Pozdravljeni !
Ne vem, če je mogoče v par stavkih zajeti življensko zgodbo, pa vendar bom poizkusila.
Stara sem 38 let. Poročena, mama enega otroka (9 let). Imam srednjo izobrazbo umetniške smeri in sem zaposlena v družinskem podjetju. Po mnenju večine “mi ni hudega”. Pa vendarle ni tako.
Sem edinka in zelo občutljive narave. Starši so mi z najboljšimi nameni nudili preveč udobja. Prav posebno truditi se mi ni bilo potrebno za nobeno stvar. Po srednji šoli se mi ni dalo študirati, raje sem se prepustila udobju doma. Hodila sem v službo in uživala. Vedno sem si znala dobro postlati, da nisem imela finančnih težav. Moj prvi fant je bil privatnik, prav tako kot moj mož. Skratka, nikoli nisem občutila nikakršnega pomanjkanja v materialnem smislu. Prijateljice so mi zavidale, jaz pa imam občutek, da še nikoli nisem bila zares srečna. Poročila sem se pri 28 letih, rodila pri 30. Vmes sem enkrat spontano spalavila, kar me je precej potrlo. Še vedno z družino živim pri svojh starših, čeprav se pripravljamo za selitev v svojo novo hišo. Če povzamem, materialno mi nič ne manjka, imam zdravega otroka in moža, ki se iz bube spreminja v metulja. Je žal alkoholik, ki pa se uspešno zdravi. Z njim sem preživela marsikaj hudega. Bil je cele dneve odsoten zaradi dela in zvečer se je vračal velikokrat pijan, tako da se ni manjkalo verbalnega nasilja. Ko je prvič dvignil roko nadme sem se uprla. Postavila sem ga pred dejstvo in odločil se je za zdravljenje. Zdaj že več kot leto abstinira in skupaj obiskujeva skupino. Skratka, postal je popolnoma drug človek in kakovost življenja se nam je močno dvignila. Jaz…pa še vedno nisem srečna. V zadnjem letu, ko so stresi zaradi alkohola minili, se je v meni nekaj zlomilo. Preživljam krizo za krizo. Pestijo me občutki, da izgubljam vlogo, ki sem jo imela prej namesto moža, ko sem se trudila ohraniti družino. Mož končno prevzema vlogo moža in očeta. Počutim se manjvredno, moja samozavest je na ničli. Vedno sem bila labilna osebnost, zdaj pa je še slabše. In prišla sem do pravega vzroka, da sem na tem forumu-telesna teža. Od pubertete naprej se bila bolj okrogla. Po 20 letu pa sem se redila in hujšala …le, da se vedno zredim za par kg več in zdaj jih imam že 110 pri višini 167 cm. Vse skupaj mi polzi iz rok. Nimam več nobenega nadzora nad sabo in kot moj mož se tudi sama odvisnik. Preizkusila sem že vse mogoče diete, hujšala z akupresuro, v kozmetičnem salonu in po Cindi programu v skupini. Shujšam vedno, ko se držim diete a kaj, ko vse dobim nazaj. Teorijo obvladam do potankosti. Prebrala sem že ogromno literature in neosveščenost ni moj problem. Vem, da že močno ogrožam svoje zdravje. Na srečo nimam povišanega holesterola in ne krvnega tlaka. Le hrbtenica me boli. Vsako gibanje mi je hud napor. Včasih sem veliko hodila, zdaj pa sem še to opustila. Enostavno se mi ne da. Vem, da si škodim a vseeno ne naredim nič. Kot bi me nekaj prikovalo ob tla. Bojim se sprememb, ob enem pa si jih želim. Jem ogromno. Moji obroki so primerni za fizičnega delavca in ne za pisarniško delo. Moja hrana ni posebno mastna ali sladka, le količine so daleč prevelike. Jem tudi skrivaj. Ko me nihče ne vidi zbašem vase vse kar mi pride pod roke. Ne jem zaradi lakote, pač pa samo zato, da jem. Tako mi je večino časa slabo od hrane. Iščem vzroke, kopljem po svoji notranjosti in skušam najti samo sebe. Vem, da se nekje tam zadaj skriva moj pravi jaz, a poti do njega ne najdem. Bila sem pri psihiatru, probala z avtogenim treningom, meditacijo in ugotovila, da mi duhovnost veliko pomeni. Žal ne najdem poti iz začaranega kroga. Naj povem še to, da je način prehrane mojih staršev zelo zdrav. Tudi vzgajali so me v duhu zdravega življenja. Na naših krožnikih je ogromno zelenjave in žitnih izdelkov ter malo mesa. Nihče od mojih tudi daljnih sorodnikov nima težav s težo. Se pravi, da moj način prehranjevanja ne izhaja iz slabih navad v otroštvu. Bolj, ko kopljem po svoji notranjosti, manj mi je jasno…
Zavedam se, da je vse odvisno od mene same in čakam na “klik” v možganih, a kaj ko ga ne dočakam. Svetujte mi. Povejte mi vse kar mi gre, brez olepšav. Želim, da me nekaj prizemlji…čimprej, drugače me bo zdravnik s kakšno slabo diagnozo!!!

Draga Lana,
ne vidim potrebe, da bi vas grajala ali strašila, mislim, da se vsega, kar je lahko povezano z debelostjo že dovolj dobro zavedate in da si v resnici želite poskrbeti zase , za svoje telesno in pishično zdravje.
Če prav razumem, so težave stopnjevane, odkar se je v vaši družini zgodila sprememba, ko je mož prevzel drugačno vlogo. To so velike spremembe za vso družino in zahtevajo spremembo vloge tudi drugih članov. Včasih se ob tem res ljudem zamajejo tla pod nogami, ko ne najdejo svojega novega mesta v družinskem življenju. S takimi psihičnimi negotovostmi je pogosto povezan občutek praznine, ki ga potem začne zapolnjevati hrana.
Zelo pomembno je, da poskušte svoje psihične potrebe čimprej ločiti od hrane. Poizkusite o vaših občutkih spregovoriti z nekom, ki mu lahko zaupate in bo razumel, pišite o njih, poizkusite jih prepoznati. hrana pa naj ostane le hrana. Odločite se za nek urnik, ki bo primeren in za količine, ki so primerljive s tem, kar jedo drugi okrog vas, in se tega držite. V trenutkih, ko se vas lotevajo različne misli, v trenutkih praznine, negotovosti… pa najdite neko drugo aktivnost. Imejte pripravljen seznam stvari, ki jih takrat lahko storite namesto, da odprete hladilnik.
– lahko je to telefonski klic nekomu, ki bo razumel vašo stisko
– sprehod
– banja
– poslušanje glasbe…. možnosti je nešteto
vendar morajo biti pripravljene vnaprej, ko namreč ti občutki pridejo, se človek ničesar vač ne spomni.

Najdete lahko tudi strokovno pomoč, lahko se oglasite v kateri od samopomočnih skupin, kot sta Muza ali Ženska svetovalnica, s pomočjo katere vam bo svoje psihične težave lažje prepoznati in premagati.

Nikar se ne predajte,
Marija Anderluh

Lana!

Ker te popolnoma razumem in ti želim pomagati, predlagam, da mi namesto hrane napišeš kakšno sporočilo, v katerem boš opisala svoje počutje in mislim, da bo obema lažje.

Vnaprej hvala

mari

Poskusite prebrati knjigo Hočeš biti zdrav? Proč s kuhinjskim loncem! avtorja Helmuta Wandmakerja. Vso srečo!

Hvala vsem za dobronamerne odgovore. Potrebno bo pač stisniti pesti in v akcijo.

Kot zdravnik imam pred takimi dietami velike zadržke! Nikakor ni to primerno za vsakogar! Posebej pri osebah z motnjami hranjenja svetujemo uravnoteženo in pestro prehrano, brez vsakršnih ekstremov, kot jih najdemo v tej knjigi. Pomembno je namreč tudi naučiti se spontanega in neobremenjega hranjenja, ki omogoča tudi običajno socialno življenje, ki ga motnja hranjenja pogosto povsem načne.

M. Anderluh

Že nekaj časa se nihče ni odzval na ta “klic na pomoč”. Ne vem, če tudi avtorica še pogleda na odgovore. Mogoče pa in prav to upam. Imam podobne težave in najprej sem hotela odgovoriti anonimno. Ampak ne, želim stopiti v stik z Lano in upam,da mi bo odgovorila. Prepričana sem, da res najprej potrebujemo nekoga, ki nam je podoben, da se lahko spoprimemo s težavami. Tisti, ki takih težav nimajo največkrat površno poslušajo ali zamahnejo z roko. Mi pa smo odvisniki potrebni pomoči prav tako kot alkoholiki ali narkomani. Ker pa nismo škodljivi družbi ampak sebi, si moramo za razliko od drugačnih odvisnikov pomagati predvsem med seboj. Tudi jaz sem že poskušala hujšati pa se mi vselej “zatakne” pri “abstinenčni krizi”. In takrat ne potebuješ znanosti o pravilni prehrani in o škodljivosti previsoke telesne teže, ker to vse veš. Potrebuješ NEKOGA, ki ti tiste trenutke stoji ob strani. In, da se ubada z istimi težavami, ker le tako te lahko razume. Nealkoholiki v večini ne razumejo alkoholikov, narkomanov ne razume nihče. Nas debelih pa ne razumejo niti domači, niti prijatelji, še manj pa “suhi tujci”. Mogoče strokovnjaki, a teh je premalo da bi si vzeli veliko časa za množico predebelih. Zato si začnimo stati ob strani sami!!! Lana, javi se! Z veseljem ti bom pomagala in zraven upala, da bom tudi sama našla pomoč!