Premalo se poslužujemo odvetnikov
Milko Škoberne: Rejniki bi morali večkrat poseči po pomoči odvetnikov, ne pa zgolj slepo slediti CSD
Rejništvo je posebna oblika varstva otrok, ki jim je potrebna oskrba in vzgoja pri osebah, ki niso njihovi starši. Pristojni CSD je očitno presodil, da sta bila v času, ko je bil otrok dan v rejništvo, biološka starša neprimerna za njegovo nego, vzgojo, varstvo in oskrbo, torej da gre za otroka, pri katerem je bil njegov telesni in duševni razvoj resno ogrožen v okolju, v katerem je živel. Ključnega vprašanja je, ali je bil otrok biološkim staršem odvzet ali ne, torej, ali je za oddajo v rejništvo bilo potrebno soglasje bioloških staršev ali ne. Očitno je, da je otrok v rejništvu lepo in je primerno napredoval in so bile z rejništvom dosežene največje koristi otroka, kar je sedaj, po petih letih, preraslo v željo, da rejnika otroka tudi posvojita. Ni tako redko, da takšni posvojitvi biološka starša nasprotujeta, čeprav je očitno, da sama še vedno nista sposobna skrbeti za otroka v meri, ki bi zadostila minimalnim potrebam za otrokov zdrav osebnostni, psihični in fizični razvoj, kar bi pomenilo, da bi se rejništvo lahko ukinilo. Rejnika bi torej morala pri pristojnem CSD čim prej sprožiti postopek za posvojitev, v okviru katerega bo pristojni CSD tako moral raziskati vse okoliščine primera in se prepričati, da bi bila taka posvojitev v posvojenčevo korist in če bo bila, posvojitev tudi dovoliti. Če bodo izpolnjeni tudi ostali zakonski pogoji, seveda. Prav tako pa bi posvojitelja morala pristojni CSD takoj obvestiti, da ima otrok po stikih z biološkima staršema težave in kakšne in/ali da na stike ne želi. Kot tudi o vseh morebitnih grožnjah bioloških staršev obema rejnikoma, da bo CSD temu primerno lahko ukrepal. V to bitko pa nikakor ne bi smela sama, saj se je že dostikrat zgodilo, da CSD ni znal, upal narediti tisto, kar je v največjo korist otroka. V zakonodaji je marsikaj zapisano, kar je v dobrobit otrok in v njihovo največjo korist, a zaradi prepogostega medijskega vpliva, lastnega strahu, pristojni organi tega ne želijo, ali ne upajo uporabiti. Po mnenju nekaterih nevladnikov, ki se dnevno soočajo s kršenjem pravic otrok, je rejništvo neprimeren ukrep, ki je za nekatere le vir dohodka in pridobivanje poceni delovne sile. To pa ne velja za vse rejnike, saj mnogi, kot par, ki je name naslovil vprašanje, delajo s srcem in skrbijo za te otroke še dolgo po tem, ko jim država zanj ne nameni več niti centa. Rejniške otroke sprejmejo kot svoje in zanje skrbijo do smrti.
Je kdo dejansko šel do kakšnega odvetnika po kak nasvet ali, da ga je zastopal? Kakšen je bil rezultat?
Mi namreč resno razmišljamo o tem, saj imamo občutek, da csd ne gleda na potrebe otroka, ampak bolj na potrebe mame, midva kot rejnika pa nisva upoštevana nič. Tudi sodišče o pogostosti stikov sledi predlogu csd, moje dopise spregleda. V dobro otroka razmišljamo o odvetniku, ampak dejansko ne vem, če bo kaj pomagalo, glede na to da smo itak samo “državne varuške”.