prej v šolo
Možno je, vendar bo šel skozi nekaj testiranj in razgovorov, predno se bodo strokovnjaki odločili, da lahko gre.
Sama ne bi nikoli otroka poslala v šolo leto dni prej, ker moraš pomisliti,da ga ne pošiljaš le v 1. razred (ki res ni nič posebnega in ga je sposoben “opraviti” skoraj vsak 5 letnik ali celo mlajši otrok), ampak ga pošiljaš leto dni prej v celotni šolski sistem.
Četudi misliš, da je otrok zelo brihten in tako naprej, se zavedaj, da mu boš tako ali drugače ukradla leto dni popolnoma brezskrbnega otroštva, pa ne samo njemu, pač pa tudi sebi, ker šola je le šola.
Nisem sicer strokovnjak s tega področja, ampak kolikor jaz vem, sedaj tisto, da (do) marčevski otroci lahko gredo prej v šolo ne velja več. Mislim, halooo, a mislite otroke s 5. leti pošiljat v šolo, jaoooo.
V tem sistemu je prelomnica koledarsko leto, možna pa je odločitev staršev, da npr. otroka rojenega novembra, decembra (mislim, da tudi ostali) vpišejo v šolo leto kasneje. To pa tudi toplo priporočajo učiteljice, ker imajo izkušnje, da otroci pri 5,6. letih niso ˝sposobni˝ že hoditi v šolo.
Žal pa nam je staršem izpod časti (oz. nas je sram), da otroka ne bi vpisali skupaj z vrstniki, ker mislimo, da ga bomo s tem označili za manj sposobnega….
Otrokom je ukradeno otroštvo, to je moje mišljenje in se mi prav smilijo. Vem, da jim v življenju ne bo poslano z rožicami, zato bi pa lahko vsaj še imeli kaj od otroštva. Tako pa….
Otrok lahko gre prej v šolo, največ informacij boš dobila od psihologa na šoli.
Če boste izrazili tako željo, bodo na šoli otroka testirali strokovni delavci, mnenje bo morala podati vzgojiteljica, ki ima tvojega otroka v vrtcu in njegova pediatrinja.
Prav tako, kot je možen kasnejši vpis, je možen tudi predčasni vpis, v obeh primerih pa poda mnenje strokovnjak.
mami79, vem, kakšni so pomisleki, pri nas imamo decemberko, smo se bali, da bo prezgodaj in januarca, spet, fant se je zadnje leto dolgočasil v vrtcu…vendar, pri nas sta šla oba s svojimi letniki
vi pa se odločite po svoje, najbolje poznate otroka, meni se je zdelo smiselno posvetovati z vzgojiteljico v vrtcu in starimi starši
vsi ostali nasveti so kar nekaj, brez veze, odločite se sami
možnost otroka vpisati prej ali kasneje seveda je, v obeh primerih mora opraviti teste, ki pa niso noben bav-bav
Mi imamo sina, ki se je rodil marca. Izredno brihten, preden je stopil prvič v šolo je znal brati in računati, brez problemov do 100, že poštevanka ga je zanimala. Kar si mu razlagal je hitro sprejel in osvojil.
Smo pomislili, da bi prvi razred kar preskočil. Ker je tudi sicer zelo samostojen. Pa smo se mal pozanimali, in vsakega, ki smo ga vprašali je rekel, rajši ne!!! Zakaj bi pa tvegala, da se mu čez nekaj let zalomi?
Pa to, da mu ne vzameš otroštva, o ja, pa mu!! V šoli je en red, ima svoje naloge za naredit in je nekaj popolnoma drugega kot vrtec!!! Izgubi eno leto brezskrbnega igranja.
Res mi ni jasna ideja, ki jo nekateri kar naprej navajate, da je otroku “ukradeno otroštvo”, ko gre v šolo. Zadnjič je pisala ženska, ki živi v Franciji, kjer otroke začnejo opismenjevati pri 4 letih, in tukaj gre za čisto resno opismenjevanje, pa nikomur na pamet ne pade, da bi rekel, da jim kradejo otroštvo. A učenje je kraja otroštva? Ali so zadožitve kraja otroštva? Ali vaši otroci živijo kot ptički na veji brez kakršnih koli zadolžitev in pravil dokler ne gredo v šolo? Ali se vam zdi res tako zelo grozno, če otrok mora poskrbeti za svojo peresnico in si ošiliti barvice in svinčnike in mora pospraviti svojo torbo ter mora v šoli slediti temu, kar razlaga učiteljica nekaj minut. Je res tako grozno, da mora 5 ali 6-letnik v šoli zalepiti v zvezek par sličic in nekaj pobarvati? Da se mora navaditi poslušati in slediti? Po moje zelo podcenjujete svoje otroke. Z odhodom v šolo vaš otrok ne bo imel čisto nič ukradenega otroštva, imel bo določene obveznosti in zadolžitve, primerne njegovi starosti, ki so pomemben del njegovega odraščanja. Ni pa to “ukradeno otroštvo”. Še vedno bo otrok in še vedno bo imel časa na pretek za razne vragolije in igro, je pa takrat skrajni čas, da se navadi tudi kakšnih dolžnosti.
Otroka lahko vpišete tako predčasno kot lahko tudi odložite šolanje, vendar o tem odloča komisija, ki jo sestavijo na šoli. Če ni nobenih posebnosti, se načeloma upošteva željo staršev. Če je otrok bistveno manjši od vrstnikov in/ali če ne naredi testov, bodo vaš predlog po vsej verjetnosti zavrnili.
Če se nekateri še tako tolažite, obstaja dejstvo, da otroku vzamete leto dni brezskrbnega otroštva, ker ko je šola, je ŠOLA, pa pika. Seveda je doma nek red, tudi v vrtcu konec koncev. In ni nujno, da je praksa iz tujine, kjer otroci začnejo s šolo bistveno hitreje, tudi boljša. Ni vse tuje tudi dobro, po mojem mišljenju seveda.
Dejstva so zaenkrat taka, da smo v Sloveniji na vrhu med državami, ki pozno končajo z opismenjevanjem otrok (pri nas opismenjevanje traja celo prvo triado, torej do 9. leta), na repu po znanju (iz matematike in naravoslovja) ter na vrhu po količini prostega časa, ki ga imajo otroci popoldan. Pa kar naprej vsi jamrajo, kako so otroci preobremenjeni. Z izvenšolskimi aktivnosmi že mogoče, ne pa s šolo.
Toliko o naši praksi in praksi iz tujine.
Ker moji otroci niso bili niti pred vstopom v šolo čisto brezskrbni, tudi po vstopu v šolo niso mogli izgubiti brezskrbnega otroštva. Zame so to samo novi izzivi, ne pa konec otroštva.
Toliko z moje strani.
Se v celoti strinjam. Jaz bi tovrstne pomisleke še razumela pri starših, ki jim otroke čuvajo babice. Takrat je res kar preskok. Pri otrocih, ki so navajeni biti v vrtcu “en šiht” pa res ni nobene razlike med tem, ali je otrok eno dopoldne v vrtcu ali eno dopoldne v šoli. Tudi v vrtcih se ne igrajo ves čas, tudi tam so usmerjene dejavnosti, zadolžitve… Res ne vem, od kod pobirate tale ukradena otroštva.
A doma pa ni nobenega reda in nima nobenih zadolžitev do 6. leta? Ali se je v vrtcu in doma ves čas samo brezskrbno igral? In ali brezskrbnega igranja z vstopom v šolo ne bo več? Pač pridejo na vrsto še drugačne zadolžitve, ampak vse to je samo del otroštva, ne pa odvzeto otroštvo.[/quote]
Pomoje ima(mo) mnogi starši tak pogled zato, ker izhajamo iz lastnih izkušenj. V “naših časih” je bil prvi razred pač čisto drugačen od vrtca. V bistvu je bil že čisto prava šola, ne samo risanje, lepljenje slikic ipd., ampak kar precej dolgočasno učenje, pisanje črk, predvsem pa veliiiiko sedenja. Jaz sama sem imela s tem sedenjem 45 minut ure in 5 minut odmora v prvem razredu (stara sem bila 6 let) velike probleme, pa nisem sploh bila kak pretirano živahen otrok.
Baje da je danes devetletka drugačna, ampak to od blizu bolj poznate samo tisti, ki delate v šoli ali imate drugače bolj tesne stike s šolami, za nas ostale pa je program prvega razreda devetletke nekaj povsem abstraktnega in si v živo niti ne predstavljamo, koliko je dejansko igre, koliko zabavnih poučnih dejavnosti, koliko ustvarjanja … in predvsem koliko sedenja ipd.
Mene zadožitve in obveznosti sploh ne motijo, nasprotno, samo jaz pri omembi besede šola ne vidim tistega, kar ti opisuješ, ampak malo resnejšo stvar. Seveda se lahko motim, a kako naj vem, če pa nimam prav nobenih stikov s šolami, z njihovim programom ipd. IN čeprav lahko podrobno prečitam program, bo to zame še vedno preveč abstraktno, da bi si lahko dejansko perdstavljala, kako poteka en šolski dan v prvem, drugem, tretjem razredu OŠ. Zato še vedno mislim, da če gre otrok eno leto kasneje v šolo, zakaj ne? Škode s tem ne bo utrpel prav nobene.
Verjamem, da je moje razmišljanje laično, ker nisem nikjer blizu šolskega sistema. Imam pa v svoji neposredni bližini 3 učiteljice, 2 na nižji stopnji in 1 na višji. Vse so enakega mnenja o vstopu otrok v šolo s 6. leti. Pravijo, da je prekmalu.
Skratka, vsak ima svoje mišljenje in razlage. Vsak starš se mora odločiti za svojega otroka. Upam, pa da bi imeli dovolj zdravega razuma, da bi se odločili (izključno) v dobro otroka in na podlagi izkazovanja (več)sposobnosti pred drugimi.
Lep dan
Ja, problem je v tem, ker svoje slabe izkušnje (velikokrat neosnovano) projiciramo na lastne otroke. V vsakem primeru bi moral starš, ne glede na svoje slabe izkušnje, otroku predstaviti šolo (ali kakršnokoli drugo situacijo) kot pozitivno, vzpodbudno, kot priložnost, ne pa vnaprej kot problem in nekaj strašnega. Sploh jim ne damo dihat pa možnosti spoznavat sveta po svoje, ampak jim vsiljujemo svoje kalupe, ki pa niso vedno pravilni.
Tudi učitelji se spreminjajo tako počasi, kot se mi sami. V času osemletke so otroci prihajali starejši in s takim znanjem, kot ga morajo zdaj osvojiti pač v prvem razredu. Otroci so drugačni, pričakovanja učiteljev pa (še) ne – in potem se jasno “zatakne”. Potem pa daj v to zgodbo še pretirano zaščitniške starše, ki bognedaj, da bi moral njihov otrok kaj sam postoriti in bi jih najrajši do srednje šole zavezovali čevlje, boggnedaj, da bi se v življenju soočili s kakšnim problemom, se morali za kaj potruditi – potem pa ni čudno, da šestletniki bistveno manj samostojni kot so sposobni biti samostojni.
