Pozdravljeni

Sama imam problem s prenajedanjem – in to ze odkar vem zase. Vzroke sem nasla in dobila napotnico za zdravljenje. Sicer se se odlocam kam naj se obrnem po pomoc – vendar sem vsaj koncno naredila prvi korak. Do sedaj sem bila bolj “napolnjena” s slogani (oz. nasveti moje okolice) v smislu “Manj zri, več se gibaj…etc”. Tako pa se za začetek malce bolje počutim – ker vem da je to bolezen – in predvsem ker vem da je ozdravljiva.

Zanimajo pa me predvsem mnenja in izkušnje deklet, žensk, fantov…vseh, ki so imeli (ali še imajo) probleme s prenajedanjem. Kako so se rešili tega, če so se? Kako je izgledalo na terapijah (če ste hodili na njim – in kam ste hodili, če ste). Torej izkušnje z zdravljenjem. Ker moj največji strah je, da mi bo vse skupaj ponovno spodletelo – tako kot mi je z mnogimi dietami.

LP,
M

Pa iskreno upam, da ni vse v Ljubljani…
trenutno imam probleme – imam napotnico, pa v naši občini se me psihiatri izogibajo, češ da nimajo izkušenj na tem področju, sem klicala v Vojnik, pa mi je nekdo(ne bom imena pisala) po dveh minutah pogovora rekel, da ja vi pa že nimate take motnje. Ja sama pa vem, da sem imela 9 let bulimijo, ki je zdaj prerasla v prenajedanje. Bruhanja je manj, zadnji dve leti pa ponoči ne spim, vstajam po 5x na noč….uspavala vplivajo samo na začtno fazo spanja, tako da je splošni zdravnik rekel, da jih nima smila jemati(tudi jaz se strinjam)
JAZ PA SE POČUTIM, DA NE BOM VEČ DOLGO ZDRŽALA (včasih so momenti samomorilnih misli že nevarno dolgi)

NE VEM KAJ NAJ, v Ljubljano je predaleč, služba, otroci…ne morem kar prenehat hodit v službo, nihče me ne bo gledal v bolniški, kajti, že lani je šef kuhal mulo dva meseca, ker sem manjkala natanko 5 dni po kirurškem posegu!

Pomoc vam mora nuditi psihiater v lokalnem dispanzerju ali pa vas napotiti naprej. Potrebno je, da poveste tudi za svojo obupanost in suicidalna razmisljanja.
Vem, da vam bodo izkusnje drugih dragocene, zato upam, da se bodo oglasili.

Mirjana samo en nasvet, nikakor ne hodi k psihiatru, ampak k psihologu. jaz sem sla k psihiatru, pa se je ene dvakrat pogovarjala z mano, potem pa takoj na tablete, pri mojih letih (takrat sem jih imela 19) se mi je zdelo to obcuto prezgodaj. Raje si poisci psihologa, da bos razcistila probleme, zarad katerih se prenajedas, ko bos nasla vzroke, bo mnogo lazje, vsaj pri meni je bilo tako.
lp

Danes sem prvic na tem forumu. Mirjana, kar nekaj casa je ze od tega, ko si sprasevala za izkusnje, pa ti bom vseeno nekaj napisala.

Zivim v tujini. Tukaj imam prijateljico, ki ima tezave s prenajedanjem kar tukaj imenujejo binge eating. Pred nekja leti je bila bolezen ‘uradno’ priznana, a je se vedno manj poznana kot anoreksija in bulemija (ceprav je, kot je slisati, zelo pogosta).
Moja prijateljica je hodila na skupinske terapije, ki so ji zelo pomagale. Povdarek pri teh terapijah je bil predvsem kako se odzivati na razlicne negativne obcutke kot so jeza, zalost, razocaranost, zdolgocasenost… Po terapijah je kar nekaj let obvladovala problem. Letos pa so se ob tezavah v sluzbi in zdravstvenih problemih ponovno pojavile.

Vecina ljudi si sama ne more pomagat. Potrebno je poiskati pomoc. Ne vem, koliko je to v Sloveniji mozno, kaksne terapije obstajajo,…
Lahko ti samo povem, da so bile terapije moji prijateljici v veliko pomoc!
Drzim pesti, da bos tudi ti nasla pravo pomoc.

mirjana, predlagam,da si poisces pomoc psihoterapevta. jaz podoben problem resujem ze skoraj tri leta. bodi pripravljena na to, da bo zdravljenje trajalo relativno dolgo. bodi mocna in poskusi preslisati kaksno sefovo opazko,pa tudi ne misli samo na druge ljudi.zdaj je cas zate.pa kaj potem,ce bo treba v ljubljano? vzemi terapijo kot nalozbo za svoje srecno zivljenje.veliko srece in vztrajnosti ti zelim.