Spoštovani.

Imamo težave s sinom, starim 13 let. Težave so že kar nekaj časa, predvsem je šlo za neuboganje, zadnje leto so težave tudi v šoli. Popolnoma je nezaintetesiran za šolsko delo, to se kaže tudi na ocenah. Tudi negativne ocene ga ne prizemljijo. Popoldne bo najraje čas potrošil za igro in provokacije svoje mlajšega bratca, ki je star 4 leta. Zadnje čase sva ga z možem večkrat našla na laži, iz denarnice je ukradel tudi že nekaj kovancev. Torej krade in laže. Popolnoma nič mu ne moreva več zaupati. Imel je žepnino, pa jo je takoj potrošil za brezvezne stvari, npr. majhne avtomobilčke, ki jih je imel doma že dovolj. Pregled nad njegovim denarjem imava z možem. Danes bi moral na trening, pa je namesto tega vzel svojo bančno kartico in šel v trgovino, kjer je kupil igrače. Kaj storiti? Sva že precej obupana. Ne gre zlepa, ne gre zgrda. Hvala za nasvet.

Spoštovani,

Pri 13 letih so najstnik v razvojno zahtevnem obdobju. Njegovo vedenje je problematično, vendar ima vedno funkcijo – nekaj sporoča, čeprav na neutrezen način.

V puberteti se pogosto zgodi, da otrok izgubi notranjo motivacijo za šolo, pravila in sodelovanje. Ne zato, ker bi bil len ali nesposoben, ampak ker se v njem dogajajo spremembe, ki jih ne zna ubesediti. Kraja drobiža, impulzivni nakupi igrač in laganje so pogosto izraz notranje praznine, dolgočasja ali občutka, da nima nadzora nad svojim življenjem. Ena možnost je, da je bil nadzor premočan (denar, urnik, preverjanje), in je otrok tej starosti odgovoril z uporom in skrivnostmi, ne s sodelovanjem. Provokacije mlajšega bratca so lahko tudi način, kako vsaj nekje dobi pozornost in občutek moči. Možno pa je tudi obratno, da je bilo nadzora in korekcij neustreznega vedenja premalo. Zato ni ponotranjil ustreznih regulacij svojih želja ter dovolj razvil tolernace frustracije in delovnih navad.

Ključno se mi zdi, da ločita dve ravni: razumevanje in meje. Razumevanje pomeni, da prepoznamo, da se sin ne počuti dobro – četudi to kaže na zelo neprijeten način. Meje pa pomenijo, da vedenje mora imeti posledice. V svetovanju se starši naučimo vzgojnega protokola, ki je preprost in preizkušeno učinkovit – brez dolgih pridig. Kratko, mirno, dosledno:

1. definicija nedovoljenega vedenja

2. definirane ustrezne (tudi dovolj ‘močne’) posledice (neprijetne za nedovoljeno vedenje in prijetne za ustrezno vedenje).

3. obe prvi točki jasno skomunicirani s sinom

4. striktna izvedba posledic.

Ne gre zato, da bi ga zlomili, ampak da se zaradi dovolj močnih posledic odloči vedenje spremeniti.

Hkrati pa je nujno, da z njim vzpostavita vsaj en varen prostor za pogovor, kjer ne bo zaslišan. Ne v trenutku konflikta. Morda ob sprehodu, vožnji ali skupnem opravilu. Ne sprašujta ga, zakaj laže ali krade, ampak kaj se mu dogaja, kako se počuti v šoli, ali ima sploh še občutek, da mu kaj gre. Če tega stika ne bo, bodo ukrepi sami po sebi slabše učinkoviti. Če čutita, da tega sama ne zmoreta več, je se zelo smiselno obrniti na izkušenega svetovalca, kjer bosta s svetovalce najprej razdelala kaj natačno je v ozadnju sinovega vedenja in v drugem koraku dodelala potrebno vzgojno veščino in jo izvedla v praksi.  To je tudi sicer izjemno pogosta tema psihosocialnega svetvanja.

Nikakor ni za obupati. Imata čas, da mu pomagata spremeniti vedenje. Vajin sin vas še vedno potrebuje, tudi če se obnaša, kot da mu ni mar. Potrebuje pa jasnost, doslednost in občutek, da je viden in slišan.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić