Spostovani!
stara sem 16 let in zadnje čase se ukvarjam samo še z hrano in hujsanjem. Velika sem 157 in težka 49 kg. Že mesec in pol hujšam, vendar mi v zadnje pol mesca to ne uspeva najbolj. Med tednom ko sem v šoli jem normalno, ko pa pride sobota nastane problem, saj mlajša sestra zanalašč ponuja in je sladkarije pred mano, kar me premami in se zacnem prenazirat s hrano. Problem je v tem da mi ta hrana sploh ni vec dobra in zato jem tako dolgo dokler ne poskusim vsega in me boli trebuh, nato pa grem spat razočarana. Po kg bi najverjetneje rekli da imam normalno tezo ampak obseg mojega stegna je 49cm in to je moj največji problem. Kako se naj torej uprem hrani oz. Prenaziranju?
hvala za odg. Že vnaprej
lep pozdrav

Pozdravljena Sooncy,

kot si napisala že sama je tvoja telesna teža popolnoma običajna. Nisi predebela. Verjamem, da nisi zadovoljna s svojim telesom, vendar mere, ki jih opisuješ so popolnoma običajne za tvojo starost in višino. Kaj se je zgodilo, da si se začela gledati kot predebelo in pomislila, da bi morala shujšati?

Danes mediji, modne revije, TV oddaje o manekenkah in tudi ljudje okoli nas dajejo veliko poudarka na telo. Vendar vitko telo ne pomeni sreče in zadovoljstva. To kako nas vidijo drugi ni realno, realno je kakko se doživljamo sami. So pa ta doživetja lahko tudi napačna, kadar želimo ustrezati kriterijem drugim, kriterijem, ki jih postavlja modni svet. V obdobju odraščanja je lahko problem tudi, če nam je kdo všeč in so tej osebi všeč prav določena dekleta. Potem želimo prilagoditi sebe drugim, vendar to ni rešitev, ker pogosto tega ideala ne moremo doseči. Npr. modne revije slike retuširajo, manekenke se predstavljajo starejše so pa vsaj 20 let mlajše od povprečne ženske. Kar vidiš v medijih ni realno. Zahteve drugih ljudi okoli nas glede videza tudi pogosto niso realne. Hitro lahko zapademo v hujšanje in želje po drugačnem videzu v vsem tem. Vendar pa so ti ideali pogosto nedosegljivi.

Se lahko najdeš kje v tem kar sem omenila? Predlagam ti, da prebereš knjigo Prehrana od Naik Anite. Dobro opisuje zahteve današnjega časa in to kako zlahka zapademo v spreminjanje sebe, da bi bili drugim všeč. Vendar smo potem še bolj nezadovoljni, ker izgubimo sebe.

Kar se tiče prenajedanja. Tvoja mlajša sestra si privošči tisto, kar si ti ne. Kdorkoli bi to v tvoji bližini bil bi se verjetno počutila isto kot se ob njej, kakor, da to počne nalašč. Po tej hrani hrepeniš, ker se ji namenoma odrekaš. Če bi si jo dovolila jesti v običajnih količinah, ne bi tako hrepenela po njej. Ker se odrekaš temu, bo zate vedno težko biti v bližini nekoga, ki si to hrano dovoli. Včasih pa z njo nadomeščamo tudi kakšne druge stvari – npr. posegamo po hrani, ker skušamo zapolniti kakšen drug občutek.

Bi se lahko o tem kar doživljaš in kako se vidiš pogovorila s kakšnim odraslim? Včasih pomaga, če delimo svoje občutke in misli z drugimi.

Si pa seveda vabljena, da ponovno pišeš tudi na forum.

Vse dobro,

Tatjana