Obračam se na vas, pričakujoč kakšno vzpodbudno besedo ali morda nasvet. Morda niti ne spadam na ta forum, bojim se pa, da bom kmalu.

S partnerjem sva skupaj že nekaj let. Že na začetku, ko sva se spoznala, je veliko pil. Imela pa sem ga zelo rada in lahko rečem, da tudi on mene. Je zelo ljubeč, pozoren in dober človek, le…Kadar je bil pod vplivom alkohola je privrela na dan čisto druga osebnost: zloben, razgrajaški in tudi nasilen. Kmalu po začetku najine zveze sem bila priča, kako je brutalno pretepel osebo, ki mu je slučajno prišla nasproti. Takrat se je zlomilo v meni, nisem ga hotela več videti! Ta dogodek je odprl oči tudi njemu in se je odločil za zdravljenje. Ker pa je za zravljenje potreboval ob sebi svojca (svojih nima več) in ker sem ga imela še vedno rada, sem se odločila, da nadaljujeva zvezo. In ni mi bilo žal, vsaj nekaj let ne. Hodil je na skupine, se družil z sebi podobnimi… Trezen je resnično čudovit človek in vreden ljubezni.

In potem se je zgodilo: za skupine ni bilo več časa, najprej eno pivo, drugič dva,… Mislila sem, da me bo kap od šoka! Resnično sem mu verjela, da bo ostal trezen. Prepričeval me je, da je dovolj močan, da kdaj pa kdaj kaj popije, da ima vse pod kontrolo. Nisem mu verjela, narediti pa nisem mogla nič! Zlepa, zgrda, prošnje, ultimati, nič! Dokler mi ni spet počil film (dva dni ga ni bilo domov, ker je pil s “kolegi”). Spokala sem mu stvari in ga postavila pred vrata. Med tem časom sva namreč že živela skupaj v stanovanju mojih staršev. Med nekajtedensko ločitvijo sva se parkrat slišala. Ponovno je začel obiskovat skupino in abstiniral. Želel se je vrniti in začeti od začetka. In ker sem ga imela še vedno rada, sem ga sprejela. In spet je sledilo nekaj mesecev sreče…Odločila sva se za prvega otroka in velikanska sreča naju je zajela, ko sva izvedela, da bova že letos zibala. Toda…Polagoma je bilo čedalje manj obiskov skupin…Zatiskala sem si oči, saj bo vse v redu…Žal ni bilo. Pred kakšnim mesecem me je ponovno šokiral tisti znani smrad-pivo! In potem čez dva dni. In potem naslednji dan. Poskusila sem se pogovoriti na miren način in slišala staro zgodbo: vse imam pod kontrolo. Vem da nima, ne more imeti! Čeprav ga ne morem obtožiti da je pijan, pride krvavih oči in smrdljive sape enega ali dveh pirov. In samo bojim se, kdaj jih bo vse več. Še vedno je dober človek, rad me ima, nikoli me ni varal, nikoli me ni udaril (mislim v obdobjih pijančevanja, tega res ne bi tolerirala!). Sem v situaciji, ko ne vem kako naprej. Pričakujem otroka, hkrati se seliva v njegovo stanovanje. Vse svoje prihranke sem vložila v to stanovanje, hkrati sem se veselila končno selitve na svoje, zdaj se je bojim. Kaj bo čez mesec ali dva? Bom morala bežati? Če bi šlo samo zame, bi se že znašla. Zdaj bo tu otrok, bom zmogla? Domov k staršem ne morem več, preveč jih je že tam. Tudi nimam pravice zahtevati od mene, da bi me vzeli nazaj, sama sem hotela nazaj k svojemu partnerju, oni so mi to odsvetovali, čeprav ga imajo zelo radi (tisto njegovo trezno plat!).

Kaj naj storim? Selitev je pred vrati, bojim se je, hkrati imam partnerja še vedno rada in skupaj se veseliva bodočega starševstva. Ponavlja mi, da ima vse pod kontrolo naj se ne bojim ničesar. Pa se vseeno….Kakšna neki bo moja prihodnost? Sem bila preveč naivna, ko sem verjela, da se človek z močno voljo spremeni? Sem bila preveč naivna, ko sem verjela obljubam, da ga je prvi padec v alkohol dovolj izučil? Kje je meja, do katere se splača truditi in boriti za zakon in družino?

Oprostite mojemu zmedenemu pisanju, nekomu se moram zaupati, preveč me grize…

Spoštovana!

Hudo je, ko alkohol spreminja ljubljeno osebo v zlobneža in nasilneža. Gotovo je tudi težko izbirati ravnanje v takšnem primeru. Za svojega otroka želite, da bi imel očeta in ko je trezen je prav čudovit, po drugi strani pa ne želite živeti v stalni negotovosti in strahu, da ga bo alkohol zopet spremenil v človeka, s kakršnim nočete živeti. Verjamem , da odločitev ni enostavna. V takšnih situacijah pomaga, če te nekdo potrdi v odločitvi, kaj storiti. Tukaj gre namreč za izbiro med dvema pomembnima vrednotama: 1) življenjem brez alkohola in nasilja ter 1) ohranitvijo družine. Vendar pa mislim, da boste do obeh teh dveh ciljev lahko prišli le po eni in isti poti.

Vaš partner očitno je alkoholik. Alkoholik pa ne more normalno funkcionirati, če pije, pa naj gre za še tako majhne količine ali občasnost pitja. Glede na to bi bilo smiselno, da mu postavite ultimat, katerega pa se je treba tudi držati. Izbere naj med vami in alkoholom. In če se bo odločil za vas – kar mislim in upam, da se bo – mora pri tem tudi vztrajati, vi pa tudi. Ob prvem znaku zlorabe alkohola je čas za razhod oz. za vrnitev k staršem. Starši vam bodo gotovo stali ob strani. In če se bo to zgodilo, mu potem lahko daste še eno možnost, ampak le v primeru daljšega obdobja abstinence. Mogoče bo potreboval ravno takšne vrste motivacijo za prekinitev s pitjem, možno pa je tudi, da bo alkohol močnejši od njega, alkohol namreč zelo zasužnji človeka. Sam bo zelo težko zmogel, zato pa so skupine. To, da ni časa, ne more biti izgovor. Mislim, da se za opijanje porabi več časa, kot za obiskovanje skupin. Mislim, da bi bilo dobro celo, da si poiščeta še dodatne dejavnosti, kot npr. sprehodi, hoja v hribe, športne dejavnosti, obiskovanje športnih prireditev ali gledaliških predstav, kar vaju pač veseli in zanima, da se bo partner tako čimbolj zamotil in bo čim manj priložnosti za pitje ali za razmišljanje o njem.

Poleg skupin AA bi vašemu partnerju lahko pomagalo pri premagovanju alkoholizma tudi hospitalno ali vsaj ambulantno zdravljenje na katerem od Centrov za zdravljenje odvisnih od alkohola. Mogoče pa brez tega tudi ne bo šlo…

Preštudirajte čim več knjig o alkoholizmu, katere lahko najdete v knjižnici. Poleg tega bi bilo dobro, da bi tudi vi obiskovali skupino za svojce alkoholikov (al-anon), saj boste tam lahko podelili svoje izkušnje, našli oporo ter potrebne informacije.

Za takojšnje informiranje in izobraževanje pa vam navajam nekaj strani v zvezi z alkoholizmom:
– AA
– Inštitut Antona Trstenjaka
– Društvo Žarek upanja
– Združenje Človeška toplina
– Peobrazba

Me veseli, da si ne prikrivate oči pred dejansko situacijo, tako imate namreč možnost, da vaši družinici izborite varno in polno življenje.

Veliko moči in vztrajnosti vama želim!

pozdrav
moja najboljša prijateljica ima podobne težave z alkoholom, samo da ne pije mož, ampak ona sama! Ima dve punčki in onidve sta jo sedaj ( sicer po enem letu!) “prisilili” v zdravljenje v bolnici. Kratko malo sta zbežali k meni in bili pri meni 5 dni toliko časa je trajalo, da je prijateljica spoznala, da bo mogla nekaj storiti. Ne bom opisovala dogodkov, ki so se pred odhodom na zdravljenje dogajali-predobro jih poznaš.

lepo te pozdravljam

On je duševno že odvisen od alkohola, toleranca mu raste. Ne samo on tudi tti ob njem boš postala bolna, pa čeprav sovražiš alkohol, posledično pa še otroci. Če ti je kaj do sebe in do otroka /otroci potrebujejo zdrave starše/, boš temu naredila konec raje danes kot jutri. Kako? Skupaj v skupino in mu postaviti pogoj pred vsemi: JAZ ALI ALKOHOL, TUKAJ SE ODLOČI! Verjamem, da bo na začetku hud nate, ampak kaj je to v primerjavi s treznostjo, ki bi lahko sledila temu? Sama sem peto leto zdravljena, pa vem kako to izgleda “imam vse pod kontrolo”. Figo, pod kapo ja, ne pa pod kontrolo. Sporoči, kako si se odločila, pa tudi naredila, da ne boš ostala samo pri besedah! Srečno!

Alkohol ima pijanec pod nadzorom, ko se v grob zvrne. Prej pa mori s tem vse, ki mu pridejo na pot. Najglobje pa prizadene tiste, ki ga imajo najraje, to je otroke in ženo.

Če imaš rada otroka, živi v miru z njim sama, on pa naj opravlja starševstvo iz druge lokacije, kjer se ga mirno lahko nabuta in se zaletava z glavo v zid, ne da bi vidva z otrokom pri -15 letela ven v strahu.

Po moje imaš zdaj zadnjo elegantno šanso, da jo odneseš z otrokom brez posledic.

So pa vsi pijanci na začetku prijazni, duhoviti, dobri, simpatični in ustrežljivi, potem pa, ko popijejo svojo prekomerno dozo, so pa izrodki, smrdeči, grozeči in v olajševalnem efektu.

Zdaj si odgovorna za otroka.Lahko mu bo sijajen oče in tebi partner, vendar je sam sebi nevaren in sam svoj ujetnik.Morda ni kriv in je to splet možganskih kemijskih reakcij, vzgoje, dednosti…

Otroku daj vzor, da se imaš rada, ker boš imela rada potem tudi otroka, ki se bo edino kot majhen navadil na ločeno življenje. Srečno!

Zahvaljujem se vsem za nasvete in prijazne besede. Želim se še enkrat potruditi za najino zvezo-družino, potem pa kar bo, bo. Z glavo čez zid ne gre! Le da ne vem, kako naj pristopim do njega? Poiskusim še enkrat zlepa (na temo: dajva se pogovorit, veš, da ne bo šlo…) ali kar konkretno ultimat (nikoli več ali grem!). Priznam, da se druge variante bojim, oziroma bojim se tega, da bo rekel, prav pojdi! Še vedno ga imam rada, še vedno bo oče mojega otroka. Kadar sem se v preteklosti lotila pogovora, me je vedno ustavil z besedami: z problemi drugih se je najlažje ukvarjati, vsak naj sam najprej pri sebi razčisti, in da življenje ni črno-bela slika, da itak v življenju preveč idealiziram. Pa sploh ne idealiziram, želim samo treznega partnerja. Zavedam se, da sem velikokrat nervozna, nervozna pa sem samo zato, ker ne vem, kakšen bo prišel, da o prihodnosti sploh ne razmišljam! Slike iz pretekosti so preveč žive, da bi jih kar pozabila.
Poiskala bom nasvet kakšnega od društev, ki jih predlaga ga.Metelko, rada bi pa tudi kakšen konkreten nasvet ali izkušnjo, na kakšen način pristopiti do osebe, ki ima zdravljenje za sabo in sebi in drugim dopoveduje, da se ima v oblasti (da se ima v oblasti najbrž misli s tem, da se ga ne napije totalka ampak spije samo pivo ali dva?).

Pozdravljena ponovno!

Lahko je svetovati, kaj bi bilo potrebno narediti, težje pa je potem to izvesti v konkretni situaciji s konkretnim človekom, ki je vrh vega oče otroka, ki ga nosiš.

Izberite takšen čas za pogovor, ko bo on povsem trezen in raje ne začnite s tem, ko bosta konfliktno razpoložena.

Bodite iskreni in osebni. Govorite o sebi, svojih čustvih in občutkih, o svojih predvidevanjih glede na to, kar veste o alkoholizmu in končno o svoji nameri, kaj boste storili, če se ne bo mogel ali hotel odpovedati alkoholu. Ostanite mirni. Bodite jasni in trdni v svojem stališču.

Če mu boste dali ultimat, potem se ga boste morali tudi držati, kar pa bo lahko zelo težko in boleče. Vendar druge poti ne vidim, če je partner alkoholik. Razen, če mislite, da ni? Mogoče bo potreboval ravno to, da ga zapustite, da bo potem našel v sebi motivacijo in moč za abstinenco. Ni rečeno, da ga boste z odhodom za vedno izgubili, mogoče ga boste ravno s tem pridobili, in sicer tistega čudovitega človeka, kakršen je, kadar je trezen. Če pa se alkoholu ne bo mogel odpovedati, potem pa tako veste, kakšna prihodnost bi vas čakala z njim.

Srčno upam, da bo vaš partner zmogel reči NE temu zapeljivemu, a zahrbtemu alkoholu in da vas čaka lepa prihodnost z otročkom, ki ga nosite.

Živjo!

Kako postaviti pijancu (to tvoj partner zanesljivo je) ultimat, je teoretično zapisano v Rugljevi literaturi – prebrskaj polico v knjižnici, kjer so njegove knjige in si sposodi kakšno novejšo. Kadar se odločiš za ultimat, moraš biti mirna, to povedati mirno in za svojimi besedami stati stoprocentno. Nobenega odstopanja.

Lahko ti povem, kako sem izvedla to pred enajstimi leti pri svojem možu – najprej sem sama v svoji glavi razčistila to, da on je pijanec (pa je spil samo dva do tri piva na dan). Nato sem povedala vsem svojim in njegovim sodelavcem, da je pijanec. Pokazala črnice v službi – ker se je me lotil tudi fizično. Enako tudi vsem sorodnikom, prijateljem in sosedom. Vsi, prav vsi morajo izvedeti. To je za njega velik šok. In šok tudi za vse ljudi. Če ne bi videli črnic na mojih rokah, sploh ne bi verjeli – saj je bil vedno do vseh zelo prijazen, saj sploh ne more biti pijanec.

Potem sem zahtevala razgovor na centru za socialno delo in napisala pisni dogovor, kako bova živela naprej. Na razgovor je prišel s prepričanjem, da v najinem zakonu ni nič narobe in pri tem prepričanju tudi ostal. Pisnega dogovora ni podpisal. Vse kar je spremenil, je bilo to, da je nehal piti. Ampak to seveda ni bilo dovolj. Ohranil je vse slabe življenske vzorce, ki človeka vodijo k pitju. Ohranila sem tudi jaz svoje vzorce, ki so takšno obnašanje spodbujali. Po desetih letih sva se ločila in šele takrat sem v veliki krizi počasi (4 leta) sama s sabo rešila vse te vzorce, ki so me pripeljali v zakon z alkoholikom. Zdaj imam normalno razmerje z normalnim moškim in sem srečna.

Tako, samo ultimat ti verjetno ne bo prinesel ničesar, to je samo prvo dejanje. Potem pa moraš imeti podporo dobre skupine za zdravljenje alkoholikov in računaš lahko, da bo zdravljenje tebe in tvojega partnerja trajalo 8 do 10 let, da boš morala vložiti veliko veliko napora za spremembe, najprej v sebi in tudi pri tvojem partnerju. In še nič ne boš vedela, ali bo uspelo ali ne. Pogovori se s kom, ki je takšno izkušnjo dal skozi, da iz prve roke izveš, kako težka in naporna je. Pouči se vsaj iz knjig!! tudi Sanja Rozman ima več knjig o tem!

Zamisli se globoko, kaj je to v tebi, da si želiš zakona z alkoholikom. Beri Ruglja, da boš izvedela, kaj je to. Kajti on pravi, da je bolj kot same alkoholike treba pozdraviti njihove žene. Zakaj prenašamo pijanca, smrad po alkoholu, neodgovornost partnerja, zakaj si to dovolimo, zakaj so nam všeč taki moški??

Prva stvar, da boš resno začela razmišljati, pa je, da si glasno in jasno rečeš – moj partner je pijanec – P I J A N E C in da to poveš tudi vsem ljudem v svoji okolici. Tukaj se začne!!!

Veliko poguma in vztrajnosti ti želim!!!

Pozdravljena!
Mogoce se je v tem casu tvoj otrocek ze rodil.Zelim vama zdravja in druzinske srece.Predvsem pa vama zelim miru.
Le tega pa ob alkoholiku ni.
Upam,da je tvoj trud v tej zadevi obrodil uspeh,v nasprotnem primeru ti svetujem,ne odlasaj!

Imam tri otroke,dve neuspeli vezi,prva alkoholik,fizicno nasilje;druga alkoholik povratnik,fizicnega nasilja sicer ni bilo,toliko vec pa psihicnega.
Ko ti otrok v puberteti da jasno vedeti da si kot mati zatajila-diagnoza psihiatra:kaze vse znake nasilja v druzini-se zamislis.Ali je res ves strah,
negotovost,samozatajevanje,prilagajanje vredno tega.Kaj ima otrok od take druzine?Res ima mamo,oceta,”dom”pa kakrsen ze je.Vprasanje pa je kaksnega oceta?Kaksno mamo?Kaksna osebnost se razvije v takih gnilih razmerah?

Ali ima tako zivljenje res kaksno ceno?

Moji otroci bi zelo hitro dobili odgovor na to zadnje vprasanje.

Jaz sem rabila 22 let,ze kar nekaj let se pobiram,ponovno spoznavam,da sem clovek vreden zivljenja.Samozavest se mi le pocasi vraca,strah pocasi izginja,veselje do zivljenja je neizmerno.Tudi otroci mi dajo vedeti,da jim je taka mama bolj vsec.

Zato se enkrat:ne odlasaj,ce ne gre brez alkohola, bos lazje z otrokom sama.Vse tezave se zacnejo resevati, samo prvi korak moras narediti ti sama.

Vse lepo v zivljenju……