Stara 42 let sem si končno priznala, da tako ne gre naprej – prenajedanje se mora končati!!! Ker sem v preteklosti že marsikatero težavo rešila sama bom tudi to (sem večni optimist) probala sama.

Prebrala sem kar se je dalo najti na internetu o tej težavi – izhajajo iz otroštva- pri meni 100 % hrana je edina stvar o kateri smo se doma pogovarjalai. Za vse ostalo je “padel” ukaz in jaz sem ga večinoma pridno izpeljala. Del problema naj bi bilo soočenje s preteklostjo z osebami, ki so ti škodovale. Z mamo se pogovarjava o vsakdanjih stvareh, vendar so to površinske…. pred leti sem jo prosila, da naj neha pogrevati zadev iz mojega otroštva, ker tisto kar se jaz spomnim ni čisto nič podobno tistemu kar ona reče. Kot, da ne bi živele v isti hiši. In tako sem izbrisala večji del svojega otroštva… nimam želje obujati spominov in se mi zdi, da me to ne ovira … Z boleznijo sem se naučila “trošiti” energijo sproti za nazaj je nočem in pravzaprav ne morem…. Ugotavljam, da imamo vsi trije otroci zaradi odnosa z mamo v dobi odraščanja v odrasli dobi hude težave. Jaz se največ pogovarjam o njih z možem . Oba sva mnenja, da se moraš enkrat “odcepiti” od mame in očeta in si ustvariti svoje življenje v njem pa poskušati biti tak, da boš zadovoljen sam s sabo.

Pred leti sem imela raka na ščitnici. Ta bolezen in posledice so me pripeljale do tega, da ne “servisiram” več ljudi okoli sebe in malo več poskrbim zase. Čeprav zdaj vem, da še ne dovolj. S hrano se dejansko “bašem” že skozi vendar sedaj je to postalo preveč nevarno zame . Teža se je povečala (dosti tudi zaradi tablet – poleg tistih za ščitnico jemljem še ene za sindrom nemirnih nog – oboje kar velike doze) in čeprav se rekreiram skoraj vsak dan , mislim, da me v tem trenutku resno opozarja, da moram nekaj narediti (176 cm in 90 kg!- groza) ….
Ko sem s svojo družino na dopustu opažam, da jem čisto normalno…. Doma me pa zavede… obiski…zabave…. ne jem vsake tri ure in pol sem preveč lačna, da bi se še kontrolirala….

Za zdaj bom probala sama – dala si bom eno obdobje in ga probala “prevoziti” sama. Kar vas prosim, je da mi svetujete literaturo (na internetu še raje pa kaj iz knjižnice)….

Zaenkrat hvala že vnaprej za odgovor…

Pozdravljeni,

iskrene čestitke, da ste si priznali, da so težave s hrano prisotne in ste se jih pripravljeni lotiti. Super je, da s pomočjo literature dobite napotke kako naprej, potem pa boste videli kakšne odločitve v smeri okrevanja boste še sprejeli.
Torej zagotovo bi vam prirporočila knjigo Ne kaj ješ, kaj te žene da ješ? in pa Ko hrana ni več hrana. To za začetek, potem pa, ko jih preberete vas spodbujam, da zopet pišete in lahko malo predebatiramo do kakšnih zaključkov zase ste prišli.
Dogodki v otroštvu vplivajo na nas v odrasli dobi, če si to želimo priznati ali ne. Tudi, če jih želimo na silo potisniti stran in o njih ne premlevati se v nas podzavestno zbujajo spomini in telo jih čuti – takrat se odzovemo na različne načine, da spet postavimo obrambe naaj. Ni skrivnost, da je hrana pripomoček za obvladovanje čustev – kakršnihkoli in verjetno je tudi pri vas to razlog. Preberite knjige, ki sem vam jih napisala, pa lahko kakšno besedo rečemo še potem.
Dejansko je vsak korak, ki ga anredite zase dober, tudi branje o tem. Tako, da je to vaš začetek poti. Menim pa, da je pri motnjah hranjenja nujno potrebna strokovna pomoč, da bi lahko res razrešili vaše notranje stiske.

Vse dobro vam želim,

Tatjana