preklet rak
To je tko ne fer… spet je konec tedna, spet je ta prekleti petek. In jst sem sama…in razmišljam o njej. In jočem. Ne morem verjeti, da je ni več. Že dva meseca in pol…vsak dan bolj boli. Ne bom je več videla, ne objela… Videla sem kako je zaspala…v večnost… nihče ni upošteval mojih prošenj naj ozdravi…naj bi bilo nekaj nad nami? Če bi bilo to res, ne bi bilo tako kot je…in bi ona bila še vedno z nami…polna življenja, nasmejana, optimistična, vedno v pomoč in tolažbo… nikoli več ne bo isto…
Ja rak je preklet, ta stavek se mi dnevno vrti po glavi…Ne morem razumeti, kako je lahko moj dragi oči v dveh mesecih postal nekdo drug; nemočno, nepokretno telo, ki mi ne more, pa čeprav se trudi, nameniti niti ene besede. 4 leta napornega boja z pljučnim rakom se najverjetneje zaključuje z neštetimi metastazami na možganih. 1:0 za rak. In 0 za vse, ki zgubljamo… Vem, da bo oči umrl, le želim si, da ga ne bi bolelo. In želim si zamenjati ta žalostni sij v njegovih očeh. Kako naj mu povem, da bo moja diplomska naloga posvečena njemu, da bo moj sin nosil njegovo ime, da si želim, da bi lahko plesal na moji poroki z mano, da…če pa vem, da bi ga s tem še bolj užalostila in postavila v grozovito situacijo – vem, da bi ravno tako rad vse to doživel z mano… Edina opora mi je misel na njegovo zagotovilo, da bo vedno pazil name ter na dejstvo, da je borec! Zato moram biti tudi jaz borka!
Bojim se časov ko prihajajo; bojim se, da so vsi najini spomini že napisani, slike fotografirane in narejena končna pika. Naj se sliši kakorkoli že, občutek mam, da je moj pravi oči že umrl z dnem ko je v njegovih očeh ugasnila še zadnja lučka veselja. Vse kar vidim sedaj so le oči polne bolečine, žalosti, nemoči. A vem da me ima rad, pa kaj če mi ne more več pokazati, zdaj je čas, da mu jaz pokažem, da je najboljši oči. Želim si le, da bi me slišal in razumel.
Ne, ne bom žalovala preden bom imela konkretni razlog. Tolaži me misel na to, da pravite, da je smrt mnogo manj boleča kot vse kar sledi do nje.
Preklet bodi,rak!
Draga Majabbi!
Zelo te razumem.Tudi moj mož je izgubil bitko z njim-isto. Tri leta in pol se je boril. Občudovala sem ga, kako je v težkih trenutkih našel nek razlog za veselje. Boril se je zase in zaradi otrok. V njiju je videl smisel svojega življenja.
Poskušaj z njim preživeti čimveč časa, pogovarjajta se. Meni je to pomagalo. Drži se in veliko pozitivne energije.
Draga Majabbi
Tolaži me misel na to, da pravite, da je smrt mnogo manj boleča kot vse kar sledi do nje.
Ta stavek je edina tolažba s katero se v tem trenutku lahko potolažiš. Mogoče je res a le za kratek čas. Ko se vse to konča pozabiš na trpljenje ki si ga prej opazoval in se zaveš samo tega da ga ni več in to boli.
Verjemi še kako dobro poznam tvojo zgodbo je enaka moji s tem da je moj oče pred tednom dni za večno zaspal prav tako za rakom pljuč v 2 mesecih ga je vzelo. Zadnjih 14 dni trpljenja in bolečine. Grozljivo.
Bodi ob njem kolikor le moreš mi smo bili noč in dan zadnja 2 dni in povem ti to je edino kar te resnično pomiri da si z njim. Ko je moj oče umrl smo bili vsi trije otroci z mamo pri njemu tako da je zaspal med ljudmi ki smo ga imeli radi. To pa veliko šteje.
BOdi močna!
Hvala za spodbudne besede, kolikor so lahko v tem času spodbudne.
Zanima me naslednje; se je kteri dogodilo, da je bolnik tožil, da ga boli psiha? Kot sem omenila oči se bori z rakom pljuč, razširjenim tudi na možgane. Danes se je stanje zelo poslabšalo in vseskozi govori, da ga nič ne boli, samo psiha, samo psiha. Kaj naj si predstavljam pod tem?
Sam ne more povedati, ker zelo zelo težko govori kaj več, samo kakšno besedo. Sploh ne vem kaj naj mu rečem, zaenkrat ga skušam čimbolj pomiriti, češ naj se umiri, in za nič ne skrbi, da bomo me babe (mami in sestrica še) že OK, nato pa mi zmanjka besed:(
Majabbi, že zgoraj sem ti napisala, kaj se je dogajalo pri nas (več pod Pogrešamo ga).
Mojega moža ni bolela psiha, je pa, še preden je bila postavljena diagnoza, velikokrat rekel, da ga tišči v prsih, da težko diha. Mogoče bi se dalo to kako povezati. Zadnjih 14 dni je imel bolečine v hrbtenici oz. križu in močne napade glavobolov. Kakšen dan pa je bil skoraj brez bolečin.
Sicer pa mislim, da je to bolezen psihe. Neka gospa (terapevtka) nama je rekla, da je vse zadrževal v sebi, da nikoli ni povedal, kar je mislil, in da se mu je to nakopičilo v prsnem košu-pljuča. Bil je preveč dober, v službi je bil delovodja in je marsikdaj namesto drugih opravil delo, čeprav bi bilo bolje, da bi podrejenim povedal kako in kaj. Ko so se stvari nakopičile, so pa nekje izbruhnile.
Poskušam se vživeti vate, ker vem, kaj preživljate. Bodite čimveč skupaj in to kvalitetno. Molim za vas.
Pozdravljeni,
imam dva ožja sorodnika, ki sta mož in žena, oba se borita z rakom…obema so jih odkrili to leto in obema so šteti dnevi, ker so jih poslali domov, ker jima ne morjo več pomagat…oba sta stara okol 70, kar še ni nobena huda starost. Zanima me, prazniki so, voščila…kako voščiti takim ljudem, ki jih imaš iskreno rad, kako jim reči zdravja ti želim, ko pa vsi vemo, da so štete ure? Strah me je….