prenajedanje
Imam en velik problem :/
Obsedena sem s hrano in s svojo podobo. Zadnji mesec se vsak dan prenaziram…najprej cev dan nic ne jem, za kosilo pojem bolj malo, po kosilu pa zacnem z “velikim obrokom”. Vsak dan si recem, da to ni dobro in da bom s tem nehala, ampak ne morem.
Ali mi lahko kdo prosim pomaga, ker res ne morem nehati…
hvala lp
Najkrajša pot ven je, da začnete z rednimi obroki in da ne čakate do kosila oz. še kasneje brez hrane. začnite dan z zajtrkom in nadaljujte z glavnimi obroki in dvema malicama. to se sliši nemogoče, ampak ob tem bo želja po pretiranem hranjnenju izginila sama od sebe. navadno je že po enem, dveh tednih sprememba očitna. samo vztrajati morate, ne glede na to, če ste se pred uro basala s hrano mimo urnika.
ker je to pogosto težko brez opore drugih, se poizkusite s kom, ki vam je blizu, o tem pogovoriti. obrnete se lahko tudi na katero od samopomočnih skupin, kjer je oseb s podobnimi problemi veliko (Muza, ženska svetovalnica).
če to traja že dalj časa in vas onesposoblja tudi na drugih področjih, se lahko obrnete tudi na psihiatrično pomoč.
lepo pozdravljeni in pogumno, to je mogoče premagati!
Tudi sama imam/sem jih imela podobne težave kot ti. Resnica je v tem kar ti je bilo napisano že v prejšnjem odgovoru. Redni obroki ob približno enaki uri navadijo telo na nek red, ki ga pri prenajedanju ni. Vendar to je le polovica dela, ki te čaka (ali pa mene). Moraš se vprašati kaj so situacije/občutki, ki te pripeljejo do tega, da se moraš prenajedat: si jezna, žalostna, razočarana itd. To je kar težko, verjemi mi, In včasih rešitev kakršnih si želiš enostvno ni, ampak vseeno je bolje da si priznaš, da pač zadeve ne moreš spremeniti, kakor da se prenaješ in s tem zatreš vse občutke, ki si jih nočeš priznati.
Treba pa se je truditi vsak dan posebej in vedno znova, kar ‘zadeva’ ne izgine, ampak je v tebi in se lahko ‘izbruhne’ vedno znova. Vsaj pri meni je tako.
Pa veliko optimizma,volje ter predvsem potrpežljivosti do sebe ti želim. Čeprav je težko se splača, na življenje začneš gledati z drugačne lepše strani, kjer je prostor za veliko novih prijetnih stvari ne samo za hrano in s tem povezane misli 🙂
Cau depressed. Imam podobne težave kot ti, le da je moje stanje bolj podobno bulimije, ceprav ne bruham velikokrat ker ne morem, zato pa sem obsedena s spotrom in odvajali. Ce zelis mi lahko pustis tvoj mail in ti pisem, morda nama bo skupaj lazje, ce bova spodbujali ena drugo.Kakorkoli pa drzim pesti, da se resis tezave in ne obupas.Vem da ti bo nekoc uspelo.Drzi se.
Živjo!! Kdorkoli že si, popolnoma te razumem.
Vsako jutro se začne z mislijo- “danes bo drugače”. Ampak nikoli ni. Tudi sama ne razumem kaj je takšnega ob štirih popoldne da se začnem nažirati. Vsak dan. Do kosila je vse vredu, po kosilu se pa začne pekel. Moje misli samo iščejo hrano. Popolnoma nikjer se ne morem zamotiti. Najbolj pomaga če se takoj oblečem in grem na dolg sprehod. Ampak to ni vedno izvidljivo. Sporoči še kaj, kako ti gre. Mogoče bova skupaj lažje prebodile krize. Lep pozdrav!!!
To je res. Redno hranjenje, ki ga tako pogosto priporočam, je običajno samo prvi korak na poti do obvladovanja bulimije. morda to preredko povdarjam. takoj za tem je pogosto potrebno, da – najlažje s strokovno pomočjo ali s pomočjo nekoga, ki nam je blizu, prepoznamo situacije, misli in občutke, ki so povezane s prenajedanjem in jih poskušamo razumeti in reševati na bolj zdrave načine. obvladovati čutva, ki jih poganjajo, šele privede do trajnega obvladovanja bolezni.
v tem je dokazana kot najuspešnejša pomoč s kognitivno-vedenjsko terapijo. lahko v obliki osebnih pogovor, lahko tudi v obliki knjig za samopomoč, ki jih pa pri nas na žalost še nimamo. Razvijajo pa tudi pomoč prek CD-romov, ki bo upamo, enkrat dosegljiva čimširši populaciji tudi pri nas.
m Anderluh