Pozdravljeni!

17 letna hči je uspešno premagala anoreksijo. Ko je dosegla minimalno težo, se ji je težava s prehranjevanjem, kljub rednim dnevnim obrokom, obrnila v pogosto večerno prenajedanje. Stanje jo spravlja iz čustvenega ravnovesja, saj postopoma pridobiva na telesni teži, česar pa trenutno še ni pripravljena sprejeti.

Go. doktor, pogosto svetujete tistim, ki so v podobnih teževah, da se obrnejo po strokovno psihiatrično pomoč. S hčerko sva jo že iskali, a do sedaj dokaj neuspešno. Zato Vas prosim, da napišete imena zdravnikov v Sloveniji, ki se ukvarjajo s to problematiko. Prepričana sem, da bo informacija mnogim v pomoč .

V kolikor to tako neposredno ni mogoče, pa pošiljam še svoj e mail: iron.hope @ email.si

Lep pozdrav in hvala za odgovor!

Draga mama,
žal mi je, da slišim za še en primer težav z iskanjem ustrezne pomoči. Strinjam se, da stvari niso urejene kot bi bile lahko in se za to zavzemam tudi sama. Stvari se premikajo, čeprav počasi. Z istim namenom so se nekateri izmed staršev in drugih svojcev oseb z motnjami hranjenja pred letom dni organizirali, ustanovili društvo ATON, da bi lahko kar čim več prispevali k ureditvi tega področja.

Prav poseben problem je hospitalna obravnava mladostnikov med 14 in 18 letom, saj jih ne sprejemajo ne na oddelek za otroško psihiatrijo, ne na oddelek za motnje hranjenja na Psihiatrični kliniki.

Zdravniki psihiatri, ki se ukvarjajo z zdravljenjem motenj hranjenja so:
– dr. Mojca Brecelj na oddelku za otroško psihiatrijo Pediatrične klinike, ki tesno sodeluje tudi s specialisti endokrinologi na kliniki, kadar gre za hujšo telesno przadetost
– dr. Anja Reljič- Prinčič na Psihaitrični kliniki, Psihiatričnem dispanzerju na polikliniki, Njegoševa 4, Lj
– dr. Karin Sernec, oddelek za motnje hranjenje, Psihiatrična klinika, Zaloška 29, Lj
– jaz sama, na Psihiatrični kliniki, Lj (vendar sem trenutno odsotna)

S tovrsnim zdravljenjem imajo več ali manj izkušenj tudi nekateri ambulantni psihiatri po ostalih krajih v Sloveniji, ki se ukvarjajo z mladostniki in otroki

Poleg tega obstaja tudi nekaj skupin za pomoč osebam z motnjami hranjenja, ki so lahko posameznikom v podporo, ki so naslednice samopomočnih skupin, in ne spadajo v zdravstveno mrežo, kot so MUZA (dobivajo se v Kazini, Lj) in Ženska svetovalnica (na Miklošičevi). Pri resnejših motnjah je kljub temu potrebna tudi zdravniška pomoč.

Marija Anderluh

Zdravo!

Jaz osebno sem imela enako motnjo kot jo ima Vaša hči. Obiskala sem dr. (imena ne bom omenjala) na psihiatrični kliniki vendar mi njihova pomoč ni ustrezala. Najbolj so mi pomagali (ter mi še) na Ženski svetovalnici, na Miklošičevi ulici v Ljubljani. Vztrajajte pri iskanju pomoči!

Želim Vam veliko sreče!
Liza

Moja trinajstletna hči ima začetke anoreksije; enostavno je zakompleksana, ker mora nositi št. 36, ker njena prijateljica nosi pa št. 32 (je genetsko tako suha) in se je odločila hujšati pod 50 kg pri 162 cm; ima osebnostne značilnosti anoreksičnosti (natančna, odlična v šoli, zahtevna do sebe in odločna); zaenkrat še je, vendar jedi postajajo brez okusa (le makaroni brez omake, kruh, frutolino v vodi ipd., začela si je sama kuhati);
Moje vprašanje: kako ste uspeli to premagati skupaj s hčerko?

Eni mi svetujejo posvetovanje s psihiatri, druga pa nasprotno pravijo, da jo bom s tem zaznamovala, da bo nato imela še slabše mnenje o sebi;
zaenkrat delujem tako, da jo veliko hvalim in podpiram v vsem, hrane pa ne omenjam in to področje ignoriram (tudi sama se razburi, če želim kaj v zvezi s tem komentirat); ali naj upam, da se bo spametovala, ali naj kar čakam, da mi pade v nezavest en dan, saj je začela pretiravati v športu (ni ji problema kolesariti 30 km v največji vročini) in postaja zelo nemirna;

Prosim vas za nasvet, kako sta s hčerko premagali njeno anoreksijo?

Obupana mamica

Pozdravljeni!

Moje tokratno pisanje (žal nekoliko pozno, ker mi je ponagajala internetna povezava) naj bi bil odgovor na pismo »obupane mame«.
Prvo pravilo, ki ga moramo upoštevati ob nudenju pomoči svojim otrokom, je: NIKOLI NE OBUPAJ! Zagotovo je pot k uspehu dolga in nikakor ni lahka, a ob iskanju najboljših smeri in rešitev se med starši in otrokom tkejo močne čustvene vezi, ki jih morda drugače nikoli ne bi zmogli vzpostaviti. Zato to ni čas, ki bi bil zaman, je le malo drugačna oblika komunikacije, kot smo je navajeni. Recepta za uspeh ni, le prisluhniti je treba in zaupati njej in sebi. Delali boste tudi napake, vendar, če boste vsi vedeli, da stremite k istemu cilju, boste po vsaki taki izkušnji še močnejši in korak bliže želenemu cilju. Povejte ji, da jo imate radi, da vas skrbi zanjo in vzemite si čas in ji prisluhnite. Pogosto smo starši prepričani, da je naša naloga dajati nasvete, otroci pa nas predvsem potrebujejo le kot poslušalce. Ko nam glasno izražajo svoja čustva že sami iščejo svojo pot do rešitve problema. Je že tako, da le idejo, ki vznikne v naši glavi, znamo zagovarjati in le svoj lastni sklep uresničiti in izpeljati.
Pri vsem tem ne pozabite nase! Vi si želite srečno, urejeno in samostojno hčerko, njena pričakovanja do vas niso nič drugačna.

Nekoliko več težav nastane, če se odločite poiskati pomoč zunaj doma. Tedaj potrkate na prenekatera vrata zdravnikov in strokovnjakov, preden uspete najti pravega – tistega, ki mu bo hčerka zaupala in jo bo razumel.

Naj na kratko opišem naš potek dogodkov.
Ko sem opazila simptome motenj hranjenja pri hčerki, sem najprej sama stopila v stik s psihiatrinjo, pri kateri sem dobila osnovne podatke o poteku bolezni in ustreznem ravnanju s hčerko. V istem obdobju je hčerka zaradi težav, ki so bile povezane s hujšanjem, obiskala endokrinologa. Ta ji je zaradi poslabšanja stanja v roku enega leta priporočil bolnišnično zdravljenje. Hčerka si je fizično res opomogla, vendar je bila ambulantna oblika psihiatrične pomoči zanjo neustrezna, zato je kmalu po prihodu iz bolnišnice z obiski v ambulanti prenehala in težave z anoreksijo so prešle v prenajedanje. Kljub trudu in razumevanju vseh družinskih članov, prijateljev in šole, je hčerka ugotovila, da potrebuje podporo usposobljene osebe. V času iskanja ustrezne rešitve sem pisala tudi na ta forum. Sedaj hčerka obiskuje Žensko svetovalnico na Miklošičevi, kjer imajo organizirane tudi delavnice za starše in nam je njihova pomoč v veliko podporo.

Želim vam veliko uspeha pri podpori vaši hčerki!
mama