Ze leta trpim za kompulzivnim prenajedanjem in ne vem vec kaj naj szorim. Stara sem 35 let, sem mama in imam uspesno kariero. Nihce pa ne ve, da skrivam temno skrivnost in na skrivaj pojem nenormalne kolicine hrane. To se zgodi vsaj 1x na teden, zdaj med prazniki tudi vec dni zapored.
Vse skupaj se je zacelo, ko sem zacela pred leti redno hoditi na fitnes in sem poleg velikega kaloricnega deficita, tudi veliko telovadila. Potem se je stanje malce znormaliziralo in sem uspesno povecala kaloricni vnos, a prenajedanje je ostalo. In tako sem uspela v telh letih nabrati dodatnih 10kil,teza mi variira 5kg,plus minus. Sposobna sem se zrediti za 5 kil po dveh hudih prenajedanjih v dveh dneh. Vem, da je to voda, a vseeno. Po taksni epizodi ponavadi ne jem nicesar ves dan ali pa omejim vnoa kalorij. Provala sem vse. Keto, carnivore, intermitent fasting, 5dnevni post. Vedno vse vodi v prenajedanje. In to iz faking dolgcasa zvecer.
Samo da moj jezik okisi nekaj spadkega, je konec. Pri meni se zacbe all or nothing mentaliteta. Pojesti moram VSE, zato da jutri ne bom. Zgodilo se je tudi ze, da sem stran zmetala kupe hrane, da le ne bi imela doma.

Ne vem vec kaj naj storim. Res sem depresivna. Vse to vpliva na vse moje odnose, tudi s hcerko. Ali obstaja kaksna hipnoza karkoli? To je pekel.

Draga Tina,
tole vaše pisanje se mi zdi pomemben začetni korak v smeri priznavanja, da vam je hrana ušla iz rok oz. izven kotrole in rabite pomoč, tako da si lahko čestitate, da ste nam pisala.
Vendar pa moram začeti kar na začetku: prenajedanje je kot ostale motnje hranjenja resen problem, ki se ga ne da razrešiti na hitro, nikakor ne le “z bojem na eni fronti” – torej, ne samo s prehrano, sploh pa v tej smeri ne delujejo skrajnosti.
Ponavadi je v procesu pomoči (in vključitve v terapijo ali svetovanje) pomembno delo “na več frontah” – odkrivati, kaj je v ozadju preokupiranosti in kaosa s hrano, v smislu življenjskih stisk (ki nimajo veze s hrano neposredno), pa tudi v vzpostavljanju postopnega ritma redne in raznolike prehrane.
Tako da vam lahko predvsem priporočim, da si poiščete strokovno pomoč, v smislu svetovanja ali psihoterapije, saj sicer človek navadno prehitro obupa, ali pa se loti zadeve v stilu “samo še danes” ali pa “zdaj ali nikoli” in spregleda kompleksnost problema.
Naj zaključim, da to nima veze s pametjo, uspešnostjo, pridnostjo, disciplino, ampak bolj s tem, da gre človek iz anonimnosti konkretno delat na posameznih vidikih okrevanja, ker bližnjic ni. Da sprejme podporo in postopnost pri okrevanju, četudi bi rad “že enkrat in za zmeraj” imel mir pri hrani.