Pozdravljeni!

Pred približno pol leta, so nam vlomili v hišo, bila sem sama doma, vendar stika z vlomilcem nisem imela, kljub temu, da sva bila praktično ločena samo z enimi vrati, na katera sem se naslanjala, če bi jih hotel odpreti.Od takrat se borim z nenehnim strahom. Bojim se biti sama doma, že ob najmanjšem hrupu, ki ga ne vem definirati se zdrznem. Velikokrat sem nemirna. Že prej si nisem predstavljala, da bi bila ponoči sama v hiši, sedaj pa me je strah še podnevi. Spim z zaklenjeno sobo, čeprav se prej nikoli nisem zaklepala. Prav tako pa se zbudim ob točno določenih urah, torej ko vem, da bom ostala sama doma. Sploh si ne predstavljam, da bi spala sama na nadstropju če nikogar ni doma. V lastni hiši se ne počutim varno. Včasih mi zelo razbija srce in se ne moram pomirit, ali pa nenehno hodim na wc. Ko sem sama v sebi čutim nek nemir, večkrat tudi preverjam vrata in okna. Prej me je bilo strah samo v temi (kar je bila posledica, dogodka, ki se je zgodil kakih 8 let nazaj, ko sem se zvečer sama sprehajala in je nek tip pritekel za mano, zamaskiran in me oplazil z rokavicami po ustih, nakar sem se zadrla in je zbežal naprej). Trenutno delam, tako, da sem sama doma bolj malo časa, vendar se mi zdi da se s tem samo izogibam situaciji in soočanju s svojim problemom. Pomoč sem poiskala pri psihologinji, ki je rekla da naj ne razmišljam o tem, da bo minilo in da bodo dobri spomini kmalu zamenjali slabe (zanimivo da po 8 letih še vedno predelujem tisti dogodek, kako bo šele s tem). Da naj ne razmišljam o tem in naj ne analiziram. Skratka nekaj v smislu da čas celi rane. Saj ne da sem pričakovala čudeže, ampak vsaj da bi mi kdo pomagal kako naj preusmerim misli. Menim, da sama ne moram predelati teh zadev, ampak očitno bi nekako morala? Zdaj sem pred razcepom in ne vem če naj čakam da pač mine.. Ali pa naj poiščem kako drugo mnenje.. ?

Lp

Pozdravljeni Sasana,

hvala za vaše sporočilo.

Doživeli ste dva dogodka, ki sta vas zelo prestrašila. S prvim dogodkom se ukvarjate še danes in očitno je bil to za vas travmatični dogodek, ki ga niste uspeli predelati.

Iskali ste pomoč pri psihologinji, ki vam je svetovala, da ne razmišljajte o tem. Predstavljam si, da vam je s tem nasvetom hotela pomagati, vendar nezavedno ne more pozabiti pa četudi smo dogodek izrinili iz zavesti. Ravno nasprotno, v takem primeru (ko je izrinjen iz zavesti) lahko ustvari še več škode z raznimi simptomi (nespečnost, anksioznost, depresija, panični napadi ipd.).

Vaših stisk se lahko lotite tudi s preusmerjanjem misli, vendar je takšen način dela zgolj simptomatski in ne psihodinamski. Torej, ne gre za razrešitev vzroka, ampak zgolj delo s simptomom. Druga možnost je psihodinamski način (psihoanaliza, razvojno-analitična psihoterapija), ko se raziskujete z introspekcijo, predelujete dogodke, travme in konflikte.

Sem vam odgovoril na vaše vprašanje?

Lep pozdrav,

Ja, ste mi odgovorili hvala. In če prav razumem bi bilo smiselno, da poiščem pomoč pri psihoterapevtu, s katerim bi lahko te zadeve predelala?

Lp

Pozdravljeni,

v primeru, da imate motivacijo za psihoterapevtsko obravnavo, ki je tudi časovno, finančno in energetsko naporna, potem je odgovor na vašo vprašanje da.

Lep pozdrav,