Pozdravljeni,
naslov je sicer malce nenavaden, vendar se ravno tako pocutim.
Da sem presla meje, ko naj bi bila samo zenska, da sem skoraj na robu moskega.
Namrec odkar vem zase, skozi otrostvo in kasneje , sem se nekako morala po sili ali ne nauciti skrbeti zase in opravljati vsa opravila. Seveda, ker so vzorci kot so, sem si nasla tocno taksnega partnerja, kot mati pred mano, da je morala vsa -tudi fizicna dela- opravljati sama. Govorim od prenove doma, skrb za avto, vso gospodinjstvo seveda itd..
Njej je prekipelo in je zapustila oceta, ker pac ni bil te vrst eclovek.
Moj moz je enak, ko pa moras skrbeti se za tezje fizicne stvari- veliko je tudi sluzbeno odsoten, pa enostavno ne gre vec.

Imam vsega preko glave, kolikokrat se zalotim, da sodelujem pri pogovorih o navoju motorja, popravilih, vrste materialov itd..
In meni to ni vec normalno. Zelim si vrniti nazaj nekaj zenskosti, ki se mi zdi, da je zaradi vsega zivljenja, izginila.
Zelim zapustiti zakon ter si poiskati moskega, ki mi bo v podporo, kot tak, da bo moski pri hisi, da se lahko prelevim v -zensko, kot bi morala biti. Imam obcutek, da me celo moski jemljejo kot-moskega kolega.
Zase lahko povem, da izgledam privlacno, vsaj po mnenju moskih, nic ni narobe z mano, vendar pa ta moja narava pride na dan, ko ni potrebno. Da moram skozi jaz voditi vse. Ker sem tako navajena ze celo zivljenje, da sem morala vse urediti zase.

A ne vem kje zaceti spremembo. Mislite, da pretiravam?

Upam, da razumete mojo stisko, ker to ze postaja.

Lep pozdrav

Spoštovana (pre)močna ženska, ne ne pretiravate, kje pa. Doživljanje stiske je vedno subjektivno. Pomembno je, kako jo doživljate vi.
Kje začeti, pravite? Tako kot vedno, je možno več načinov. Naj jih omenim nekaj. Če nimate odpora do branja, bi vam predlagala, da vzamete v roke in seveda tudi berete iz nje, knjigo Clarisse Pinkole Estes: Ženske, ki tečejo z volkovi. To je knjiga za vsako žensko. V njen so zgodbe, ki prebujajo divjo žensko. Pa ne se ustrašiti pridevnika divja. Divja ženska predstavlja instinktivno žensko naravo. Knjige nikakor ne morete prebrati od začetka do konca, je čisto premočna, deluje na našo podzavest in jo preoblikuje v ritmu, ki je primerna za našo celotno psiho. Za začetek lahko berete samo pravljice, če vam bodo razlage pravljic, ki so poleg, preveč tuje, preobširne ali kaj podobnega. Če pa boste že takoj čutili navdušenje tako nad zgodbami kot razlagami le teh, pa še toliko bolje. Mogoče boste na začetku začutil odpor, a se plača večkrat poseči po njej, sčasoma odpor izgine. Odpor je velikokrat mehanizem našega uma, ki si ne želi sprememb znotraj nas.
Ne vem, kako je z vami in z nošenem krila. Predvidevam, da glede na to, kakšna opravila opravljate, ne nosite pogosto krilo. Krilo daje občutek ženskosti. Dolga široka krila, ki plapolajo okoli naših nog. Poskusite, če vam ustreza.
Kaj zanima vaš ženski del v vas? (Vsi imamo v sebi tako moški kot ženski pol sebe. ) S čim radi ustvarjate? Vprašajte, kaj bi počeli, če bi imeli na razpolago več časa zase in se vam ne bi bilo potrebno ukvarjati z moškimi opravili? In potem začnite to početi.
Odličen za prebujanje ženskosti je trebušni ples ali bolj drzen ples, kot je senzoričen ples, pa tudi ostali plesi.
Pa seveda spremembe sproži tudi pogovor s svojo ženstvenostjo znotraj sebe. Kot bi nagovarjali otroka, ki je bil dolgo časa brez pozornosti staršev. Tako se začnite znotraj sebe pogovarjati s svojo ženstvenostjo. Opravičite se ji, da ste jo zanemarjali ter povejte ji, da se ji boste od sedaj najprej bolj posvečala in da vas zanima, kako se želi izraziti. Potem pa sledite nagibom, ki se bodo zbudili v vas.
Kar na horuk zamenjati moža, se mi zdi, da ni najboljša ideja. Naprej se poskusite dogovoriti z njim za novo razporeditev del med vama. Povejte mu, kako se počutite, da imate dovolj takega načina življenja in da si želite sprememb in potem poskusita skupaj najti rešitve. Če boste videli, da se nikakor ne strinja s tem, potem pa razmišljate tudi v to smer, da bi si poiskala drugega.
Nikakor ni slabo, če znate tako dobro poskrbeti zase in ste tako samostojni. Temu delu sebe samo dodaste še drugi del. Tisti del sebe, ki se pusti razvajati, ki prejema, ki pokaže šibkost, ki se pusti voditi pa bo.

Srečno!

Mateja Debeljak, univ.dipl.soc.delavka

Pozdravljeni,
hvala za odgovor..
V bistvu zelo rada nosim lepa oblacila, dalec od tega, da nisem” zenska ” kot taksna, vendar bolj imam tukaj na mislih svojo osebnost, katera se mi zdi pretrda za ves svet, sploh ko pogledam prijateljice okoli. Postala sem nekako “drugacna”, v pogovorih, nimam mehkobe v glasu, ne pustim se voditi ampak takoj prevzamem inicijativo za opravila itd.. Pravijo, da mora zenska pustiti moskemu, da jo vodi ampak pri meni ni tako..se dopustovanja moram urejati jaz.. In sem se poskusala pogovoriti, odgovor ni bil ravno tisto, kar sem pricakovala temvec nasprotno, da pretiravam, da se trudi zaradi nas in da tako pac je.
Zal se mojim hobijem ne morem psovecati rpevec, ker imam poleg svojega dela- ki ga obozujem, skrb z otroci in zal zmanjka cas za to.

ne vem, preberem knjigo in bom videla, kaj bom spoznala skozi njo.\

hval ter lep pozdrav

Knjigo poznam, imam jo doma, riznam pa, da jo se nisem zacela brati. Verjento bo pravi cas sedaj.

Hm, če mene vprašate, se v vašem pismo prepleta več dilem ali pa ga čisto ne razumem.
Omenjate, da ste postali drugačni. Nisem čisto prepričana ali vas ta drugačnost straši, vam je samo tuja, vam je nezaželena? Kdaj se je to pričelo? Kaj mislite, da je sprožilo to spremembo in kaj vpliva na njo? Ali vas moti, da ste samosvoji, odločni, podate iniciativo zaradi vas samih ali vas to moti zaradi drugih in njihovih pričakovanj, kako bi se mogli kot ženska obnašati?
To se mi zdijo pomembna vprašanja, da se najde primerna rešitev vaše težave.
Ne vem, kdo so tisti, ki vam pravijo, da se mora ženska moškemu pustiti voditi? Moje prepričanje je, da naj bi bilo partnerstvo dogovarjanje, enkrat vodi en, drugič drug. Enkrat daje en drugič drug.
Po drugi strani pa vaše pismo razumem kot klic po tem, da ste preveč obremenjeni in da si želite razbremenitve s strani partnerja. A vam partner odgovarja, da vam pri razbremenitvi ne more pomagati, ker ima veliko delo, za katera pa pravi, da ga izvaja zaradi vas in vajinih otrok.
Moški včasih težko dojamejo stvari in jim je treba večkrat povedati in pokazati, da se misli resno, da je nečesa dovolj. Ni zanemarljivo dejstvo, da se posamezno življenje živi samo enkrat in da je pomembno, kako se ga živi. Pomembno je, da se v družini vsi dobro počutimo in da niso najbolj pomembne materialne dobrine. Da je včasih bolje imeti malo manj in biti bolj zadovoljen.
Če je vaš mož zelo odsoten in morate vi postoriti toliko stvari, potem ni nič čudnega, da izgubljate stik s svojo mehkobo. Če želite kvalitetno opraviti veliko dela, poskrbeti za otroke, za vsa tudi moška dela … ja potem izhajate iz moške, racionalne energije.

Lep pozdrav,

Mateja Debeljak

Pozdravljeni,
Postavili ste mi zelo zanimiva vprasanja v razmisljanje, sem se kar zamislila in si poskusala odgovoriti.
V bistvu imate prav, moj tak pogled- obcutek se je zacel, ko sem pricela delati na dosegu svojih ciljev, zaposlitve, poslanstva, ce temu tako recemo po letih domace skrbi za otroke dokler ni prvi sel v solo in se otresla strahu pred samostojno potjo, kjer sedaj sem . Pravtako sem se osvobodila dolocenih vzorcev, strahu in zacela postavljati meje, sploh pa, da znam reci ne, kar do sedaj ni bilo.

Da bi to bila ta posledica? In ja priznam, imam se vedno tak neprijeten obcutek, da ne delam v pravi smeri, da naj se vrnem- v cono udobja, vendar upam, to mi lahko sedaj poveste vi, da je ta obcutek samo kot plod moje osebne spremembe, ko me staro vlece nazaj, jaz pa “rinem” v novo naprej.
Vcasih se pocutim, kot da grem proti vetru, da se borim, da me ne odpihne korake nazaj. V enako stanje. Ampak vem, ce vztrajam, bo prijem vetra popustil in bom koncno lahko odsla naprej.
Tako nekako se pocutim, sem preobremenjena, priznam, vendar bolj zaradi vseh del doma, da je vse na meni, se tipicna moska opravila, ne pa zaradi sluzbe, ta me ohranja zivo, socialno, potujem, po tej strani imam res tisto kvaliteto zivljenja, o kateri vem lahko samo sanjajo nekateri. Vendar je to po borbi 10 let, po vseh odhodih bliznjih, neprimernem odnosu pred mozem, z mozem, ter najvec smrti otroka.
Dolga borba in koncno nekaj pocnem- zase..Mogoce je prisoten strah, obcutek krivde, ker sem vedno pocela vse, kar so zahtevali od mene. In naenkrat sem odgovorna za vse, posegam po poti svojih zelja, ciljev.In tukaj me moz nekako ne podpira, meni, da bi morala ostati doma.
Priznam pa tudi eno boleco stvar, da sem imela zlom 4 leta nazaj , leto po smrti, kot poststresni sindrom, so rekli, pa je ostala se vedno anksioznost, sicer jo uspesno obvladujem, vendar se vedno vcasih pride, rahla, v razlicnih oblikah,zdaj vem zakaj. Takratni zlom pa je bil hud. Tablet nisem nikoli jemala, ker so ugotovili, da moram cez poststresno fazo kot posledica vsega..smrt, poroka, selitev..vse v letu dni..

Mislim, da sem mogoce bolj razlozila celo situacijo- smiselno? Da se mogoce zato pocutim bolj- mozato, ker sem zapustila tipicne zenske karakteristike? Ali ej ta obcutek normalen za- samostojne zenske, ki vedo kaj hocejo? Ker ravno tega nisem poznala do sedaj, polna nesamozavesti o svojih spozobnostih in sebi. Tako so se vedli doma do mene.

Sama mislim, da bi verjetno tudi lazje shajala z “mocnejsim” moskim kot trenutnim, ki je mehka varianta moskega.

Hvala ter lep pozdrav

Hoj,

Feminizem je naredil ne samo čustveno kastracijo moških, temveč tudi njihovo demonizacijo kot biti glava družine, ker je to apriori misoginistično vedenje in opresija zoper ženske. Priporočam za začetek, potem pa A1 in C1 kategorija (članki).

Dokler ne spoznaš “močnejšega moškega”, ti ne preostane nič drugega kot biti to kar si, ker je verjetno potrebno za tvoj obstoj. Bo pa težka predriblati vzorce iz primarne družine. 😐

Sigurno pa velja dejstvo, da tam kjer se moški ne počuti potrebovanega, le-ta oddide ali pa vara.