Prenajedanje, DOVOLJ TE IMAM!
Pa smo spet tam, ker sem bila že velikokrat. Na začetku. In spet imam v glavi vprašanje: “In kaj bo tokrat drugače, da ti bo uspelo?” Ne vem! Preprosto MI BO, ker imam DOVOLJ! Dovolj poniževanja sebe, dovolj ne imeti se rad občutkov!
Poosebila sem ’tisti’ občutek, ki ga vsi tako sovražimo! Tisti nekontrolirani, nenadni, močan občutek da moraš dobit svoj fix. Ta moment! Zdaj!
Dala sem mu tako mal smešno ime, ki izhaja iz besede Binge eating (kompulzivno prenajedanje).
“No gospodič Bingy, kaj jamraš? Kaj ti manjka? Vem, želiš preživeti in potem mene spomniš na to. Razumem in te tolažim, da te ne bom več stradala!”
Dobesedno sem si to danes ponavljala v tistih mojih trenutkih dneva. Toliko časa, da sem se zavestno slišala in dojela kaj govorim. Smeeehhhhhh. Noro, kako sem se smejala sami sebi. Zelo dober občutek, katerega sem pogrešala. Welcome home smile. 😉
Pred dnevi sem na you tube naletela na neko punco, ki je razlagala o knjigi Brain over Binge! Odlično razlaga, da smo se vsi tako obupno že osredotočili le na čustva, pozabljamo pa na osnovno potrebo po preživetju.
Trenutno sem v 4.dnevu treniranja svojih možgančkov. Spremeniti želim navade (večerno prenajedanje) zavestno z opazovanjem sebe in svojih občutkov. Osredotočam se tudi da začutim pravo lakoto…in ne tiste nenadne čustvene! Je zelo težko, ampak totalno izvedljivo! Če znamo in lahko treniramo svoje telo, lahko tudi možgane! Samo vztrajnost, vztrajnost in še enkrat vztrajnost! Prvi cilj da zdržim 21dni brez prenajedanj in vsakodnevnim treningom možganov! Sporočim kak bo šlo. Če ima kdo kako zamisel kako premagat prenajedanje, razen tega da se poglabljamo vase in razčiščujemo svoje nerazrešene čustvene probleme. Been there, done that. Gremo dalje. Vem da je rešitev! Najboljši del tistega videa, pa je bil konec, ko reče punca, But only you can save you!
Če imate možnost si kupite knjigo Brain over Binge. Noro dobra življenjska zgodba punce ki je premagala prenajedanje in bulimijo. In ja, možno se je znebiti te odvisnosti za vedno! Verjamem!
Jaz sem imela bulimijo pred 15 leti in sem jo premagala uspešno sama brez tuje pomoči. Kako? Enostavno sem se v nekem trenutku zavedla, da bom umrla, če bom tako nadaljevala – in ne bom mogla početi stvari, ki so mi bile takrat v življenju pomembne. No, to notranje spoznanje me je spreletelo kot blisk in me globoko pretreslo – od takrat dalje sem zdrava – nikoli niti pomislila nisem, da bi šla na stara pota. Kot bi odrezal čez noč.
V bulimijo pa so me pahnila visoka pričakovanja okolja, v katerem se živela – to okolje je od mene zahtevalo uspehe in visoko storilnost. Nisem se čutila sprejeta in slišana – niti od najbližjih.
Danes živim zdravo in zadovoljno življenje, se sprejemam – spoštujem svoje telo in še danes mi je žal, kar sem mu storila. Imam zdrave prehranjevalne navade, ukvarjam se tudi s športom. 🙂
Draga “mdln”,
z veseljem preberem zgodbe o uspešnem okrevanju pri motnjah hranjenja. Sem pa nekoliko skeptična, ko se tako “iznenada in na hitro” lepo izide zgodba, kko v kaki stari pravljici. Ponavadi je pot okrevanja daljša in oseba, ki si prizna, da jo motnja hranjenja mori in teži in kvari njeno zdravje, in hoče prenehati z njo, ne more že s tem zavedanjem spremeniti stanja na bolje. Pogosto je potrebno poiskati pomoč in je proces okrevanja daljši, ponavadi kar več let.
Si sicer lahko predstavljam, da te je nekaj ali več stvari, ki si čutila, da te bulimija pri njih omejuje in lahko celo onemogoči, spravilo v pogon in v resno delo na okrevanju. Pri tvoji zgodbi me zanima, če si rabila še kaj drugega spremeniti, v tvojem razmišljanju, sspopadanju s problemi, odnosom do sebe in drugih, predelovanjem stisk ali prepričanj iz preteklosti?
Ali si vseeno poiskala kako pomoč oz. jo našla v čem ali v kom od bližnjih ali drugih oseb?
Ali ima kdo link do PDF knjige Brain over Binge, oz ali se jo da kupiti pri nas?
Ali si imela Nataša v mislih tale video https://www.youtube.com/watch?v=XMTnbW_e9Yo
Pohvala vsem, ki ste zbrale pogum.
Morda še kdo priporoča kakšno dobro knjigo za okrevanje
lp,
priporočam knjigo Karen Koenig: Pravila, kako “normalno” jesti.
Takole piše o knjigi na spletni strani založbe Modrijan: “Zdravorazumski pristop za vse, ki so kar naprej na dietah, se prenajedajo, si odrekajo hrano, jedo iz čustvenih vzgibov, in tudi tiste, ki so nekje vmes!“
Daljše pa še tole:
“Zavidate ljudem, ki brez pomislekov sežejo po kolačku, ali tistim, ki ob polnem krožniku dobrot le zamahnejo z roko?
Se sprašujete, kako vzpostaviti tak odnos s hrano, pri katerem ne boste zavidali ne enim in drugim? Preberite knjigo Pravila, kako »normalno« jesti! Rešitev vaših težav še nikoli ni bila enostavnejša. Knjiga predstavlja zdravorazumski pristop za vse, ki so kar naprej na dietah, se prenajedajo, si odrekajo hrano, jedo iz čustvenih vzgibov, in tudi tiste, ki so nekje vmes!
Nezdravo razmerje s hrano, teža in dojemanje telesa lahko porodijo cel kup iracionalnih prepričanj, ki nato vplivajo na vse vidike našega življenja. Knjiga Pravila, kako »normalno« jesti obravnava ta prepričanja ter čustva in vedenja, hkrati pa kaže pot proti resnični telesni in čustveni izpolnitvi. S humorjem, sočutjem in zdravo pametjo knjiga opisuje uravnovešene drže in vzorce, ki bodo koristili vsakovrstnim jedcem.
– Naučite se pravil, ki se jih »normalni« jedci samodejno držijo.
– Spremenite negativno razmišljanje in nezdrave navade.
– Naučite se ravnati s težavnimi čustvi, ne pa da jih stradate ali bašete s hrano.
– Počutite se zdravo in »normalno« v bližini hrane.”
Knjiga je dober pripomoček za več razumevanja, pa tudi konkretne korake, kako vzpostaviti bolj zadovoljiv odnos do hrane – vendar le, če gre za “običajen kaos” pri hrani, ali bolj motnje prehranjevanja, pri motnjah hranjenja še vedno zagovarjam, da je ponavadi potrebna strokovna pomoč ali vsaj daljše obiskovanje skupine za samopomoč. Itak, da pri hrani gre bolj ko ne redko za “zdrav razum”.
Spoštovana gospa Ana.
K sreči motenj hranjenja nimam več. Pomoči nisem poiskala nobene (niti znotraj družine niti zunaj nje). Trpela sem kakšna tri leta za to boleznijo – in niti sama se takrat nisem dobro zavedala, kaj se mi dogaja (stara sem bila 18, 19 let). Šele kasneje, ko sem bila že ozdravljena, sem dobila v roke literatutro na to temo – npr. od gospe Sanje Rozman, brala pa sem tudi zapise drugih, ki so trpeli za to boleznijo. Seveda sem se našla v teh pričevanjih. Še kako dobro sem vedala, o čem pišejo! Kasneje sem začela tudi razmišljati, zakaj sem prav jaz zbolela za bulimijo. Nekaj vzrokov sem našla – v družinskem okolju, pa verjetno tudi v moji osebnosti.
Zdaj mi je težko, ko razmišljam nazaj, kaj vse sem storila sebi hudega. Zelo grdo sem ravnala s svojim telesom, ki mi je bilo podarjeno ob rojstvu. Ampak to sem počela samo zaradi notranje bolečine, ker se nisem sprejela takšne kot sem. Tudi v družini sem se morda čutila premalo ljubljeno – zdi se mi, da so mi starši premalokrat dali vedeti, da me imajo radi – kljub mojim pomanjkljivostim in napakam. Odnosi v družini so bili precej hladni in neosebni. In potem še vsa ta pričakovanja glede šolskih uspehov, pa nesrečna zaljubljenost….
Hvala bogu, moj odnos do sebe je danes dober, lahko rečem. To je rezultat leta zorenj in težkih preizkušenj. Zdaj sem samozavestna in dobro se počutim v svoji koži, vesela sem, da sem zdrava in da imam zdrav odnos do hrane. Že dolgo jem vse, kar mi zadiši – in zopet čutim občutek sitosti, ki ga včasih nisem ob kolpuzivnem prenajedanju. Rada jem dobro in zdravo, v hrani zopet uživam – ne pomeni mi več sredstva za zadevanje oz. za polnjenje čustvene praznine. 🙂
Kar sem hotela sporočiti s svojim zapisom, je le to, da je (samo)ozdravitev očitno možna, če si človek to v nekem trenutko dovolj zaželi – čeprav se še sama ne morem načuditi želji po življenju, ki me je takrat odvrnila od to težke bolezni).
Vse dobro vam želim.