prenajedanje
Maxima, podobno se je dogajalo pri meni. Prvič v življenju sem hujšala v vrtcu. Spomnim se, da sem že takrat vedela, da je narobe, da sem debela in da moram hujšati. Odrekala sem se hrani. V OŠ so tudi mene poslali na hujšanje. Ob kruti dieti, sem pri 12 letih shujšala 15 kg. Ko sem se vrnila v šolo, so me ves čas vsi opazovali. Drugače so se vedli do mene. Postali so prijaznejši. Kot da bi me šele takrat sprejeli. Bila sem žalostna zaradi tega. Svet sem razumela, kot da je krut, neusmiljen in egoističen. Sprejmejo te, če si tak, kot oni. V srednji šoli sem hujšala do slabosti. Jedla sem jabolka, pila kavo in kadila. Imela sem vrtoglavice. Vseeno mi je bilo.
V vseh teh letih sem shujšala do 58 kg. Meja stabilne teže se premika. Krepko čez 80. Sem majhna, tako, da so tej kg obremenjujoči.
In kaj se dogaja še v notranjosti. Sita sem se odrekati hrani. Ko sem bila normalno prehranjena, se nisem videla kot take. Nisem si uspela pridobiti realen pogled nase.
In danes, po več kot 25 letih, ko se trudim in borim… ugotavljam, da sem na začetku.
Še vedno počnem isto. Počutje je isto. Odločitve so enako kratkoročne. Omamljenost ob žretju, je ista oz. hujša.
In vendar, mi postaja jasno nekaj. Maxima, morda boš našla kaj zase v tem, kar bom napisala.
Pred leti sem se udeležila enega seminarja za zasvojence (ne glede na sredstvo). V okviru tega, smo imeli eno delavnico. Rdeča nit so bila čustva in čutenje le teh, ter seveda izražanje. Delali smo v parih. Eden je delal, drugi, ga je podpiral. Tisti, ki je delal, je čustva izražal (po predhodnem prepariranju), s kričanjem.
Povem ti, da takrat sem prvič v življenju začutila sebe, svojo živost, svoje meje. Takrat je bilo prvič, da nisem čutila lakote. Da sem jedla počasi, nekompulzivno, mirno in malo. Takrat sem bila zelo ozaveščena, samozavestna in odločna. Brez mask. Vseeno mi je bilo, ali moje besede in vedenje lahko koga motijo. Zato se sploh nisem ukvarjala s tem (kar sicer počnem ves čas), ali sem komu všeč, odveč. Enostavno sem se izražala. Škoda, da je ta delavnica trajala le par dni.
Te dni se ponovno intenzivno ukvarjam s seboj. Kaj naj s seboj naredim, ker se zelo slabo počutim. V glavi imam meglo, redim se itd.
In sem ugotovila, da je ves ta mehanizem kompulzivnega žretja, mehanizem, katerega namen je omamiti se. Omamiti se in se oddaljiti od čustev.
Čustva so po mojih izkušnjah ključna.
Se zavedaš, kaj čutiš sedaj? Če pred spanjem narediš pregled dneva, veš, kaj si čutila v kaki situaciji? Kaj narediš s čustvi? To so vprašanja, ki si jih postavljam vsak večer. Pozornost posvečam notranjemu dogajanju. Odločna sem, da sem bolj pozorna do sebe. In veš kaj, spoznavam, koliko zadev zamolčim. Koliko neizrečenih zadev zadržim zase. Zato, da jih lahko pogoltnem, mi pomaga hrana.
In kar je starbak napisal, bom poskusila, ker namreč, kruh in mlečni izdelki, so moja vsakdanja hrana (najljubša).
Bom vesela, če se še kaj oglasiš.
Pozdravljena Valery,
vidim, da nimam samo jaz takih problemov. Prosila bi te, če mi sporočiš, kje si obiskovala delavnico, ker je očitno tudi pri meni, da ta svoja čustva tlačim s hrano. Vem, da mi škodi, kar slabo mi je, ko jem, hrana se mi gabi, ampak zavore ni. Sama sem večkrat poskušala priti na delavnice: obstaja društvo Luna, ki na žalost deluje samo v Ljubljani (kar niti ni največji problem) in samo ob petkih, ko jaz nimam časa (študijske obveznosti – predavanja). Poskušala sem se povezati tudi s Slovensko skupnostjo OA (overeaters anonymous), pa spet ne morem hoditi, ker imajo srečanja samo ob sredah, jaz pa zaradi službe ne morem obiskovati. Ali pa imam zelo dobre izgovore.
Ko sem hujšala, sem si pomala z dvema knjigama:
NE KAJ JEŠ – KAJ TE ŽENE DA JEŠ (avtorica Beechy Colclough) in
ZMOREM ČE TO VERJAMEM (ne vem avtorja, mislim da je rumena knjiga za samopomoč.
Valery, želim ti veliko uspeha, tudi jaz bom pogledala kaj je z mlečnimi in žitnimi izdelki. Ponavadi se jaz vsaj pol leta pripravljam k hujšanju. Vem da je to napaka, ker je treba spremeniti življenje in navade, slabe miselne vzorce.
Comp, imam ljubezen – oba skupaj rada jeva, on ima sicer manj kg kot jaz, pa le preveč. Ni vse v ljubezni. Če pa je kakšna posebna formula mi sporoči.
Maksima
Maksima !
Nisem mislil tiste ljubezni 😉
Govorim o ljubezni do sebe.Ker,če se imaš rad in se spoštuješ,je nemogoče,da bi se s hrano uničeval.
Kot so že drugi pisali,so problem zatrta čustva in s prenajedanjem to samo tlačiš in se nočeš s tistim delom sebe,ki ga ne maraš,soočiti.
Prenajedanje je vedno znak nezadovoljstva in zavračanja sebe.
Torej je sprejemanje in ljubezen čudežna formula.
Kdor se ima v resnici rad,tudi skrbi za sebe.
Maxima,
ta delavnica se je odvijala v tujini. Pred vec kot 10 leti. Tako, da ti v tem težko pomagam. Drugače pa mislim, da je najbolje najti individulano podporo (povprašaj za kakega terapevta – mislim, da je en naslov Sanavita, če še obstaja). To pa zato, ker imam občutek, da je nam skupno to, da se znamo krasno pretvarjati v družbi. AO sem tudi obiskala nekoč. Všeč so mi bli, ker so odkrito govorili in ker ni nihče nakladal in modroval o povedanem. Žal pa tudi jaz nisem mogla več tja hoditi.
Maxima, hvala še za naslove knjig. Slišala sem še za eno knjigo, pa ne vem, če ne gre za isto knjigo, ki si jo omenila .. nekako …. Ne kaj žreš, ampak kaj te žre?
lahko mi pišeš:
[email protected]
Pozdravljeni
Tudi jaz sem imela nekaj časa takšne probleme in to je prišlo do take mere, da sem podredila svoje celotno življenje samo temu kaj bom jedla in kdaj in skoraj vedno sem se “pregrešila”, temu pa je seveda sledila slaba vest. En dan pa sem pri prebiranju še ene izmed mnogih revij o hujšanju prebrala, da se ti življenje ne uredi, ko urediš prehrano temveč. da se prehrana uredi, ko si urediš življenje. Najprej sem mislila, ah saj je moje življenje čisto o.k., imam dobro službo. fanta, družino in kar nekaj ljudi, ki me imajo radi. In tukaj me je spreletelo, vsi me imajo radi razen mene. Skoraj noben ni vedel za moje težave in tako tudi marsikdo sploh ni poznal del mene, ki me je razjedal in uničeval. Menim, da če imamo probleme s prehrano imamo nekakšne probleme v življenju in vsi ponavadi delamo napako, ko hočemo rešiti problem preko prehranjevanja, saj si vsi podzavestno domišljamo, da se bodo stvari potem uredile (koliko od vas je pomislilo: če izgubim te kile bom lahko si kupila to in to ter potem zgledala super in ta in ta me bo končno opazil, ali pa: ima uspešnejše življenje kot jaz, ker boljše izleda; ne pravim, da je pri vseh tako lahko pa po moje trdim da kar nekaj ljudi mučijo podobni pogledi), dejstvo pa je tako,da ko končno ugotovimo kaj nas v resnici muči in ko smo se končno sposobni spopasti s pravimi problemi, potem smo šele sposobni urediti prehrano, ki pa se velikokrat potem uredi tudi sama, saj nam ni več prioriteta. Vprašajte se kdaj ste se prvič pričeli prenajedati in potem kaznovati in mogoče boste tako ugotovili, kje leži problem.
Maša
Živjo,
sem že imela stike z eno od voditeljic v Sanoviti. Po pogovoru sem ugotovila, da mogoče ne spadam tja (nisem še zrela za tja). Govorila mi je namreč o ljudeh, ki so preživeli hude travme, komaj preživeli,… Rekla sem si, da ne spadam tja. Čeprav čedalje bolj ugovtavljam, da bom kmalu. Mogoče se sama sebi preveč smilim.
Verjtno res prav sovražim sama sebe, da se tako uničujem. Morala bi se dati hipnotizitari, da bi našla vzrok mojim težavam.
Maksima
Pozdravljen,
že od malega imam težave s prehranjevanjem. Zadnje leto sem cel čas utrujena, zaspana, prehlajena, z bolečim grlom in gnojinimi izcedki, nimam vročine zato tudi k zdravniku ne grem. (neumo se mi zdi prenajedati še z antibiotiki.) Ko sem tako na hitro preletela strani od candide sem ugotovila, da imam podobne simtome kot so nevdedeni tam. Ker imam bolj malo časa za ubadanje z angleščino me zanima, če obstaja literatura v slovenščini.
Hvala, Maksima
Ahoj, punce!
Sem sklenila, da vam še jaz nekaj napišem. Ko sem vas takole brala, se mi je porodilo nekaj idej, kako bi skušnjavico lahko premagale. Prišla sem do nekaj napotkov, ne vem sicer, koliko so izvedljivi, mogoče pa le…
– jaz bi si za začetek pospravila hladilnik, ali bolje, bi ga popolnoma spraznila, pa ne v svoja usta, da ne bo pomote
– potem bi kupila en kup listov in gor napisala, zmorem, lahko; hej, spel se ven, gibaj se (in ne sedi v avto), in si to polepila na strop nad posteljo, kavč ipd., nad štedilnik v kuhno, na hladilnik (ali še bolje, hladilnik bi kar ven vrgla)…
– v trgovini me ne bi več videli, nakupe bi prepustila magari požrešnemu sosedu, tako da bi za sproti pojedel tisto, kar ste mu naročile, naj prinese (no, vsaj vse sladko)
– zaklenila bi se ven iz hiše, stanovanja in ključ po poti nekje čimdlje izgubila, tako da me pred večerom ne bi bilo več noter (seveda ne bi imela pri sebi niti tolarja ali GSM)
– možu, partnerju bi zabičala naj se dela, da ne ve, kaj je to čokolada, bonbon, oz. naj se pretvarja, da je to nekaj tako neokusnega, da niti pod slučajno ni za v usta,
– pogledala bi kakšnega dobrega fanta, moškega in si zamislila, da ga lahko v trenutku osvojim (tiste ki ga že imate doma, oz. vaš partner to bere, no ta nasvet lahko tudi izpustite)
– nasmejala bi se, sebi, svetu, in si dopovedala, da se imam rada, če že ne sama, me ima pa mož, partner, otrok, starši, sosedje (mogoče soseje glih ne), prijatelji… če ne drug, pa comp, on ma itak vsazga rad… 😉
In tako naprej. Če pa še ne bi bilo v redu, bi mi pa rekle, naj vas spravim v smeh. Tako je namreč tole bilo mišljeno. Da vas malo spravim v smeh.
Ja?
jaz sem se dne 28. 4. 2002, to je na dan, ko sem odkrila ta forum odločila(68 kg), da bom držala dieto po montignacovi metodi ( knjiga: jem, torej hujšam).
vsi vemo, da je vzrok nekje v našem življenju, ali še bolje- nekje v nas.
jaz zase konkretno vem, da kadar sem živela sama nisem imela nobenih
motenj, ampak sedaj nisem več sama: imam družino, otroka, službo in vemo kako izgleda takšno življenje: delo, delo in igranje s kockami. stres in stalno pomanjkanje prostega časa. jaz se ne slepim, da saj se bom imela rada in si vzela čas… ne gre, zato vem, da dokler ne bo otrok malo večji, bolj samostojen,
tistega časa zase, ki ga pogrešam ne bo.toliko o vzroku.
za to obdobje sedaj, ko ne morem veliko spremeniti pa sem se določila tako:
-možu sem povedala, da imam motnje, tako da čokolade ipd. ni več pri hiši…
-ne sprašuje me več, če bi kaj jedla skupaj, če greva na večerjo…(ker jaz zase kuham dietno)
– vsak dan mi omogoči da grem na trim (kajti po izkušnjah terapevtov, ki se ukvarjajo z različnimi zasvojenostmi- tisti dan, ko greš na trim. oz. se ukvarjaš s športom, tisti dan je manj možnosti, da boš grešil…)
-ko čutim, da bi nekaj jedla, čeprav nisem lačna in hočem spet tisti občutek neznosne sitosti… potem se najem jagod ali jabolk ali kosmičev… karkoli, kar je dovoljeno po dieti.(kjer, za tiste, ki je ne poznajo-ni količinskih omejitev).
torej, ne bom se hvalila preveč, da je to uspešno, ker je šele nekaj dni od te odločitve… (danes po 5-ih dneh 67 kg).
moram pa povedati, da še vedno mislim na čokolado…
da kadar je prav hudo si naredim čokolešnik, ki je sicer prepovedan, ampak bolje kot da se mi strga in grem do najbližje trgovine…
počutim se bolje zaradi načrta, ki sem ga naredila, zaradi odločitve, ki sem jo sprejela in zaradi metode, ki se mi zdi uresničljiva.
prenajedla sem se tudi danes, ampak jagod.
se bom še oglasila čez kakšen teden, da povem, kako mi gre.
tudi zaradi tega sem napisala to pismo, da mi bo to še dodatna motivacija.
če je katera tudi pripravljena se tako odločiti, naj napiše, si bomo v moralno oporo.
Z Dravo!
Maksima, jaz sem ravnal enako. Tudi jaz nisem več hodil k zdravniku po antibiotike, ki v primeru kandide tako ali tako nič ne pomagajo, ampak naredijo še več škode.
Glede na to, da imaš težave že od malega, je zelo verjetno, da ti probleme povzroča pšenična moka.
Kaj ješ za zajtrk, kosilo, večerjo? Kdaj? Napiši kaj več!
Zaenkrat ne vem za nobeno literaturo o candidi v slovenščini, ker je nisem niti iskal.
Predlagam pa naslednji poskus:
-dva dni jej takole:
Za zajtrk najprej sladko sadje, po pol ure pa običajen zajtrk, pij sokove.
K ostalim obrokom jej kruh, vmes mogoče kako čokolado, kekse…
V glavnem sladko.(ni pa potrebno pretiravati)
Piši si, kdaj si kaj pojedla, beleži tudi spremembe v počutju.
-naslednja dva dni pa takole:
Preden zjutraj karkoli poješ spij kozarec tople vode, počakaj pet minut, nato pa vzemi veliko žlico origana (začimbo) in poplakni z vodo. Do obroka počakaj vsaj 15 minut. Isto pred ostalimi obroki. Za žejo pij vodo (lahko dodaš Grenifit, dobiš ga v lekarni).
Nobenih mlečnih izdelkov, sladkarij, sladkega sadja (lahko kislo sadje)! Nič kisa oz. ničesar kisanega ali kvašenega, ali iz pšenične moke!
Veliko zelenjave ( zmerno s krompirjem). Čebula in česen neomejeno!
Isto: piši kaj, kdaj, počutje.
Zakaj tako?
Če ti dela probleme Candida, se bodo simptomi pokazali prva dva dni, saj se Candida hrani predvsem s sladkorjem.
Origano, čebula, česen, Grenifit, (po mojih izkušnjah tudi ingver) pa so naravni ubijalci candide. Mislim, da bo razlika v počutju med drugim in četrtim dnevom.
Opazil pa sem tudi, da se slabo počutje lahko pojavi po 20 do 28 urah po zaužitju določene hrane, ko le ta preide v debelo črevo. Npr. za večerjo pojem sladkarije, kruh,čokolado potem pa drugi dan zvečer občutim dražeči občutek v trebuhu, nervozo, tresenje, ki ga “potešim” s ponovno porcijo istega ali podobnega. Začaran krog! (zato si zapisuj- morebitne povezave)
Dogajalo se mi je tudi, da približno uro, dve po kozarcu gostega nisem mogel več stati. Noge me enostavno niso držale, kot da bi izgubil kontrolo. Pri hoji sem vlekel nogo za sabo.
Kaj jesti namesto kruha (iz pšenice)?
Sprva zgleda, kot da nimaš več kaj jesti, saj je kruh skoraj pri vsakem obroku. Verjemi mi, da se da kruha hitro odvadit, še posebej, če boš doživela spremembo na bolje. Od žit so tu ajda, proso, riž, koruza. V trgovini dobiš riževe vaflje, iz ajdove moke lahko spečeš kruh (BREZ KVASA).
Poskusi, eksperimentiraj, poročaj!
May the force be with you!
Prejšnji teden sem po satelitski gledala oddajo o debelosti. Tako sem izvedela da je možno z operativnim posegom “preprečiti” prenajedanje. Ko je v želodcu dovolj hrane, odvečna ne gre v želodec temveč direkt v črevo. Pri tem se morajo držati diete- mastna in sladka hrana povzročata slabost, saj se hrana ne razgradi tako kot v želodcu. Baje poseg ni zahteven, ima pa trajni učinek.
Problem je le v tem, da nevem, če je to možno doseči tudi pri nas?!
Pozdravljena
čakam, da se oglasiš in poveš kako napreduješ. Jaz sem pred kakšnim letom zgubila približno 5 kg, potem pa sem odnehala. Vedno znova si govorim, da če sem že enkrat uspela, lahko to ponovim, pa mi ne uspe. Zdržim par dni, pa končam. Vrtim se v začaranem krogu +/- 2 kg. Upala sem, da se bom spomladi več ukvarjala s trimom ipd, ampak ne gre.
Sem pa vesela povabila, morda bo s spodbujanjem lažje.
LP Nena
Teden je mimo in sem obljubila, da se bom spet oglasila in povedala kako mi gre.
Ne morem se pohvaliti kot prvi teden… ker sem imela eno večerjo, pri kateri se nisem držala diete, ker je bila taka družba, da bi bilo neprimerno razlagati, da imam motnje s hranjenjem in sem pač jedla kot vsi. To me je potem peljalo do tega, da sem potem še naslednja dva dneva jedla normalno večerjo in da sem v trgovini že imela spet v roki čokolado… pa sem se kontrolirala in jo nesla nazaj in potem mi je tisti znani glas spet prišepnil, saj si se že pregrešila, kaj potem, če poješ še eno čokolado… ampak sem jo spet nesla nazaj in tako še enkrat.
Na koncu je nisem kupila.
Vso situacijo je otežil tudi dež, ker nisem mogla na trim.
Res sem se pregrešila ampak sem se zelo hitro spravila spet k sebi…
V starih časih bi to pomenilo cel mesec žretja.
Danes sem kjub temu, da sem zelo malo spala vseeno pridna in se bom potrudila še naprej.
Čudno se mi zdi, da ni nihče komentiral moje odločitve, oziroma, da se mi nihče ni pridružil. OK. Hočete najprej rezultate. Prav.
Začetna teža je bila 68.5, danes zjutraj 66,5. Cilj je izgubljati po en kg na teden.
Se bom oglasila spet naslednji teden.
Hey!
Pri odlocitvi, da bos vzela svoje prehranjevanje pod kontrolo te podpiram popolnoma! Me pa skrbi, da si ne bi zastavila previsokih ciljev, saj ce jih slucajno ne bi dosegla, bi te to lahko vodilo nazaj na stara pota. 1 kg na teden bo na zacetku slo hitro, naprej pa ne vec tako zelo. Bodi potrpezljiva!
Cestitam, da si cokolado odnesla nazaj! To so ti mali korako, ki OGROMNO pomenijo!
Montignacovo metodo poznam in je tudi meni ogromno pomagala.
se naprej se kej oglasi kako ti je slo!
Cau, cau!