Danes ponoči se je zaćelo…moja mama, ki ima 42 let, ima pred sabo še par ur, pravi zdravnica, čeprav se meni zdi, da več, ker ima močno srce.
Cel čas poslušam, če bom zaslišala naslednji vdih, po drugi strani pa si želim, da ga ne bi.
Strah me je, da jo bo bolelo ali da bo vedela, kaj se dogaja.
V meni se vse trga, ko jo gledam.
Ve kdo, kako dolgo bo še to trajalo? Ima raka, metastaze povsod, danes je začela težje dihati in malo zraven piska.
Kako naj se pripravim na trenutek, ko bo res konec? Bojim se, da se bo v meni vse zrušilo. Neskončno me je strah trenutka, ko bo od te lepe, pametne, polne življenja, z najboljšim srcem, krasne ženske, ostalo le še telo.
Prekleto življenje, hudo mi je, ker je celo življenje le dajala, vzela pa ni ničesar.

Šatja še predobro te razumem.Moja zlata mama je na žalost zgubla boj s tem prekletim rakom pred 5 meseci.Metastaze je mela na pljučih,jetrih,pa verjetno še kje.jaz sem zadnji mesec prejokala,tako mi je blo hudo,ko sem videla da je iz dneva v dan bolj slabotna.sam nihče niti v sanjah ni pomislil,da se poslavlja.
Mene so pokonci držale samo njenezadnje besede,da naj se ne sekiram,da ne bom mleka zgubla.imam majhno punčko,ki je bila takrat stara 4 mesece.drugače ne vem kako bi prenesla izgubo.

kako dolgo bo trajalo ne ve verjetno nihče,upaj da bo zaspala mirno v snu.

Drži se in topel objem.

[url=http://lilypie.com][img]http://b1.lilypie.com/9jZhp2/.png[/img][/url]

satja v mislih sem s tabo jaz sem to prezivljala pred dvema mesecema sicer mi ni umrla maam mi je pa tasca ki mi je bila bol mama kot tasca.
zadnje dni je bila doma iv vem kako jo je hudo gledati kako je iz ure v uro slabse z njo.

povej ji da jo imas rada inda naj v miru pociva da bos vse uredila

vem kako je zivljenje kruto in da takole umirajo tisti ki bi morali ravno zaceti uzivati v svojem zivljenu.

bodi zraven nje(kolikor mores) objemaj jo in jo bozaj. bolse bo ko bo cutila da si zraven nje, to da umira pa verjetno ve

saj jaz sem imela taksen obcutek pri tasci ceprav se ni ze skoraj nicesar zavedala se je posleovila od naju pa cetudi samo s pogledom in nasmehot!
drzi se v mislih sem s tabo

Šatja,

tudi jaz sem pred približno devetimi meseci preživljala podobno situacijo, ko se je poslavljala moja mami. Niti sanjalo se mi ni, da bo tistega usodnega dne za vedno vsega konec. Ne dojameš…. Ni lahko, vendar me danes pokonci drži najin zadnji objem, ko je očitno vedela da je konec in me je še zadnjič objela. Govoriti takrat ni mogla več.

V mislih sem s tabo in tvojo družino. Držite se, bodite ob njej in ji z lepimi in toplimi besedami pomagajte.

Topel objem.

Draga Šatja!

Kar srce me boli, ko tole berem. Tako mlada je tvoja mami.
Jaz popolnoma čutim, kaj preživljaš. 14. marca bo namreč eno leto, kar je prekleti hudičev rak premagal mojo mamico, stara je bila 58 let. In tako hudo kot mi je bilo od leta 2005 pa še sedaj, mi ni bilo še nikoli v življenju, čeprav sem pri svojih devetih letih izgubila tudi očeta zaradi te bolezni. Moja mami je bila v redu, ko je rak prvič udaril, operacija, obsevanja…Prestala v redu, si dobro opomogla. Ko pa mi je povedala, da je na pregledu sum na rak dojke, sem bila tako obupana, ker me je bilo strah, ravno tega, kar je sledilo. Zadnji meseci so bili izjemno težki, zanjo. Zame tudi. Izjemno, ne da se opisati, kako je hudo, ko ti dejansko pred očmi umira mami, oseba – ki jo imaš najraje.
Moja mami je tudi imela metastaze v zadnji fazi, ker tudi kemoterapija ni učinkovala, nato ji je otekla noga, ni mogla več hoditi, nepokretna je ležala v postelji. Smo imeli pomoč tudi za nego, ker je bila doma in mi z njo. Jaz sem padla skupaj, ko smo s sestro in negovalko jo umivale in menjale pleničko, tako mi je bilo hudo, ko sem jo gledala tako, prej pa je bila tako krepostna,vedno dobre volje,….

Šatja, jaz sem bila veliko z njo in ob njej, se pogovarjala, ji kaj lepega povedala, glede službe, in dneva tako nasploh. Moja mami se je vseskozi še nasmehnila, vesela je bila, da sem dobila službo (prej sem bila namreč eno leto na zavodu in tako sem bila ravno na začetku delovne kariere), mene je pa ravno to žalostilo še najbolj, zdaj ko so se stvari malo uredile, ni ji bilo treba več skrbeti o tem, ali bom dobila službo in to, pa ta prekleta bolezen. Kot da nam življenje res ne nakloni sreče.

V glavnem bodi ob njej, povej ji, da jo imaš rada, vem, prekleto dobro vem, kako hudo ti je, jaz sem morala hoditi v drugo sobo, da sem se izjokala, in spet k njej, da me ni vidla. S sestro sva žalostne, izjemno, ko ostaneš brez staršev, je nepopisno hudo. Kot da ti iztragajo korenine in bistvo zakaj si (prišel) na svet.

Šatja, zdravniki včasih raje povejo, z namenom, da se svojci ‘pripravijo’, vem, pripraviti se nikoli ne moreš na najhujše. In tudi, ko pride, nisi ‘pripravljen’.

NIkoli ne bom pozabila dneva, ko sem iz službe v Lj. na onkologijo klicala zdravnico – mamino onkologinjo – da jo povprašam glede nadaljevanja obsevanj, kemoterapij, nisem namreč uspela priti do nje osebno v tistem času, pa sem se večkrat telefonsko z njo pogovarjala. In reče, “gospa … jaz ne vem kako naj vam to povem, težko vam to preko telefona povem, govorim…” Slutila sem, kaj bo prišlo iz njenih ust, “vaša mami je slabo, kemoterapije nimajo učinka, …, žal ni pomoči.” Jaz v joku, “kako to mislite, ni pomoči”. Razumeš Šatja, nisem dojela, sem jo slišala, vendar nisem verjela. sem rekla, poskusite drugo vrsto kemoterapije, obsevanj…. Ni bilo možno, ker je bil edem (oteklina) na roki tako velika, da z aparatom ni bilo dostopa… In rak se je širil. Vendar še najhuje je bilo to, ko je mami še kar v redu zgledala, niti pomislili nismo na najhujše, sej mene je bilo skozi strah tega, da ne bi terapije učinkovale, da je prepozno…vendar vseeno. In nato smo jo poslali domov. Čez teden dni ni mogla več vstati na noge, spet v bolnico, par dni, da ne morejo nič glede edema, nazaj domov…. In doma je z nami v postelji preživela le par tednov.

Šatja, bolečina je huda, tako za tvojo mami, ko ji je izredno težko, težko ji bo še bolj, v duši, ker te ima rada, se sprašuje kako boš ti to prenesla… Jaz sem vidla moji mami v očeh, da ji to roji v mislih, in mi je večkrat rekla, sej bo v redu, zdej bo pomlad, bom delala na vrtu…poletje

Žal je ni dočakala. Pokopali pa smo jo na lep sončen že skoraj pomladni dan,….in še po enem letu mi je izjemno hudo.

Šatja pošiljam ti objemček, bodi z mamico čim več časa, preberi ji kaj, ali pa jo samo drži za roko in jo božaj. Čim več moči ti želim….

lahko noč

Srce se mi trga ko prebiram vrstice…..

Šatja, vem kako ti je, naša mami je umrla pred parimi dnevi, jutri bo pogreb….
Tako kot je Zarja že napisala. Pomagati žal ne moreš nič, lahko pa si čim več teh dragocenih trenutkov, ki so vama še preostali ob njej. Jaz sem bila ob moji mami ves čas, pogovarjala sem se z njo, tudi potem, ko se ni več odzivala in ni več niti odpirala oči, niti prikimala ali odkimala… Pripovedovala sem ji o vsem, kdo vse je ob njej, da jo imamo radi, da smo z njo, da ni sama, kakšno je zunaj vreme, kaj smo počeli čez dan….kaj delajo njeni kužki brez nje……skratka bil je monolog ampak sem prepričana, da je slišala vse, samo odzivati se ni mogla…..
Božala sem jo, ji mazala usta, počesala lase, zmasirala podplate….skratka, nekaj, da sem se jo lahko dotikala…
Boleče in grozno teško je to umiranje. Ona je bila do zadnjega aktivna, nikoli pila, kadila, jedla bio hrano, v glavnem sadje in zelenjavo….srce zdravo, zato pa težko umiranje. Telo je bilo že vso v metastazah, srce pa močno….

Šatja, bodi močna, vedi, da smo s teboj!

Objemček…

Draga Šatja!

Bila sem na začetku pubertete, ko mi je umrl dedek po dolgem mučenju z boleznijo in širitvijo raka po telesu, zato sem bila še bolj ranljiva in takrat sem sem prvi srečala z uniranjem, žalostjo in izgubo. Ko je umrl sem pač dojela, da resnično obstaja izguba človeka, a sem intenzivno žalovala z obujanji vseh dogodkov, izumov, izletov, pogovorov, ki sva jih imela do takrat. Tako že 20 let vsak mesec uživam ob spominih teh obujanj, ki sem jih oblikovala v svojem žalovanju. Tudi ti boš našla svoj način, da boš s spomini še naprej živela svojo ljubljeno mamo.

Gaja, tel: 031-318-754

Hvala vsem za vsako malo misel name.
Mama je umrla se isti dan, ob sedmih zvecer, v svoji postelji. Zraven nje sta bila moja babica in dedek, njena mama in oce in jo drzala za roko ves cas in jo bozala. Sama nisem mogla gledati zadnjih vdihov, poslovila sem se nekaj minut prej, ji povedala, kako zelo jo ljubim, da vse kar bom v zivljenju storila dobrega, bom za njo in z mislijo nanjo, da bo vedno moj navdih in da bom najboljsa mama na svetu (sem v 6.mesecu nosecnosti) zaradi nje. Gledala me je nepremicno v oci, iz mojih oci ni prisla niti solza, le nasmeh, kot da gledam angela. Ne vem, ce me je videla ali slisala.Poljubila sem jo na celo, jo pobozala, dala njeno roko na moj trebuh. Odsla sem, ker nisem mogla gledati tistih zadnjih zrnc peska zivljenja,kako bodo splozeli iz dlani…Babica pravi, da je samo vedno pocasneje dihala in tiho odsla…
Zabolelo je se dostikrat…ko je izgledala tako mala in suha v obleki, v katero smo jo oblekli, vse presiroko…zenska, ki je vedno zgledala tako zdrava in lepa. Ko gledas to telo in vidis, kaj ostane od njega, boli. In spoznas, da je res dusa tisto, kar cloveka naredi velikega. Ko gledam majhno belo jopico, ki jo je se leze spletla za svojega se nerojenega vnuka…
Smrt sem dojela mirno in tiho. Zalost bolezni se mi zdaj zdi neprimerljivo vecja od zalosti, ki jo prinese smrt. Le nekaj dni me je bilo strah, da se bom vedno spomnila mame kot tisto belo telo na postelji, ki ga zapuscajo se zadnje kapljice zivljenja in vonj po smrti…Da se je ne bom mogla spomniti taksne, kakrsna je vedno bila. Pa je pocasi sla tudi ta slika, kmalu tudi vonj. Sobo sem oblekla v vesele barve, postavila vsepovsod pisane roze, ki jih je imela tako rada, nase slike iz veselih casov, ko smo vsi nasmejani in ogromno lepih barvnih sveck…Zdaj disi po zivljenju, po pomladi, kot je vedno disala ona.
Na pogrebu se je trlo ljudi, prisli so vsi njeni ucenci, od najmanjsih do tistih, ki so ze koncali solo…Bilo je nekako, ne me razumeti narobe, veselo, pozitivno, govor o njej je bil o velicini zivljenja, o velicini cloveka, ki ljubi zivljenje in upa in se bori in verjame do zadnjega, tako kot se je ona. Nic o bolezni. Moja mama je 41 let zivljenja in le nekaj mesecev bolezni. Sama nisem mogla jokati, se vedno vsakic, ko se pocutim zalostno, cutim, kot da me njena roka boza po licu, cutim njen vonj. In nimam zakaj jokati, ker je z mano in ker mi takoj vzame vzrok za zalost.
Zabolijo majhne stvari…ko sem naslednji dan po pogrebu po pristanku letala vzela mobitel, da jo poklicem kot vedno, da smo vredu pristali…za trenutek popolnoma pozabis in v naslednjem trenutku je kot da te je nekdo s kamnom po glavi…ko sem pomagala bratu izbirati darila za domace in sva oba podzavestno pomislila, kaj naj pa neseva mamici?…
Moram se enkrat povedati vsem, ki se prebijajo skozi bolezen, ki ne prinasa okrevanja…bolezen je neprimerno hujsa kot smrt. Vsi strahovi, vso upanje, vse slabe novice, vse misli, ki jih ima clovek, ki se boji smrti svojca, ves proces od dneva diagnoze pa do zadnjega izdiha, je mnogo bolj bolec, kot pa smrt sama. Rak je kot pocasno psiholosko ubijanje cloveka. Smrt pride kot odresitev za telo, duh pa se v trenutku ocisti vsega negativnega.
Mirna sem, ker vem, da sem za mamo naredila vse, kar je bilo v mojih moceh. Pustila sem vse, iz tujine se preselila nazaj k njej, skrbela za hiso, ji bila prijateljica, dajala sem ji upanje in jo vzpodbujala, jo tolazila in z njo jokala. Zraven nje sem spala cisto vse noci, tudi zadnjo, in jo drzala za roko, kadarkoli jo je poiskala. Bila je prva, ki je zacutila gibe svojega vnuka. Zaradi nje se ne bojim niti malo, da ne bom kos zivljenju in materinstvu, saj sem zaradi nje spoznala, kaksna moc in kaksna ljubezen je v meni.
Ljudje so se prihajali poslovit od nje v solzah. Ko pa so videli njeno sliko zraven zare, kako stoji na vrhu planine Skute, z globokom modrim nebom in ona, z razsirjenimi rokami, kot da bo zdaj zdaj poletela, kot da zeli se vise, kot da je popolnoma svobodna in popolnoma srecna…so prihajali k meni potolazeni in govorili: ta slika me je pomirila, cudovita je, kot da je ves svet njen in zdaj res je…

Pokopali smo jo na njen 43 rojstni dan.

Vcasih se pocutim sama, strah me je sanj, saj se mi vsako noc sanja o njej, kako ve, da bo jutri umrla in naju z bratom pelje se na sprehod v gozd ali gore in skriva zalost…V drzavi, v kateri zivim, pravijo, da ce se ti sanja o umrlem, ta pa se ti smehlja, pomeni, da si tudi ti blizu smrti. To me strasi, ampak mislim, da je povsem normalno, da se mi bo se nekaj casa sanjalo o njej, saj je pretekla izkusnja globoko v moji podzavesti.

opravicujem se, ce sem koga spravila v gnus ali zalost zaradi smrti, saj ljudje ne govorimo in poslusamo radi o njej.

Rada bi vam dala se naslednjo misel, ki je njo vodila skozi njeno tezko preizkusnjo in ji dajala moci in je bila tudi misel, s katero smo se v soboto 8.marca poslovili od nje: Za vse, kar molite in prosite, verjemite, da ste ze prejeli, in se vam bo zgodilo (Mr11,22-24).

Posiljam dobro misel vsem, ki trpijo zaradi izgube.

šatja, hvala za globoko razmišljanje ob smrti! Moje sožalje! Dotaknila si se tudi moje duše!

Laura 13

Draga Šatja!

Sprejmi moje iskreno sožalje!

Ja rešila se je trpljenja,popolnoma te razumem, to kar si povedala, da človeku res misliti. Ja takšna bolezen kot je rak je res pravo trpljenje.

Bodi močna, pošiljam ti objemček.

šatja, sem ostala brez besed ob tem kar si napisala. lepo napisano, samo škoda da na tako žalostno temo, je pa že po tvojem pisanju mogoče sklepati, da je bila tvoja mama res krasna oseba, da ti je lahko take stvari dala…
vse dobro želim

Šatja, imam solzne očke. Tako sem se vživela v tvojo zgodbo, kot da bi bila prisotna. Lepo razmišljanje imaš, prenesi ga na tvojega še nerojenega sončka enako kot ga je tvoja mami tebi.
Sprejmi iskreno sožalje.

Šatja,

že dolgo nisem prebrala kaj tako pozitivnega, nekaj kar te napolni z življenjem kljub praznini ki jo čutiš, ker ljubljene osebe ni več. Tudi jaz sem podobno razmišljala, da bi le bilo konec trpljenja, ki ga mora ljubljena oseba dati skozi, ti pa ne moreš več pomagati kot lahko. Pa vseeno verjamem, da bližina, poljub, objem in božanje na nek način pomagajo bolj kot ves tisti morfij za blažitev bolečine. Misel da sta skupaj, pa čeprav iz takega razloga, pomirja oba.

Veselim se zate, da boš v svojem otročku lahko še naprej gledala svojo mami. Jaz jo v mojih dveh sinovih.

Še nekaj pa mi je čudno. Jaz se odkašljam na isti način kot moja mami in ko sama stopam kje po cesti in mi je dolgčas, se začnem odkašljevati in tako imam občutek da stopa ob meni in v mojih mislih klepetava. Če to ni čudno, nič ne rečem, ampak me to pomirja.

Včeraj je tiho zaspala, po kratkotrajni a hudi bolezni, naša draga sodelavka. Ohranili jo bomo v lepem spominu.

KOnčno se je odrešila muk in trpljenja. Moje iskreno sožalje, izguba katerega koli sodelavca ali sodelavke bi mi bila boleča.

==================================================== Tudi glavni dobitki so največkrat samo ... zadetki! (R.K.) ====================================================

marija1, piši mi na moj mail.

če bi vsaj lahko besedo rak zbrisala …

TA PREKLETI RAK MI JE VZEL MOJEGA DRAGEGA OČIJA

Lejka! Moje iskreno sožalje!
Naj počiva v miru, brez bolečin.
Boli, dolgo bo bolelo, a nekoč bo bolelo znosno.
Žaluj na svoj način, želim ti razumevanja in podpore v tem tragičnem obdobju.
Donna

New Report

Close