Prekleti rak!
Spoštovani D.P.,
Hvala za vaš odziv, vaše vabilo.
Žal pa vam za sedaj lahko rečem le to, da očitno zame še ni prišel čas, ko bi lahko mislila še na kaj drugega, kot na izgubo mojega dragega moža. Žalosti oz. žalovanja seveda ne odganjam. Ne morem misliti nase, česa sem vredna, niti na to, kaj bi mož želel da počnem ………., bolečina je prehuda, ne popusti, mislim, da je vedno hujša – poleg bolečine zaradi izgube, podoživljam tudi njegovo trpljenje, ki sem ga spremljala ………. zelo, zelo mi je hudo …….
Morda bo kdaj kasneje prišel čas (pravijo, da pride …), ko bom lahko mislila tudi na kaj drugega, odkrila kaj pri sebi ………. , sedaj pa je žal tako ….. , dva meseca in pol je od njegove smrti in rane so tako zelo sveže …………
boly
Boly, dovolite da vas s spoštovanjem kličem Roža, kajti doživljam vas kot rožo, ki cveti, kljub temu, da je zelo malo zalita, (trenutno v manjku zalivanja).
Verjemite, popolnoma se zavedam, da so rane sveže, da boli in da je to bolečina, ki jo najbolje poznate le vi. Žal mi je za to bolečino, ni mi vseeno za vas ga. Roža.
Močno hrepenim za tem, da si boste dovolili na to rano položiti obvezo, da rana nebo še večja, ker ni potrebno, da bi bila še večja kot je že. Če trenutno doživljate nemoč, da si to storite sami, mi dovolite, da vam kot so človek, kot brat položim na to rano vsaj obliž, vredni ste tega in prepričan sem, da si tega želi tudi vaš mož. Prepričan sem, da si v tako zdravem odnosu, ki sta ga imela z možem, mož želi, da je žalovanje le proces, ki postopoma dobiva svoj smisel in mir v sebi in nikakor ne še večjo rano, ki bi tudi moža bolela.
Vsak kdor drugega ljubi mu želi dobro, mu želi najboljše, verjamem, da tudi vi ga. Roža želite svojemu možu najboljše.
Ljudje smo si eden drugemu v pomoč tudi takrat, ko nam kdo pokaže kaj on vidi, da imamo tudi mi možnost uzreti v to, TUDI MI VIDETI TO, KAR DEJANSKO, RESNIČNO OBSTAJA.
Jaz sem bil v preteklosti žal zelo slep za to kar vidi srce, zelo slep kar vidijo duhovne oči. Bilo mi je žal za to, ker sem zamudil veliko lepega spoznanja, toda sedaj se raje kot v to obžalovanje uziram v to, kar mi v tem trenutku prinaša pogled.
Kaj vidim?
Hodim po pločniku vidim, da se mimo mene pelje avtobus ljudi in jim v duhu zaželim varno vožnjo (to me notranje izpolnjuje), na sprehodu po parku srečam starejšo , zamišljeno osebo, jo pozdravim, ogovorim, se ji zahvalim, ker sem vreden njene bližine, pogleda… (oba zaznava vrednost svojega bivanje, smisel svojega bivanja), ga, Roža, si predstavljate to ? Grem po gozdu, vidim veverice, ptice, gibanje drevesnih vej, kot, da bi me vsi pozdravljali, kot, da bi mi nekje v globini sporočali, da sem tudi jaz del te lepe narave. V sebi začnem zaznavati hvaležnost, za vse dobro, ki sem ga doživel do danes.
Ob tem se mi porodi vprašanje, kdo po tem takem dejansko sem, kdo sem? Kako to da sem se rodil ravno v tej državi, na tem koncu sveta, kam pravzaprav grem…?
Ga. Roža, kaj je vaše poslanstvo? Vsak človek ga ima. Jaz sem vam hvaležen za vašo prisotnost, vašo iskrenost, zaupanje…
Danes je trenutek, ko si priznamo, da smo vredni resnice, da smo vredni videti in okušati to, kar naše srce vidi v polnosti tega kjer smo in bivamo. Tudi če se počutimo nemočne je fer do nas samih, da si priznamo, da je to nekaj trenutnega, da je to le simptom in, da le trenutno ne vidimo celovitosti, ki je prisotna.
Ga. Roža dovolil si vas bom prositi, če bi prosim podelili, zapisali nekaj vrstic o tem, za kar ste lahko vi hvaležni, ali so to rožice, ki so vam uspele, ali je to na službenem področju, ali je to da ste koga osrečili, ko je bil osamljen, ali je to, da vam je dano, da lahko vidite, hodite,…
Hvala za vaš odziv.
Mir in dobro vam želim.
Spoštovani D.P.,
Lepo ste me poimenovali Roža, vendar ta roža sedaj več ne cveti………., je odcvetela.
Hvala za lepe misli, nasvete, dobre želje …….,. razkritje vaših plemenitih pogledov na življenje ………..
Za kar me prosite v zadnjem odstavku, sedaj lahko rečem samo, da sem hvaležna za svojega moža, ki pa sem ga veliko prekmalu za vedno izgubila, zaradi česar zelo, zelo trpim …., ne vidim nič drugega, vse je brez pomena, ne morem razmišljati o sebi …….., v meni je samo neizmerna bolečina ……………..
Verjamem, da izgubo doživlja vsak po svoje, da pri vseh ni tako intenzivna, tako boleča ………, nekateri so kmalu sposobni videti tudi kaj drugega ………, pri meni je žal tako ………….
Hvala in lep pozdrav!
Ga. Roža, razumem, da vidite bolečino v sebi, to je človeško, posebej ob takšni preizkušnji.
Poskušam se izraziti le v tem, da je vredno ohraniti zavedanje, da je bolečina v nas in ne, da smo bolečina mi. Le to je velika razlika, ker smo tako narejeni, ker smo v takšnih zakonitostih.
Žal je sedaj takšno dejstvo, da mož ni ob vas a v takšni resničnosti ste tukaj Vi.
Zelo bi mi bilo žal, da si nebi vsaj kdaj pa kdaj dovolili pogledati še kaj drugo, ki tudi obstaja, saj si verjetno ne želite namerno gledati v bolečino in si namerno ne želeti videti ob bolečini stvari, ki vas napolnjujejo, ki vam pokažejo, kako dragoceni ste vi, kako vredni ste vi.
Vi obstajate, vi ste tukaj, okolje okrog vas je tukaj, današnji dan je tukaj in vi v njem.
Spoštovani, vredni ste, da se odločite biti in ostati v realnosti, videti realnost, čeprav doživljate bolečino.
Nič nimam proti vaši bolečini, ker vas zelo razumem, verjamem pa, da ste sposobni bkljub bolečini videti to, kar je tukaj, kar je danes, kar je prisotno.
Kadar se človek, kljub bolečini odloči vsaj pogledati okrog sebe, brez da bi bolečino preganjal ali kar koli z njo počenjal, se odloči za dobro do sebe, se odloči, da se bo spoštoval, se odloči ostati realen, pristen do sebe in do tega stvarstva okrog sebe, katerega del je človek.
Ga. Roža, ko vas tako kličem, gledam v to, kar je v vas in je plemenito, je dobro, sposobno, je polno poguma, polno sposobnosti biti drzen za dobro…
Lepo vas pozdravljam.
Boly, je preizkušnja a obstajate tudi vi, Vi ki nosite v sebi sposobnos hoditi, biti kreativni, sposobnost videti so človeka, ki potrebuje vašo pomoč.
Pišite prosim, če ste srečali kakšno starejšo ali invalidno osebo, ki je potrebovala vašo pomoč, kako ste ji pomagali…
Spoštovani D.P.
Kot ste zapisalim, obstajam tudi jaz, vendar me je preizkušnja tako prizadela, da sedaj mislim, da še komaj obstajam. V meni je sedaj ena sama bolečina. Seveda pa sem sposobna videti pomoči potrebnega sočloveka in v preteklosti sem temu namenila kar precej časa. Sedaj res nisem nikogar takega srečala in trenutno ne vem zanj – če bi, kako bi ji pomagala? v stanju kakršnem sem sedaj, res ne vem ……………..
Hvala vam in lep pozdrav!
Boly – ozdravlja!
Pozdravljeni.
Tako natančno in resnično ste zapisali, da sedaj MISLITE, da še komaj obstajate. Razumem, da ob takšni preizkušnji tako mislite a občudujem to, da se zavedate, da tako le mislite, kar kaže na dejstvo, da je realno stanje drugačno. OBSTAJATE, z mislimi, čutenji, pogledi, hrepenenji, …
Človek se ob tem lahko le vpraša, kdo pravzaprav je ČLOVEK, kdo smo LJUDJE?
Znanost sedaj že govori o tem, da je človek OSEBA, vpet v določene zakonitosti na fizikalnem, psihičnem in duhovnem področju. Antropološka medicina, ki raziskuje človeka, posebej antropologija, ki se služi z metodo hagioterapije, ki človeka zdravi na duhovnem področju govori o tem, da je človek duhovna duša prežeta v telo in psiho in kot takšna je ena oseba.
Človek lažje »diha« če upošteva zakonitosti vseh treh dimenzij. Preveč ljudi ne upošteva duhovne dimenzije, ker se ne zaveda, da obstaja, kako bi potem upoštevali njene zakonitosti?
Zato je trpljenja preveč, več kot je potrebno, za določen zdrav potreben proces, kot v vašem primeru žal proces žalovanja.
Žalovanje, ko je tukaj, zazna cel človek, zavedam se, da to vi najbolje poznate.
Omenili ste pomoč drugim in kako jim pomagati?
Kako ljubeča oseba ste, da vam ni vseeno za sočloveka, prav »radoveden« postajam, koliko talentov skrivate v sebi, koliko sposobnosti… Omenili ste osebo, ki ste ji pomagali… kako ste ji pomagali takrat, kako se je počutila, ko ste ji pomagali…?
Lahko podelite svojo izkušnjo, kajti v vas zaznavam lep zaklad dobrega, dragocenega, plemenitega.
Hvala v naprej.