oni bremzali in te kregali, če boš pretiravala :). Za pocrkljat so dobri tudi smutiji, to lahko občasno pripraviš za vso družino. Zmiksaš sadje, dodaš vodo, da nastane zelo gost sok, in imate to za obrok. Ampak to ni za vsak dan, mogoče enkrat na teden.
Za prigrizke in malice uvedi svežo sadje in zelenjavo, tudi za otroke. Recimo za vsakega (tudi zate) pol jabolka, en korenček, pest oreškov/rozin, ali za vsakega skodelica jagod … To naj bo obrok, ko sedite skupaj za mizo in to pojeste.
Pogosta napaka mamic je tudi, da pojedo za otroki, kar so pustili. To navado, če jo imaš, opusti čim prej. Vseeno je, po kakšni poti gredo ostani v sekret, direktno s krožnika ali prek tvojega črevesja. Se strinjaš?
Moram pa seveda dodati, da sem trenutno tudi sama bolj teoretik kot praktik, ampak se pobiram. Začela sem spet teči, nehala sem se basati s sladkarijami, upam, da sem za zdaj vsaj zajezila dodatno nabiranje kil in da bo počasi šlo navzdol.
Drži se.
Pravakvaka,
hvala za napisano; kako si se spravila k sebi brez zdravil iz depresije? meni žal ni uspelo, vedno bolj sem padala dol in sedaj sem 14 dni na tabletah, nekako moram priznat da sem vsaj delček volje dobila nazaj in da sem začela s stvarmi, ki jih z veseljem opravim, naredim kot je treba-recimo pospravim kot je treba in ne kot prej, sem neki pospravljala ma nič ni bilo pospravljeno, …
trenutno urejam prehrano, črtam kar ni zdravo in nakupujem še več zelenjave, sadja;
sej počasi, počasi bo….še telovadbo moram vključit pa bo kak KG odšel stran….
Žalostna sovica, mislim, da je depresivnost pač minila sama od sebe, tako kot se je začela. Ničesar nisem načrtno naredila proti temu, vsaj ne, da bi vedela. Pomagalo mi je, da sem si res razmejila, kaj moram naredit in kaj lahko počaka. Da če bom začela bluziti z delom ali zanemarjat otroke, je to potem konec šale.
No, pri tebi tablete še niso vplivale na kg, zato je prav, da začneš (končno) misliti na hrano, ker sicer bo še hujše. Gibanje je pomembno in ti bo dalo dodatno energijo, voljo. Ne išči izgovorov, zakaj ne in da imaš druge opravke. Marsikaj lahko počaka, tvoje telo in tvoja glava pa ne.
Upam, da se bo obrnilo na bolje. Tudi pri meni :).
Pravakvaka;
največji problem je spravit se k sebi; ko se uspem dva dni držat ˝diete˝-zdravega načina, vpeljem sprehode, me nekaj zlomi in spet sem na začetku; kot nekak začaran krog….
potem seveda so tukaj otroci-trije, šolo obvezen 3 razred, dva vrtčevska 5 let in 2leti; noro naporno; veliko sama z njimi zaradi narave moževe službe in kar ne morem zaštartati; bi potrebovala dve krepki brci v rit….
najbolj me je strah kako bo, ko se bom z bolniške ponovno vrnila v službo; kjer je nočna mora oz.velik pritisk s strani vodstva in seveda zaradi narave dela…
uffff
Sovica, naporno ti je, ker nisi ta prava.
Moji otroci so že večji, zato ti lahko povem, da je tole zdaj milina. V šoli se ni take krize, dva sta še v vrtcu in z njima nimaš “velikih” skrbi, če so le seveda zdravi.
Vključi otroke v aktivnost, delajte skupaj, ne izgovarjaj se, da ne moreš, ker moža ni doma. Otroci, sploh majhni, so ja tako fletna družba, pustijo se vodit, vse jim je fino počet, vse jih zanima. Če boš rekla, da boste skupaj telovadili, bodo kot podivjani telički od sreče, boš videla.
Za moža je zanj škoda, ker zamuja to obdobje. Verjemi, da ga boš pozneje veliko bolj pogrešala in boš veliko bolj potrebovala njegovo roko pri vzgoji in skrbi za šolo. Pa te nočem strašit, rada bi le, da bi začela uživati v tem, kar imaš zdaj, ker to so dejansko čudovita leta.
Pravakvaka,
hvala za spodbudne besede; res je; marsikaj lahko z otroci počneš a moji so do sedaj bili ogromno bolani, je ni ambulante, ki jo ne bi obiskala; od alergologa, nefrologa do kardiologa, orl itd….
no, sedaj se stanje nekako popravlja, s tem da kardiolog in ORL ostajata še naprej v ˝igri˝, žal….
sem pa danes dobila dva hladna tuša glede sebe, postave in svoje podobe tako da grem v akcijo 🙂
Ti hladni tuši … ko bi ljudje vedeli, kako zares hladni so. Pa seveda neumestni, nevljudni in nizkotni. Pa kaj ima kdo za sikat, a sem zato, ker imam debel trebuh, slabši človek?
Če ti ta forum lahko kaj pomaga, nas ponucaj. Meni so te pozitivne zgodbe kar v pomoč in se lažje odločim vztrajat, čeprav se mi zdi, da cepetam na mestu. Nisem še na taki stopnji, da bi iskala potuho sotrpink, češ, imam 20 kg viška, pa kaj, jaz se dobro počutim v svoji koži in moški se kar slinijo po meni (ne verjamem sicer ne eno ne drugo, ampak verjetno človek, ki rabi tolažbo, pograbi tudi take laži).
Upam, da se bodo otroci poštimali ali da bo vsaj obvladljivo. To naj bo tebi samo še dodatna motivacija, da poskrbiš zase in za svoje zdravje (ne samo telesno, tudi duševno). Potem bo tudi njim lažje in ti boš lažje poskrbela zanje.
Sicer tvegam, da bo to zdaj zvenelo kot očitek, češ, če se boš zapustila, boš škodila tudi otrokom, ampak hočem reči, da je včasih treba prijeti bika za roge. So problemi in ne bodo kar izpuhteli. Treba jih bo aktivno reševati in v to vložiti veliko energije. Kaj lahko naredim, da bo vse skupaj čim lažje? V prvi vrsti poskrbim zase, da bom zmogla.
Sem delala za eno dobrodelno ustanovo in tam so nam to kar dobro vcepili v možgane. Da moramo vedno misliti nase in biti magari malo sebični. Sicer ne koristimo nikomur.
A si šla k frizerju? 😉
ZalostnaSovica, v tvoji zgobi se delno najdem. Meni se je po porodu zivljenje podrlo, sicer ne zaradi depresije a sem vseeno dobila predpisane antidepresive, ki so me drzali na doloceni tocki, predvsem moje zivce. Postala sem ekstremno nedejavna in jesca hkrati, energije ni bilo niti toliko, da bi se obremenjevala z nabiranjem kilogramov, enostavno mi je bilo vecino casa res vseeno. Nujna opravila so sla skozi, nenujna pa ne.
Edina zabava je bila pa itak hrana.
Ko sem prisla do tocke, da sem bila sama sebi ogabna, sem vedela, da bo treba nekaj storit. Vpeljala sem samo sprehode, 40min hoje na dan, nic vec. Lahko bi bilo tudi manj.
Bistveno je bilo, da sem vecer za vecerom, obula superge in sla na sprehod. Sprehodi so bili vse hitrejsi in daljsi, kar naenkrat so se prelevili v tek. Tak tek, 100m za zacetek, ostalo hoja. In se je stopnjevalo, dokler nisem cele trase pretekla in stopnjuje se se danes (z vmesnimi padci, seveda).
Podobno sem naredila pri hrani, Namesto dveh sendvicev za vecerjo, sem pojedla enega, nato nobenega ampak raje kaj “pametnega”.
S casom sem prehranjevalne navade popolnoma spremenila, brez obcutka odrekanja, ker so postale navade. Ampak tudi tu zaniham, vendar vem, da je zgolj zdaj in si dolgorocno tega ne smem privoscit itak, se ne pocutim vec dobro, ce se nabasem hrane.
Res mejhni, pocasni koraki in majhni cilji, ki jih lahko vsak vecer obkljukas. Se poznajo, ceprav ne tako drasticno, da bi vaga vsak dan kaksen dekagram manj pokazala.
Jaz sem dve leti rabila za 28 kg. Tekom celega procesa sem pa spet nasla sebe pa ne samo vizualno.
Pravakvaka:
ja, tej hladni tuši niso ravno na mestu-nihče se ne vpraša kako se ta oseba počuti, kaj jo tare, a je vse v redu?
res je: otroci bi naj bili še dodatna motivacija in prav zaradi njih se moram nujno spremeniti tako psihično kot tudi fizično; ne želim, da imajo mamo, ki še zase ni sposobna skrbeti kaj šele za njih; in bikca bom res prijela za roge…..
frizerju pa nisem šla, se si lase kar sama doma pobarvala 🙂
želja je: da vsako jutro ustanem, se uredim (kot sem se nekoč), nasmejem, spijem kavico, posvetim otrokom, odpeljem v vrtec, šolo, na treninge, k zdravnikom in uživam z njimi; hiša bo pospravljena in urejena, nujne stvari opravljene sproti, kar lahko počaka, naj počaka; posvetim možu pa čeprav sem na koncu dneva že utrujena, zaspana…..
predvsem pa da ne pozabim nase 🙂
loonna:
če se vidiš v moji zgodbi, si verjetno šla skozi ˝pekel˝ kot sedaj hodim jaz….kako se pa sedaj držiš?
Super. Zdaj si še mene zrajcala, da grem tudi jaz malo pregledat omaro.
Jaz sem si prepovedala nosit trenirko doma, tako da sem vedno v hlačah. In tudi ne nosim kakih zdrajsanih majic, ampak kar lepo take, ki so tudi za med ljudi. Tudi meni neka osnovna urejenost veliko pomeni. Se pravi frizura, primerna oblačila, koža … Tako da dober znak, da hočeš biti urejena in lepa!
kr dej; super občutek;
no, ker je bil miren dopoldan sem si noge uredila, nohtke namazala; super občutek;
sedaj dokončam kosilo, potem pa skočim pod tuš; odpeljem hčerkico na trening in grem s sinekom v trgovino; ta manjši je pa z očetom, ker je odšel na kardio v lj…..
jeeee,nekaj energije je le nazaj; pred odhodom v trgovino naštudiram mal jedilnik in nakupim zgolj potrebno; uffff; morda kako novo cunjico kupim
Pozdravljene,
tudi sama sem zapadla v podoben krog iz katerega sem zelo uspešno izstopila.
V skoraj treh letih mi je uspelo pridelati 12 dodatnih kilogramov, malo zaradi lastne malomarnosti malo pa tudi zaradi nesrečnih okoliščin. Kmalu bom stara trideset let, pa kljub pestremu in stresnemu življenju nikoli nisem pri teži tako nihala. V zadnjih letih pa so me osrečevale predvsem sladkarije in mastna hrana ob neprimernih urah.
Koncem zime sem si vzela čas za razmislek in se odločila da se pričnem več gibati in kontrolirati kaj pojem, predvsem pa koliko.
*Gibanje:
Mogoče se sliši hecno, ampak na svoj pametni telefon sem si naložila aplikacijo, ki šteje korake, kilometre, hitrost, kalorije itd. Obstaja tudi naprava, ki vse to meri. Reče se ji pedometer (prav tako se imenuje aplikacija). Izbrala sem si turo po ravnini, dolgo približno 7km, med vasmi, polji, delno tudi gozdno. Mirno okolje, narava!
Ker imam prilagodljiv delovni urnik, se na pohod odpravim takoj po lahkem zajtrku. Na začetku sem se težko odpravila od doma, po kakšnem tednu pa že ugotovila da je dan pust če ne opravim svojega jutranjega rituala (ne glede na vremenske razmere).
V samem štartu me je za gibanje v večini animiral pedometer. Vsakodnevni rezultati so kazali na to, da napredujem. Zdaj pot prehodim v dobri uri, medtem ko sem v začetku potrebovala uro in pol. Osrečilo pa me ni samo to, ampak tudi hoja sama po sebi, ker je neke vrste meditacija poleg tega pa se ob gibanju sproščajo tudi endorfini – hormoni sreče, ki sem jih prej nadomestila s hrano. Postala sem bolj zadovoljna, zgovorna, družabna in mimogrede pridobila tudi na kondiciji in mišični masi.
Spoznala sem, da gibanje nikoli ne sme predstavljati problema, ampak mora izvirati iz želje da za svoje telo poskrbiš z veseljem in ljubeznijo do samega sebe in spoštovanjem do svojega telesa!
Zato se ne trpinčite s tekom in raznimi fitnes-mučilnimi napravami. To so samo modne muhe, ki pa za moje pojme s tistim gibanjem, ki te zares razbremeni nimajo zveze. Običajno je tako, da če se v kaj prehitro zaletimo, nas tudi hitro mine, ker smo pač nagnjeni h komfortu.
*Prehrana:
Pri sami prehrani nisem prav kaj dosti spremenila. Jem redno, trikrat na dan. Se ne prenajedam, kot sem bila navajena prej. Po sedmi uri ne jem. Spijem od 2-3 litre čaja dnevno.
Vsako jutro se stehtam in kilograme vnesem v aplikacijo (iz kilogramov namreč izračuna porabo kalorij). Zapišem si tudi kaj sem pojedla in popila, ter koliko kalorij je vsebovala hrana. Trudim se, da ne prekoračim tiste zmerne meje vnosa kalorij, če jo pa že se pa ne sekiram.
S tem načinom sem disciplinirala samo sebe.
Pomagala mi ni namreč ne lunina, ne ločevalna, niti sadna dieta. Samo gibanje in redna prehrana.
V treh mesecih sem izgubila 6 kilogramov in pridobila nazaj svoje zadovoljstvo.
Sploh ne dvomim, da ne bi bila kateri v vzpodbudo moja zgodba!
Ženske smo zelo trpežne, premagamo lahko zelo hude stvari. Zato pa, imejmo rade same sebe, ker smo močne in sposobne! 😉
ZalostnaSovica, gre 🙂 Brez antidepresivov, vecino casa cisto vredu, ce nisem, znam pa zdaj vsaj prepoznavati znake in hitro saniram. Nekaj pogleda vase, veliko narave ter gibanja, me je “pozdravilo”. In pa cas.
Se dobro, ker tisto stanje ni bilo cloveka vredno zivljenje. Kavc, hrana in polno enega obupa.
Sovica, lepo je prebrat tvoj zadnji prispevek!
Sprehodnica, to je to. Jaz osebno zagovarjam spremembo življenjskega sloga in manjši vnos hrane, ne pa drastičnih diet in intenzivne vadbe, ker tega na dolgi rok ne moreš vzdrževat ob vseh drugih obveznostih.
No, jaz se tudi počasi lahko pohvalim, da se spravljam k sebi. Prejšnji teden nisem upala razglašati, če bi me slučajno spet zaneslo in bi potem še toliko bolj bolelo :). Ampak ne, ko človek enkrat začne in opazi pozitiven učinek, ni več težko nadaljevati.
Prav to je bistveno, kot si sama ugotovila – da ti nekaj pride v navado in se brez tega slabo počutiš. Pravijo, da rabiš samo tri tedne, da ti nekaj preide v navado.
@ sprehodnica: tudi sama sem pričela s sprehodi, prav pašejo; opravim jih takoj zjutraj, ko razvozim otroke in imam čas; slušalke v ušesa in gremo….
@loonna: mene iskreno je strah kako bom brez zdravil, sicer jih jemljem komaj 3tedne ampak je počutje šele zdaj vidno in je boljše; tudi odnos doma se spreminja; uživam v stvareh, ki jih počnem; ni mi težko z troci se učit, prebrat knjigico, risat, brcat žogo – prej je bila to misija nemogoče oz.sem vse opravila z muko, kričanjem, takim odnosom da je mož uvedel ˝tihe dneve˝ – je rekel, da se z mano enostavno ne da več normalno pogovarjat, da je samo eno kričanje in ukazovanje še prisotno; od vsega hudega, sem bila nekaj krat na meji da spokam in grem, potem pa pogledam svoje tri sončke, ki niso nič krivi in me zvije tako da sem jokala cele noči; najhuje je bilo ko sem nekaj noči prespala v dnevni sobi in je mož rekel, da ni problem da otroke vzgaja sam in naj že enkrat grem zdravnici; zaupala sem se sodelavki (starejša gospa, ki je šla skozi depresijo) in po njenem pogovoru, sem odšla do zdravnice in se ji izpovedala, zjokala – sploh ni mogla verjet kaj vse se mi dogaja sploh ker je naša družinska zdravnica; dala mi je 3tedensko bolniško in zdravila; ta teden grem na pregled – neke teste izpolnjujem in ne vem, če je ne bom prosila za kakšega psihiatra, da se naučim obvladati določene situacije;
najbolj me je strah vrnitve v službo, kjer opravljam delo vodje ekipe in od mene zahteva 100% in več prisotnosti, odločnosti, vztrajnosti….ne vem…
@pravakvaka: danes zjutraj sem ustala, spila kavico, se zrihtala, odpeljala otroke, slušalke v ušesa in 30minutna hitra hoja, pasalooooo; dopoldan preživela v družbi moža, ki je skuhal super kosilo, no sva skuhala: piščančje meso na žaru in bučke pa skleda solate; njamiii;
tako da počasi, počasi se premikam naprej…..