Sprašujem se, kdaj bodo našli zdravilo proti raku… Kljub vsej tehnologiji, znanosti, raziskavam, znanju…….. uničuje ta kruta bolezen preveč ljudi!!!!!!!

So še hujši problemi kot je rak. Pa tudi zanje ni zdravila. Bajuk (RIP) je po hitrem postopku umrl zaradi kapi – ni mu bilo pomoči. In to ne, da bi prej vedel, kaj ga čaka! Takšne groze so najhujše! Rak pride, nekaj časa je in človek in ljudje okoli njega se pripravijo na to, da bo oseba umrla. V primeru kapi pa smrt pride nenadoma, znenada, kot strela z jasnega in to je največji problem. Problem pa je tudi, da nihče, res nihče, ne more takšnemu človeku pomagati.

Se ne strinjam, da je nenadna smrt hujša. Bližnje boli v vsakem primeru in nikakor se ne da “pripraviti” na smrt. Večina ljudi, ki ima raka, se zdravi, upa na ozdravitev. Hkrati pa trpijo. Moj oče je 2 leti in pol umiral na obroke pri njegovih 36 letih in 2 majhnih otrocih. Veliko bolje bi bilo, če bi odšel v trenutku.

….vedno je hudo, ko izgubimo bližnjo osebo, ki nam dosti pomeni….naj bo to zaradi raka, ali kapi…. naj bo star 10 ali 99 let….naj bo to takoj, ali po letih trpljenja…..

Ponavadi se ne zavedamo, koliko nam te osebe pomenijo, dokler jih ne izgubimo…žal.

Ne strinjam se, da se v primeru bolezni, npr. raka, lahko pripraviš na smrt. To sicer misliš prej, ko je bolezen daleč, ko nihče od tvojih bližnjih nima opraviti z njo.
Ko ta grozna bolezen pride, in pride vedno kot strela z jasnega, najprej misliš, da bo oseba kar umrla, potem gredo meseci mimo, ko se pravzaprav, razen zdravljenja: obsevanja…, nič ne zgodi.
Na trenutke pomisliš, da so se pa mogoče zdravniki zmotili.
In potem izbruhne, z vso silo in močjo. In nič več je ne ustavi, razširi se in dobesedno požre človeka.In vendar upaš, upaš z vsem srcem, tudi z molitvijo, da pa se bo tudi tokrat izšlo…
Nisi pripravljen. Na odhod najbližjih nikoli nismo pripravljeni. Celo življenje se pripravljamo na te trenutke, na to, da se prej ali slej poslovimo od nam ljubih oseb, dokler ne pridemo sami na vrsto….pa vendar. Na ta trenutek nismo nikoli pripravljeni. Potem te adrenalin okrog pogrebnih zadev drži do pogreba in še kakšen teden, potem pa se neizogibno zaveš, da tega človeka ne bo več, nikoli več….meseci po smrti so težki. Teža spoznanja, da so nekatere stvari za vedno odšle, da ljubljene osebe nikoli, res nikoli več ne bo je kruta. Veš, da ni bilo pomoči, da je bolezen tako napredovala, da je bila smrt odrešitev. Pa vendar….tako zelo si želim, da bi še bil ob meni moj oče…Pred tremi meseci smo se od njega poslovili…Danes ga pogrešam bolj kot kadarkoli prej…
Pravijo, da čas naredi svoje, omili bolečino…Mogoče, a svet nikoli več ne bo takšen, kot je bil, ko sva bila še skupaj…

MarijaC si lahko piševa na e mail?

pozdravljeni!

ko zboliš z rakom,je prvo sok,vidis da ti ljubljena oseba umira,sledijo kemoterapije,obsevanja ,operacije!zdravniki recejo cestitamo zdravi ste…po dveh letih se bolezen vrne,telo pretrpi se enkrat vse,spet pravijo zdravi ste,nato se bolezen vraca na pol leta,imas upanje o poti brez povratka sploh ne razmisljas!!hodis na vse kemoterapije,obsevanja,das 7 operacij cez in ti po 6.letih povejo zdravniki,da ni vec upanja..z mozem sva bila n onkoloskem stalna gosta 6 let.1.2.2011 pride na kontrolo in mu povejo da umira,da mu ostaja leto dni zivljenja…nato sledi sok,bolecina ki se jo neda opisati…kako povedati otrokom,da oce zgublja bitko,stari 14,10 in 2 leti..verjamite rak ubije celo druzino ne samo eno osebo..pride dan 15.2 2011 da ga odpeljem na transfuzijo krvi,da mu probajo dati se eno kemoterapijo,moz se je se kar dobro počutil,mi cez pol ure povejo da so mu ure stete..zacela sem se dreti,jokati da to ni mogoce,da ga bom odpeljala domov..prosijo me da ostanemo v bolnici..pridejo otroci in prijatelji,otrokom pove zadnje besede,pade v komo..ob19.14 mi je umrl v narocju..bolecine se ne da opisati,vsak dan je tezji,ponoci ne spim,imam tri otroka za katere morem ziveti,za vse sem sama moji starsi so tudi ze umrli,njegovo sorodstvo je jezno na nas,ker ga nismo pokopali v rojstnem kraju…z otroci se borimo iz dneva v dan,tezko je,pretezko..se zmeraj ga cakamo….na smrt nisi nikoli pripravljen,do zadnje sekunde imas upanje!bitko je izgubil pri 36.letih!mi smo se skupaj z njem borili,zdaj pa se borimo preziveti brez njega!!!

ajradita,

kontaktirajte me na mail: [email protected].

Lp,

Svojemu možu si dala največ kar si mu lahko. Bila si ob njem. Tudi on je tebi dal tebi in otrokom tisto zadnje kar nas čaka vse – izkušnjo slovesa. Gradi na tem; živi vsak trenutek svojega življenja.
Življenje je darilo, ki ne traja večno. Kruta je ta naša civilizacija, ki nam hoče iz glave izbiti dejstvo, da je končni cilj življenja postavljen že ob rojstvu.

Tvoje stanje je podobno mojemu izpred 15 let. Po dolgotrajni bolezni in smrti si popolnoma pregorela. Enostavno ne gre več. Mene je v tvoji koži doletela še moja dokaj težka bolezen. Šele takrat sem se zavedla, da je življenje darilo. Ni samo po sebi umevno dejstvo.
Preselila sem se v popolnoma drugo okolje, ekonomski status nam je močno padel, za otroke je bilo zelo težko. Ampak smo preživeli. Moža in očeta imamo vedno pri sebi – v naših srcih. In predvsem se še vedno veliko pogovarjamo med sabo – tudi o minljivosti.

Kaj je bolje in kaj ne, za eno ali drugo stran, je stvar posameznikov. In njihovo čustvovanje, ko razpravljate o tem, kaj je za koga bolje. Za enega tako, za drugega tako.
Vse kar pride, je boleče, pa če čakaš ali ne. Bolezen ali pa sama smrt. Lahko je v tren minuta, lahko pa počasna, da ubija dodatno.
Zgodi se, da človek umre pri 32, pa nima bolezni, ne prometne nesreče in je zgolj volja višje sile. Zato, na smrt nisi nikdar pripravljen, kot je rekla gospa zgoraj.

Ta prekleti rak mi je vzel mojega dragega moža. Štirje otroci so ostali brez tatija. Življenje se je sesulo kot hišica iz kock. In potem mi rečejo: Bog je že vedel , zakaj ga je vzel. Za popenit!

mrkn,
popolnoma se strinjam z vami. To o Bogu pa vam je nekdo prav narobe posredoval informacijo. Sam sem spoznal, da je on ljubezen, ki življenje daje za živeti in ne za smrt, spoznal sem, da On ne vzame življenja. Če bi ga vzel, ne bi bil absolutna Ljubezen.
Normalno, da je za popenit, ob informaciji, Bog je že vedel…
Moje spoznanje skozi življenje me je pripeljalo do dejstva, da se nam posledično dogaja to kar se nam dogaja.
Če prevozim stop znak in povzročim prometno še ne pomeni, da je prometna nastala zaradi kaznovanja Boga, ali ker sem se peljal mimo črne mačke ali ne vem kaj še. Pomeni le, da je prometna posledica mojega ne upoštevanja zakonov.
Obstajajo zakoni v naravi, ki jih človek upošteva ali ne, posledice pa doživljamo vsi.
Spoštovana mrkn, zelo mi je žal, da ni vaš mož z vami in otroci, zelo mi je žal za to kar doživljate, preprosto ni fer.
Moja sorodnica je zelo obupavala, ko ji je za rakom umrla 11l. hči, tudi njen mož je bil zelo skrhan, tudi onadva sta doživljala kot sesutje kart…
Kako sta se pobrala? Pogledala sta globlje v življenje, poiskala sta smisel življenja za se in hčerko, poiskala in našla sta zdrav pogled na smrt, zemeljsko minljivost in prisotnost. Sedaj sta uspešna zakonca z dvema otrokoma, ki pomagata s svojo izkušnjo in posredovanjem tega kar je od Stvarnika, še drugim parom, družinam.
mrkn, navijam za vas, niste sami v tej preizkušnji.
D.P.

Spoštovani D.P. Hvala vam za vse spodbudne besede, za vašo duhovno podporo. Veste, zelo težki časi so za nami. Težke stvari smo skupaj z otroci dali skozi. Razmišljam in razmišljam in skušam gledati čimbolj realno na to našo težko preizkušnjo. S takimi izjavami o Bogu me obremenjuje žlahta. Najbolj v miru sem, če njegove žlahte sploh ne srečujem pogosto. Je kakšen dan, ko imam občutek, da je šla ta velika kriza mimo, potem pa me že naslednji dan zlomi, ko je prišel najmlajši sinko domov in rekel: Mami, zakaj pa mi nimamo tatija, saj ga imajo vsi moji prijatelji? In potem …Ja, je zelo težko. Skušam se izkopati iz največje žalosti in upam, da mi bo to kdaj uspelo.

Spoštovana mrkn, tudi Vi ste vredni dobrega v življenju pa kar koli vam je prišlo naproti. Tudi vi ste enkratna dragocenost med nami. Če želite, nama z ženo lahko pišete na moj el. naslov: [email protected]. Neobvezujoče, neobremenjeno… kot človek s človekom.
Vsi imamo isto sonce, isti planet isto…
Sam sem v življenju spoznal, da je potreben čas, čas žalovanja, da zmoremo odžalovati. Vspodbujam vas, da ne hitite, da ste pozorni do sebe, da ohranjate zavedanje, da je kljub bolečini na svetu še kaj drugega, ki ga je vredno odkriti, Zakaj? Če vas bi mož videl sedaj, kaj vam bi želel? Prisluhnite temu dobremu, zakaj vredni ste tega, zakaj mož vam je in vam še naprej želi dobro, to lahko tudi njega razbremeni.
mrkn, zelo verjamem v vas, posebej zaradi vaših zapisov, prepričan sem, da se boste izkopali. Podobni stavki kot so , Mami, zakaj pa mi nimamo tatija, saj ga imajo vsi moji prijatelji? ” vas ne bodo več tako boleli, pač vas bodo spomnili na lep temelj sina iz katerega izhaja. Sin ima očeta, če ga nebi imel nebi obstajal. Verjamem v vas, da boste kljub bolečini našli smisel v življenju, kjer boste zaznali svojo odločnost, samozavest… (Času čas…)
Hvala, ker smo na tej strani vredni vašega zaupanja, vaše rasti, ki, vsaj mene , vzpodbuja v dobrih stvareh in upanju.
Mir in dobro.
D.P.

Tudi meni je ta prekleti rak pred dvema mesecema vzel mojega ljubega moža. Diagnozo so mu odkrili pred dobrim letom in potem smo se borili na vse mogoče načine, vendar žal več kot toliko ni šlo…….. pri 60 letih. Poročena sva bila skoraj 36 let. Skupaj sva zgradila hišo, kjer je ogromno njegovih stvari, njegovega dela ……, vse sva počela skupaj in povsod šla skupaj. Otroka imata že svoji družini, tako da sem ostala sama …….leto po upokojitvi. Svet se mi je sesul ……., ne znam sama živet …….. še vedno ne morem dojet, da ga nikoli več ne bo ……

Res lepo napisano,kot da bi moje misli nekdo nanašal tukaj.
Res,zelo je hudo,meni še je vedno hudo,ko pomislim na svojo mamo,ki nas je pred 24.leti zapustila(rak).Ne spominjam se dnevov,ki so sledili.Spominjam se le grozne bolečone,tiste praznine,ta tesnoben občutek,kot da te nekaj stiska za grlo in se dušiš.Da enostavno ne moraš niti jokati.Ko pa ta otopelost mine takrat se zrušiš,kričiš,jočeš….Ja zelo je hudo.
Ščasoma se navadiš živeti z to bolečno,nekako gre….

Glej to kar je napisal-a RIP,se ne strinjam,ko vsak dan spremljaš ljubljeno osebo,ki se zdravi za rakom,ko gledaš njeni obup,bolečino,najhujše njeno željo po življenju,to lahko ve človek,ki je to občutil.
Veš,ko pa sam zboliš,hja pa si na istem,ista trdna volja,želja do življenja in groza,da veš kaj te čaka v prihodnosti in kako bo.
Zato pa za bližnje je bolje ,da je hitro konec,kot pa dneve,mesece,leta spremljajo trpljenje nekoga ,ki ti največ pomeni.
Včasih,ko se zavem,da se zdravim za rakom , me je kar groza,pa ne za sebe,ampak za moje bližnje ,za svojega otroka.Le takrat,ko se zavem ,kaj ga čaka,bi se najraje zjokala po tolikih letih.(niti ne vem,če še znam).

boly,res iskreno mi je žal,vem kaj občutite,ne vem,kaj vam naj rečem,z leti bo bolečina malo popustila,a bo vsa nadaljna leta prisotna.
citat,ki mi je ostal v spominu:
Nisem odšla,še sem tu,dokler bom v vaših srcih,
sem tisoč vetrov,ki bučajo ob skalo,
sem diamantni lesk snega,
sem sončni žarek,ki te zjutraj poboža,
sem jesenski dež,ki prinese svežino,
Zjutraj sem veseli ščebet ptic,ki krožijo v letu,
sem zvezde,ki se prižigajo na nočnem nebu,
sem vse to kar je okrog vas!

Spoštovana Boly, verjamem, da vas boli in tako kot čutite vi, veste le vi, jaz si lahko samo mislim. V radost pa mi je to, ko vidim, da se ne pradajate le pretiranemu, žalovanju in ste se spomnili tudi na nas in nam dali možnost, da vas vsaj malo zaznamo, razumemo.
Verjamem, da imate občutek, kot da ne zmorete več sami živeti, toda dobro je pogledati v dejstvo, da to doživljate sedaj, ko ste potrti, ko se morda počutite razočarane nad življenjem, kot da ste prevarani. Kadar nas preplavljajo bodi si, jeza, žalost, razočaranje… je dobro počakati, da se ” vihar” vsaj malo poleže in takrat pogledati kako naprej.Manj ko smo ” zaslepljeni” z bolečino, več bomo videli v sebi tega, česar smo resnično sposobni.
Zato vas vabim, verjemite vase, očitno še niste odkrili vseh zakladov, dobrega, ki so v vas.
Ne v tolažbo ampak v dejstvo, glede na to, da znanstveniki priznavaja obstoj duhovne dimenzije, vas vabim, da upoštevate tudi to dimenzijo, kjer je neskončnost bivanja.
Mir in veliko uspeha pri odkrivanju notranjih vrlin vam želim.

Najlepša hvala D.P. za vaše besede, vaše želje. Naj vam povem, da mi duhovne dimenzije življenja niso tuje, v njih verjamem, vendar ……….. ne pomaga. Preprosto sedaj na to ne morem misliti, da bi me to tolažilo, ni tolažbe ……morda in upam da nekje v prihodnosti ……..
Njega, ki sem ga ljubila in si z njim ustvarila družino, ni več in ga nikoli več ne bo ……., v obupu si govorim “….saj to ni res …..”, njega, s katerim sem preživela skoraj vse svoje življenje, njega, ki me je vodil v življenju, bil vse skozi tako zelo aktiven, delaven …….. Povsod (v hiši in zunaj) vidim samo njegove stvari, njegovo delo ………, fotografije iz skupnih poti ……. In ta kruta bolezen mi ga je vzela, ko sva se upokojila…… Pogovarjala sem se tudi z osebo, ki dela z žalujočimi, tudi duhovno, ki je rekla, da za to rabim čas, veliko časa ………, koliko? odvisno od osebe ….od osebnostnih lastnosti, čustev in odnosa s preminulim …………… in da je vse kar sedaj čutim normalno…….
Bolečina se mi stopnjuje, danes je zelo hudo, bo jutri še huje?, na trenutke mislim, da se mi bo zmešalo (brala sem, da veliko žalujočih tako misli, vendar se to redko zgodi), boli, duši me, kadar se lahko zjočem, vsaj malo popusti, vendar jaz velikokrat ne morem jokati in takrat je najhuje ……… prebrala sem misel “če bolečina je prehuda, se tudi solza posuši” in mislim, da to drži ……..zelo, zelo mi je hudo ……….
V upanju, da bi nekoč našla mir in notranjo vrlino, kot pravite, vas lepo pozdravljam.

Spoštovana J.H.,
Hvala vam za lepe misli, ki ste mi jih namenili (šele sedaj sem opazila, da so namenjene meni).
Ja, tudi jaz se popolnoma strinjam z vami in MarijoC, Na smrt najdražjih nisi nikoli pripravljen in to kar je napisala RIP res lahko misli samo tisti, ki s to strašno boleznijo nikoli ni imel opravka, niti njegovi bližnji.
To kar je doživel, pretrpel moj mož, z njim jaz in tudi otroka ……….. ni za povedat …….., če ti po postavitvi diagnoze povedo za prognozo – mesec do dva in potem se boriš na vse mogoče načine …….. vmes se pojavi nekaj upanja, potem pa nenadoma izbruhne z vso silo ……. človeka dobesedno požre ……. tako kot je napisala MarijaC.
Takšno trpljenje in hkrati veliko željo po življenju mojega ljubega moža sem gledala, ob njem zelo, zelo trpela, pomagati mu nisem mogla………….. – to je res grozno, trga se ti srce, ni za povedat ….. Tako, da mislim, da je smrt, ki jo za primer navaja RIP, v primerjavi s smrtjo zaradi raka, naravnost milostna.
Sedaj jaz poleg hude bolečine zaradi izgube, podoživljam tudi njegovo strašno trpljenje, poleg telesnega tudi duševnega, ker je vedel, da mu ni več pomoči, hkrati pa imel neizmerno željo po življenju – to je res grozno, tega se ne da povedat.
Moje bolečine so nepopisne … ne morem dojet ………. – zelo, zelo mi je hudo ………..
Lepo vas pozdravljam!

boly, hvala za vaše pozdrave.

Se strinjam, za marsikaj je potreben ustrezen čas, od nas pa je odvisno kako bomo gledali na to pot.
Ko se človek sreča z tako veliko bolečino se včasih niti ne spomni gledati v kaj drugo in zaradi tega doživlja, kot da nič drugo ne obstaja.
Koga imam v mislih ko govorim o besedi (DRUGO)?
Videti tudi sebe.
Vi niste bolečina ampak bolečino zaznavate.
Vi niste mož ampak doživljate bolečino njegove ne prisotnosti.
V kaj prioritetno gledate?
Sedaj je trenutek, ko lahko s ponosom govorite o vajinem zdravem odnosu.
Tako lepo in vzpodbudno ste napisali, moj ljubi mož
To je lahko marsikomu v poduk, v pogum v zakonskih odnosih.
Gospa, lepo vas prosim, ne odganjajte žalosti, ne odganjajte žalovanja, ne potrebujete se ukvarjati z odganjanjem – odpravljanjem, vabim vas le, da se posvetite temu, kar ste vredni, da si namenite, temu, kar verjamete, da vam bi mož rekel, da si naredite, če vam bi lahko to povedal.
Gospa, tukaj ste tudi vi, vredni svojega dostojanstva, vredni miru… Priznajte si, da ste vredni tega.
Lahko prosim z nami tukaj podelite katere lepote ste odkrili pri sebi – v sebi, kaj vam pomeni narava, sedaj tudi cvetlice.
Danes je hčerka končala 3r. osnovne šole in gre iz podružnice v jeseni drugam. Starši smo se zahvalili učiteljici, ker je bila z otroki tudi kot oseba – s srcem, kar jo krasi. Ste Vi tudi kdaj spoznali takšno učiteljico, prijateljico?
Bom počakal na vaš odpis.
Verjamem v vas!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!