prekinitev stika z izkoriščevalko
hahaha Darwin, tuje težave, ki so nerešljive in mi lahko uničijo življenje so res smešne.
Preprosto nimam izbire in čakam, da se samo po sebi kaj spremeni.
Fatalko zmerno ignoriram zadnje tedne. Če kliče in imam čas dvignem. Če kaj napiše, hladno odgovorim. Nisem je videl že več kot en teden. Pred par dnevi se je želela dobit ob 23.30, ker je prej delala, pa nisem šel. Sicer še vedno vztraja pri vsakodnevnih stikih, kakšne naklonjenosti pa ne kaže.
En teden se je uvajala sedaj za delo natakarice, vendar kot kaže ne bo izbrana. Na kratki rok je to zame dobro, na dolgi rok pa takoalitako ni pomembno.
Problem je v tem, da sem pač najbolj grozen in grd in nezanimiv moški na svetu in sem imel srečo, da sem našel super lepo in prijetno žensko in imel priložnost z njo preživeti ogromno časa, celo na resno zvezo je kazalo. Kako naj sedaj stisnem zobe in grem nazaj v totalno depresijo in dolgčas, čez čas pa si najdem kakšno nekvalitetno, dolgočasno, grdo in debelo punco in se spustim v zvezo z njo.
Moje življenje je zavoženo in pomaga mi lahko samo čudež.
Ne, noben čudež ti ne bo pomagal.
Samo sam si lahko pomagaš, če se zamisliš nad svojim mnenjem o sebi, nad svojo slabo samopodobo in temeljito razmisliš, od kod te misli o sebi prihajajo, kje so se začele in jih začneš počasi spreminjati. Zdaj je že toliko knjig na to temo, pa seminarjev, delavnic, psihoterapij, da je prav žalostno, če se boš odločil čakati na čudež, kajti tovrstnih čudežev ni. Problem je v tvoji notranjosti, kot ti je že povedala tudi GittaAna. Preberi si kaj o obrnjenem narcisizmu (inverted narcissist), morda se boš v tistem opisu našel in dobil vsaj kakšno idejo, kje začeti. Ljudje, ki se izogibajo pogledu vase in se lepijo na narcistične osebe, imajo dostikrat neke hude strahove in praznino in zdolgočasenost v sebi. Težko je to videti in spreminjati, ampak se da. Tako da res: ne čakaj na čudež, ampak se raje loti dela na sebi.
Lep pozdrav!
To, da sebe vidiš kot najbolj groznega in grde in nezanimivega moškega na svetu kaže zgolj na to, da imaš izjemno negativno podobo o samemu sebi, ki verjetno nima realne osnove, pa četudi nisi ravno princ na belem konju so zagotovo ženske, ki bi jim bil super, luštkan in totalno zanimiv, Ker tako pač je, poglej malo naokoli pare in boš videl, da imamo različna merila, kaj nam je všeč in kaj ne, nekdko, ki se nekomu zdi grozen, se drugemu zdi najbolj čudvito bitje na svetu. Vprašanje je bolj, če si žensk, ki si jim všeč želiš ti, ker to spada k slabi samopodobi. Takšni, ki slabo mislijo o sebi, slabo mislijo tudi o tistih, ki pokažejo zanimanje zanje – v stilu : če se zanima zame ( ničvredneža) potem tudi on ni nič prida. Tako, da gre tukaj bolj za samouresničujočo negativno podobo, kot pa dejansko stanje.
Dvomljiva je tudi tvoja sreča, saj si “čudoviti , lepi” ženski zgolj plen in to zelo lahek, ker si voljan spejeti vsako drobninico,ki ti jo nakloni , požrl boš vsako laž, denarnico boš pridno odpiral, vsakič boš skočil, ne glede na karkoli, v resnici pa je ona verjetno ena redkih, ki mislijo o tebi tako zelo slabo, kot vidiš sam sebe. Tudi tale “resna zveza” je zgolj zelo mamljivi korenček na palici, s katerim ti je pomahala pred nosom, kadar je rabila še kaj več, kot običajno. Kar pomisli, kdaj sta govorila o resni zvezi ( oz, kdaj si ti mislil, da govorita o tem) in kaj je v tistem času potrebovala oz. kaj si ji dal.
Zate je ona pozitivna in sreča zgolj v primeru, da te bo tako zelo izžela in vrtela, da se ti bo končno dokončno zvrtelo v glavi in se boš prisiljen soočoiti sam s seboj in če bo zares hudo, boš upam, poiskal pomoč, s katero boš spravil svojo samopodobo v red in končno našel eno takšno, ki se te zasluži in s katero boš lahko ustvaril super partnerstvo. če si tega seveda sploh želiš Včasih je drama bolj zanimiva, kot resnično življenje.
GittaAna
Ja Gittaann, nekaj imaš prav…
V času, odkar poznam fatalko, sem imel dve ženski, vsako približno pol leta. Skorajda nisem imel lepih besed zanju. Ko sem spoznal drugo in o tem sprva razlagal fotru, sem zanjo uporabil ime lepotica. Čez kak mesec pa je bila zame zgolj še kmetica, ki zna govoriti samo o piškotih in njenem cucku. Tako sem jo doživljal. V resnici je bila simpatična s postavo 25 letnice in me je imela kar rada.
S fatalko se ne bo dobro izteklo. Zagotovo ne. Moj psiholog, ki je sicer pretirano radikalen, pravi, da sem si sam kriv za to. Pravi, da sem sicer prva liga, ona pa tretja, ampak da mi manjka testosteronskega obnašanja v stilu: bova par ali pa se ne vidiva več.
Fatalka me je zagotovo mnogo mesecev potrebovala, za družbo in za oporo. Sedaj me ne več, kontaktov je vedno manj. Jaz ji sploh ne pišem, odgovarjam pa hladno.
Zbiram pogum, da jo prehitim in prekinem stik in ohranim vsaj malo ponosa. Ampak ona mi predstavlja kokain in ne vem, če bo šlo.
Lahko da mi manjka empatije ampak pri tej celotni temi se mi dozdeva da je realna kot ameriski filmi.Ce sem se zmotila se opravicujem.Tale tema poseduje nekaj elementov iz realnosti,ostalo je pa izmisljotina.Npr.ne preprica me da bi psihiater bil mnenja da mora nekdo ki se tule postavlja v vlogo zrtve,pomagati nekomu ki naj bi bil izkoriscevalec.In se par je takih floskul ki vzbujajo dvom.V vsakem primeru gre pa vedno za to da nekdo vzame le toliko kot si/smo pripravljeni dati.Tudi ce gre ,,le,,za zapis.
Afn@
Ni nobena izmišljotina. Psiholog, pri katerem sem bil npr. desetkrat je radikalen in nevsakdanji. terapija z njim ni v ničemer podobna temu, kar imam vsake 2 mesec v ZD pri psihiatrinji.
Večinoma mi psiholog zgolj dviga samozavest, analizira obnašanje moje fatalke in mi daje nasvete v stilu:
Psiholog: “Napiši ji, da ne moreš živeti brez nje”
Jaz: “Ne morem, to je prosjačenje in poniževanje in nobena ženska ne pali na to”
Psiholog: “Še tri dni bo brala ta sms. če ji napišeš”
Jaz: “jebe se ji zame”
Psiholog:” Potem pa ji napiši ne kliči me nikoli več, nisem tvoj gej bratec”
Jaz: “In potem ostanem sam, izgubim zadnji procent možnosti in umrem od žalosti”
Psiholog: “Treba je stisniti zobe, saj nisi baba”
Psiholog: “Ona ima brazgotine iz otroštva, zato ne zna po žensko narediti četrt koraka, ti pa do žensk, ki jih imaš rad, ne znaš prav pristopati, ker se jih bojiš. Ustvarjena sta za skupaj. Če bi bil jaz v tvoji koži, jo prepričam v pol ure.”
Itd…
Meni je to tako zelo radikalno kot vsaka debata med kolegoma.Ali pa gostilniska debata.Ali pa monolog sam s sabo.Definitivno pa ne kot neka komunikacija z usposobljenim strokovnjakom ki naj bi vedel kaj pocne in ki bi predvidel posledice.Vse ostalo je pa ze GittaAna napisala in se popolnoma strinjam z njo.
Jaz mislim, da si kar ti čustven vampir. ne moreš biti sam, moraš kar imeti nekoga za rezervo. Odvisen od odnosov, pa sam s sabo nimaš razjasnjeno. Predvsem, ko si srečen sam s sabo, si lahko še s kom drugim. Če nisi srečen s sabo, tudi v paru ne moreš bit….Letaš iz objema v objem…kar se Janezek nauči, to tudi Janez zna. Tudi v resni vezi ne boš nič boljši. Pa kaj je tako hudo bit nekaj mesecev sam, si razjasniti pojme pri sebi in potem počasi se spustit v kakšno spoznavanje, vezo… Ne moreš nekaj pričakovat od nekoga, če pa sam nič ne daš! Denar, vožnja na izlete, kavice…to je daleč od ljubezni! Najdi sebe! Idi sam v naravo, preberi knjigo…..poslušaj glasbo, poglej film, vse to lahko delaš sam! Ko boš našel sebe, bo tudi tebi prišla prava ljubezen nasproti! Tale, ki jo tako obožuješ, jo samo zato, ker ti ni na pladnju! Čist komot preživiš brez nje!
Mislil sem, da sem v četrtek naredil konec agoniji.
Z svojo fatalko sem bil zmenjen v sredo, pa je odpovedala, v četrtek enako in sem jo imel dovolj. Prejšnji teden pa sva bila vsak dan skupaj.
Napisal sem ji: “ta odnos ne pelje nikamor in ga nima smisla nadaljevati”. Pričakoval sem, da ne bo odgovorila. Ampak stvar gre v skrajnost. Najprej par smsjev: “Ne razumem. Kaj misliš s tem . Sem se želela dobiti s tabo, pa sem bila utrujena…”
Nisem odreagiral, potem je naslednji dan klicala in je želela čenčati o vremenu. Rekel sem, da se ne mislim pogovarjati neumnosti. Da če nima časa zame, ne mislim imeti z njo sms odnosa. Da če ima človek interes, potem tudi najde čas. Da sem naveličan njenih izgovorov. Da ne vrtam vanjo, ker ne maram poslušati potem laži in izgovorov.
Potem se do prejle ni oglasila. Napisala je: “ne pošljem ti nobenega smsja, ker si rekel, da ti ne smem” ????
Zelo jo pogrešam. Depresiven sem. Rad jo imam. Ne razumem, ali ta zadnji sms pomeni totalno zajebavanje, ki gre čez vse meje. Ali pa je to stvar njene bolezni. Ko sem psihiatrinji povedal, katere tablete jemlje, je rekla, da je morda sicer bila samo epizoda. Da pa naj najverjetneje obupam, ker stvar ne bo nikoli normalna.
juresis, se mi zdi, da ti že n-tič pišem isti odgovor, vendar se zdi, da ga ti nikoli nočeš slišati. Zato bo tudi zame zadnjič, če bo še enkrat isto vprašanje.
Ker sem se že v prejšnih razpisala, bom tokrat napisala zgolj povzetek.
Osnovna težava in tvoja rešitev ni ona ali pri njej, temveč si osnovna težava ti in je rešitev pri tebi. Ti si odviden od (ne) odnosa s povsem neprimerno osebo, ki ni sposobna imeti odnosa in ji, če sešteješ vsa dejstva, sploh ni mar zate. Ti vso to dramo potrebuješ, da se ti ne bi bilo treba soočati z resničnimi problemi, ki pa se skrivajo v tebi. Zato je povsem vseeno kaj dela ona, pomembno je, kaj delaš ti. IN precej očitno je tvoja edina motivacija, da bi jo čimdlje zadržal v svojem svetu, ker če bo res šla, se boš moral soočiti s praznino, bolečnino in vsemi stvarmi, ki si jih pokopal pod preprogo in se z njimi nisi hotel soočiti – ker pa pobegniti ne moreš, ker se ta kup bolj kot ga tlačiš dol veča in ima tudi večjo moč, potrebuješ vedno večje doze ( čim bolj dramatične in nezdrave odnose) da te dovolj zamotijo, da se ne ukvarjaš sam s seboj.
Tebi je morda to super, sama pa imam načelo, da če nekajkrat povem in vidim, da ni odziva in da oseba pripoveduje svoje križe in težave zgolj zato, da bi dobila malo sočutja in energije od drugih in to zgolj zato, da bi se toliko postavila na noge, da bi lažje nadaljevala svoj peklenski ples—no , tu se pa pri meni konča. Zdi se mi nespametno metati energijo v črno luknjo ali nekam, kjer gre v nič oz celo ojača ali omogoča vedenje, ki je za nekoga nezdravo.
Kar se mene tiče, se pogovarjam s teboj zgolj še o tem, kaj od tam dalje, ko boš zares preknili ( ne zgolj začasno) tvoj kar se mene tiče zelo nezdrav odnos oz navezanost nanjo in ko se boš začel ukvarjati s pravimi težavami. Običajno je tako, da dokler ne prideš do totalnega dna, se iz takega plesa le s težavo izvlečeš in tebi očitno še ni dovolj. Nič narobe, če ti to paše, samo jaz v tem ne sodelujem več.
GittaAna
Ja, GittaAna, razumem, da se ti ne da ponavljati svojih odgovorov. In sem iskreno hvaležen, da dobim kakšno mnenje in pomoč, ker sem sam s svojimi težavami in čutim, da so nerešljive in me lahko stanejo življenja, ker sem naveličan trpljenja. Morda težave niso tako ogromne, kot si napisala, po eni strani sem čisto normalen, ampak manjka mi upanje na boljšo prihodnost, malo samozavesti in kakšna prijetna ura. S fatalko jih je bilo nešteto. Sedaj, ko je ta zgodba morda končana, mi bo zabavno preživljanje prostega časa najbolj manjkalo. Nek politik je rekel: “vojna je končana, ko ena stran izgubi zadnji košček upanje na zmago” Jaz sem ga izgubil in zato me čaka depresija. Zaslužim si jo, ker mi ni uspelo osvojiti ženske, ki sem si jo želel. Zaslužim si jo tudi zato, ker sem zavrgel dve ženski, ki sta me imeli radi in s katerima bi lahko imel neko povprečno življenje. Ne bi bil sicer srečen, bi pa imel osebo za preživljanje prostega časa in za čustveno in telesno intimnost. Ampak hotel sem biti srečno zaljubljen, pa ni uspelo.
Ne vem, če sem tole že pisal, ampak vseeno. Psihiatrinja mi je pred časom očitala, da nisem naredil ničesar, da bi se znebil depresije. Jaz sem rekel, da sem naredil vse. Jemljem antidepresive. Najmanj trikrat na teden hodim na intenzivno vadbo. Dobil sem si novo službo. Šel sem v enem letu na vsaj 15 zmenkov. Imel dve punci+fatalko. Čakam, da se vključim v skupinsko psihoterapijo. Pred letom sem hodil v psihološko svetovalnico, ki je bila super, ampak je zdravnica nato odšla v tujino.
Pokonci me je držalo upanje na srečno ljubezen. Ne morem pri 33ih sprijazniti z večno samoto. Nimam pa nobenega realnega upanja, da bi bilo kdaj bolje. Povsem logično je, da sem se zaljubil v žensko, s katero sem preživel toliko prijetnih trenutkov. Redko srečam žensko, s katero se dobro ujamem. Če mi ni simpatična, me preprosto ne zanima. To se mi zdi čisto normalno. Žal nimam nobenih prijateljev, razen ene punce, ki jo vidim npr enkrat na teden, ampak me njena družba bolj malo veseli.
Trudim se vztrajati. Ker nimam ničesar bolj zabavnega za početi, pretiravam z delom in športom in kajenjem. Česa drugega preprosto nimam za početi.
Bolj zmedeno je vse skupaj napisano, se opravičujem. Od tebe, GittaAna, pa tokrat ne pričakujem odgovora, saj nisem napisal nič konkretno novega. Hvala za prejšnje odgovore še enkrat
Sedaj sem točno tam, kamor sem vedel, da bom padel.
Zadnjič je k meni pristopil skupni, bežni znanec. Najprej me je vprašal, če sem z njo par, potem pa mi je rekel, da jo večkrat videva z nekim drugim fantom in da se mu je zdelo prav, da mi pove.
Fatalki sem potem napisal, da slišim, da ima fanta in da me preseneča, da ni nič omenila.
Klicala je nazaj, povedala da je samska, da ima lahko kolikor hoče moških prijateljev, da se meni ne da zaupati, da ne išče samo zveze, ampak nekoga s katerim bi imela otroke, da jaz z otroki ne bi znal in da bi jih zanemarjal… Slišati je bila obupno, povsem iz sebe. Žre me to, da ji ne zgledam kot zanesljiva oseba. Žre me to, da je rekla, da si ne predstavlja, da bi dojenčku brisal rit. Žre me to, da je na koncu ona izpadla kot nedolžna, jaz pa kot nezanesljiv in konflikten in ljubosumen.
Potem nisva več imela stika. Jaz jo ne mislim klicati, ona pa se je očitno odločila za nekoga drugega, dojela pa je, da mene ne more več manipulirati. En dan je bila z njim, en dan z mano in to vlekla več kot eno leto. Tako kot je lagala meni, je lagala tudi njemu. Tudi sam imam svoje grehe, ampak zadnje mesece sem živel brez laži, šel na vse ali nič ni vzdrževal neko še znosno stanje. Ciljal sem visoko in padel nizko.
Ker sem izgubil upanje in kontakt z njo, sem povsem na dnu. Tam, kjer sem dvakrat v življenju že bil. Sem praktično povsem sam, preveč delam, preveč športam in preveč kadim. V glavi občutim žalost in brezizhodnost, v telesu pa tesnobo. Nimam energije, da grem spet skozi depresijo, ker ne vidim upanja.
Dragi Juresis,
Vem, da je tezko razumeti kaj se dogaja a se in tudi jaz sem bila tam kot si ti zdaj. Razmisljanje tuhtanje kaj je narobe z mano, da me noce. Razmisljanje o tem, da mogoce ce bi se malo bolj potrudila, da bi bilo drugace. Ce bi le malo bolj… Razmisljanje o tem, da mi je bilo samo z njim lepo in sem dozivela res pravo ljibezen, da me ostali dolgocasijo..
Da kaj taksnega ne bo nikoli vec… In upanje, da se premisli,spremenil in da pride nazaj in rece ti si ta s katero hocem preziveti ostanek mojega zivljenja… In ves kaj? Tega ne bo… Nikoli..in bodi vesel da ne…Mi, ki smo tisti, zaradi svojih mejnih starsev oz.tesnih skrbnikov razvili napacne predstave o tem kako bi odnosi morali izgledati. Naucili smo se le zadovoljevati potrebe drugih, patoloski odnos (zdaj te hocem in ljubim in zdaj te nocem in te sovrazim) nam je v krvi, domac
Takooo prekleto domac, da si ga zazelimo kot strup znova in znova…ker se tako pocutimo doma… A vse to je dalec od prav…in od tega kako bi moralo biti..smo zrtve patologije, mom odnosa… Navajeni, da vedno poskrbimo za drugega saj smo navajeni da smo le takrat vredni, vredni ljubezni… Vrednost smo bili navajeni dobivati od zunaj.
Kot otroci nismo dobili niti toliko, da bi prepoznali kaj smo, kdo smo.. Samo ustregati, custveno polniti momovce za drobtinice iluzije, ki nam jo z manipulacijo uspejo postreci in mi jo vzamemo za svoje…. In to je zal tisti del, kjer nam mom naredi najvec skode …saj nas zmanipulira v besedah ki jih tako hrepenimo slisati…a so izrecene le za to da nas dobijo kot dodat i vir zadovoljevanja jihovih bolanih potreb po obcudovanju…verjemi da nikoli nisi bil samo ti..vedno, vedno imajo vec odprtih front..saj je njihov najvecji strah da bi ostali brez ‘vira’.. Verjemi, da nikoli ni bilo ljubezni, verjemi, da ne misli nate tako kot ti nanjo, za ohranitev vira ji ni problem poslati smsja..1 minuto bo za to ze porabila, da precekira ce vir se obstaja…za vsak slucaj…
In zdaj najpomembnejse…v nasem bitu je, si tega zelimo vedno znova…a ravno to nam spodbudi naso travmo, ki smo jo doziveli kot otroci…so kot strup, ki spodbudi travmo znova in znova, ta toksicnost…zato je res edina resitev, da prekinemo vse stike in zacnemo z delom na sebi. Zopet moramo ugotoviti kdo sploh smo, kaj si zelimo, kaj je res dobro za nas.. Zastavi si cilje, novi projekt, nehaj razmisljati o njej ( mislim da ji moras res dati ime kot izkoriscevalka, momovka, zenska z motnjo…), napisi si stvari kako se zdaj pocutis, kako bedno je vse skupaj(preberi ko si jo bos zazelel nazaj)… In zacni zopet uzivati v stvareh v katerih si ze kdaj uzival…priklici si lepe spomine, spomni se kako je bilo predno si jo spoznal, spomni se obcutka svobode… Pojdi ven, druzi se in smej…vem da se moras na zacetku prisiliti..a bo vedno lazje…bolje…lahko premagas to…zmores! Objem!
Angie3. Res hvala. Sploh tisti stavek o smsju tako dobro opiše situacijo. En sms od nje bi bil zdajle kokain zame. Zanjo pa potrditev, da sem še tu.
Terapevt mi je zabičal, naj jo ne kontaktiram in tega se bom držal. Pravi, da me bo tako ali tako ona, če me pa ne bo, pa še toliko bolje.
Problem pri prebolevanju nje je to, da me je odnos z njo ozdravil prejšnje depresije, ki se je začela pred 2 letoma. Normalno, da sem se takoj oklenil odnosa, ki mi je nosil tak adrenalin, obenem pa sem ves čas imel slab občutek. Nisem pa hotel nazaj na dno.
Drugače vem, kako izgleda zdrav odnos, enega mnogoletnega imam za sabo in je bil zadovoljujoč, moram pa priznati, da me patološki bolj zanimajo. Kot da bi se mi zdelo, da je človek, ki nima osebnostnih/psihičnih težav, nezanimiv.
Juresis, najprej moras vedeti kaj res pomeni ‘No contact’ s takim clovekom… To pomeni, da prekines VSE stike (sprejeti odlocitev v sebi!) njeno stevilko moras preprosto zablokirati (dobijo se brezplacni programi, ki jih nalozis na telefon) se bolje zamenjati srtevilko, mail, zablokirati FB, viber in vse kjer te lahko kontaktira…sam pravis , da je zate kot heroin…sam pa si se postavil v situacijo: ok ne bom ga vzel, ce pa mi ga ponudijo pa mogoce(ce pa poklice pa bom videl..)..to ne gre..ze samo en sms bo v tebi sprozil tak ‘rush’ da si ji ne bos mogel upreti, verjemi.
Bili tam in okusili to…to je v nasih najbolj primitivnih mozganih zasidrano in zljepljeno in ni ga drogerasa, ki bi se (predno bi bil res popolnoma ozdravljen) ubranil skusnjavi… In potem…verjemi se huje bo..to bo zanjo pomenilo, da te ima in lahko dela s tabo kar hoce..verjemi klofuta ki sledi bo se mocnejsa kot vae do sedaj… Sprejeti moras odlocitev, da se v mislih nehas vrteti kot hrcek, ki vrti svoje kolesce…znova in znova in znova
..iste misli, ista pricakovanja, saj zdaj misli resno, spremenila se bo, rabim to ker so ostale dolgocasne, saj bo…mogoce se oglasi, povedala bo da ji je zal…blablablabla
Verjemi ne bo, nikoli ne bo to kar si ti zelis, ker tega preprosto ne morejo dati, kar si ti zelis, kar mislis, da rabis…ne bo! Zato se moras odlociti …to je v tvojih rokah..ta ples lahko prekines samo ti, oni tega ne zmorejo in nocejo…Samo ti lahko iztopis iz hrckovega kolesa…
Pravis da poznas pravo vezo, ce bi bila prava, verjemi da danes nebi bil v takem stamju kot si..depresija je odziv mozganov na patoloske odnose , ki jih imamo z drugimi, odziv na to da smo nekje pozabili nase, da nismo v stiku sami s samo… Verjemi juresis…ne cakaj, ne zapravljaj casa,ne misli nanjo, ker garantiram ti, da ona ne misli nate, zabava se posvoje, isce vire in zivi svoje patolosko zivljenje naprej… Narcisi so sadisti in se hranijo z tem, da se drugi pocuti slabo, ker se oni nikoli ne bodo mogli pocutiti dobro in ce se drugi pocuti slabo zaradi njih je njihova nagrada se vecja… Edino dostojanstvo, ki ga lahko ohranis po vsem tem je…da zivis naprej, da ne dovolis, da ti unici zivljenje, da zcnes delati na sebi, da postavis meje zase, da se zacnes zavedati da zato da si popoln ne rabis drugega…popolnost je ze v tebi..le najti jo moras spet…in zato stran od patologije, stran od strupa…droge…
Saj ves..ce bi ti nekdo rekel in pokazal steklenicko s strupom…in rekel..tole je strup..ze sama steklenicka je strupena, napoj pa smrtonosen…bi jo prijel in spil?
Drzi se…zmores!!!!