premagati bolezen in zaživeti
Drage forumovke! Vsem, ki se še soočate z motnjami hranjenja, želim veliko moči in poguma na tej poti, kajti bolezen JE mogoče premagati. In ta boj, za vse nas eden najtežjih, se, verjemite, izplača, saj je življenje, ki sledi, sproščeno neznosnih pritiskov, osvobojeno vsega odvečnega, predvsem pa vas pripelje mnogo bliže sebi in soljudem. Po mojih sedmih letih izmeničnih bojev z globoko zakoreninjenima anoreksijo in bulimijo, ki sta izzvenela in pustila prostor življenju kmalu po tem, ko sem ga bila pripravljena sprejeti, je svet res zažarel v posebnih barvah. Prva leta po bolezni so mi v stiku z ljudmi na trenutke manjkala “izgubljena” leta, ko so bile vse moje misli usmerjene v hrano, a ta čas v resnici ni izgubljen, saj ves čas rastemo in zorimo. Zdaj po petih, od bolezni povsem osvobojenih letih, se zdi, kot da motenj hranjenja v mojem življenju nikoli ne bi bilo. Danes, pri 27 letih, končujem magistrski študij, opravljam odgovorno delo v službi, s partnerjem pa sva zgradila lep partnerski odnos. Ne bojte se in pogumno poglejte v prihodnost. Držim pesti za sleherno med vami in verjamem, da vam bo uspelo. Naj bo to vaše leto!
Če katera potrebuje pogovor, se mi lahko oglasi tudi po elektronski pošti.
Damjana, [email protected]
