Konec tedna imam dogovorjen termin za razvezo zakonske zveze z bivšim-zaenkrat-še-zdajšnjim možem . Poročena sva bila 9 let, imava 1 otroka, pred tremi leti sva se razšla, živiva ločeno.

Zdaj je ta prva nevihta že mimo, nekako se pogovarjava, zamere so nekatere še ostale iz obeh strani. Zgleda, da sva prišla do točke, ko se lahko v miru ločiva. Vsaj tako mislim, da je tudi pri njemu, ker se končno mirno pogovarja in želi sporazumno narazen. Pri bivšem me je motil predvsem občutek utesnejnosti, pretirana ljubosumnost, hkrati pa, da me ne ljubi zares. Zdi se mi, da sva bila skupaj na koncu le še iz navade in zaradi okolice.

Torej vse v redu, samo ne vem, zakaj sem tako živčna, tako mi je tesno pri duši, zadnje dni večkrat sanjam o njem, o skupni preteklosti, v sanjah je vse lepo, kot da bi film odvrtel nazaj na začetek. Pri vsem tem vem, da bi, če bi ostala z njim, postala zagrenjena zoprnica. Pa kljub temu.

So ti občutki normalni?

Hvala za odgovore, lep pozdrav,

Anja

Seveda,

zopet v vajinem življenju se energiji ujemati, kakkor na začetku. Oba sta za. čeprav za ločitev, oba se strinjata in zopet je prišel tisti občutek, da se nekaj da, da imata isto valovno dolžino. In ko pridejo takšni občutki nazaj, misliš a je prav da to naredim ali ne, a misliš da ne bi moglo biti bolje??? Seveda bi lahko bilo bolje, ampak bi morala narediti še veliko več, kot to, da bi se strinjala in sporazumela samo v eni stvari. Končno bosta spet, svobodna. Po eni strani se veselita tega, po drugi pa se bojita tega, ker bo potrebno začeti znova.

Ljudje smo preveč navajeni se tolažiti z negativnimi zadevami. se pravi, da vse slabe stvari potolažimo z nečem negativnim, ali imamo vedno izgovor zakaj je tako. In takrat nam je lažje. se pravi, če sem direkten: ko smo tečni iščemo izgovor zakaj in slabo partnersko razmerje in problemi s partnerjem so krivi za to. Sedaj pa kar naenkrat ne bo več tega izgovora, zakaj smo tečni. In tega nas je strah, ker bomo morali iskati novo opravičilo za lastne napake. Priznati si jih bomo morali.
Včasih za kakšen problem, nalašč potenciramo in se ga nočemo rešiti, da se bomo imeli vedno na kaj zgovarjati.

ampak to je že druga tema. če sta sklenila, da gresta narazen in da druge poti ni, potem moraš samo sprejeti, da bo šlo spet od začetka z veliko izkušnjo in sklenitvijo, da napake ne boš ponovila.

veliko sreče,

primož

Hej Anja.

Tudi sama imam za sabo “ločitev”. Čeprav neuradno. Tudi pri meni je čez nekaj mesecev, ko sem se pomirila, se nekako “spremenila” prišlo do neke zmede, ko nisem več razumela, zakaj nisva mogla ostati skupaj, kdo je kaj naredil “narobe” in kdo je kaj naredil “prav”, zakaj nisem bila drugačna, ker če bi bila, bi se stvari odvijale drugače… ampak, v nekaj mesecih sem se jaz zelo spremenila. Spremenila sem se zato, ker nisem bila več v odnosu, ki mi ni ustrezal, ker sem živela drugačno življenje, z drugimi ljudmi okoli sebe (oz. z nekaj manj).

Preteklosti ne moreš spremeniti. Tudi sebe v veliki meri ne moreš spremeniti. Če bi takrat “začela znova” bi čez čas prišlo nazaj v stanje, ki je bilo pred razpadom. Tega sem se zavedala. Da bi stvari laufale drugače, bi se moral spremeniti on, jaz, pa še bližnja okolica. To pa ne gre, tako malo možnosti je za to, da jaz nikakor nisem več hotela tvegati.

Preteklost sem pokopala. Na nek način. Ustvarila pa sem nek drugi odnos ( z bivšim, zaradi otrok), ki je zaenkrat zadovoljiv. V tem odnosu sva lahko nekako nekaj med znancem in prijateljem. In to je za mene čisto dovolj.

Pusti, Anja. Kar je minilo, je minilo.

Primož ima prav.
Ko ljudje najdemo skupni jezik,se kaj hitro začnemo spraševati,če odločitev ni preuranjena.Mogoče zraven pripomorejo še lepi spomini,strah pred za sedaj neznano potjo,kjer se je potrebno zanesti izključno sam nase.
A Anja,ne razhajata se zaradi lepih,dobrih stvari.Ni Vama šlo…
Skoraj bi si upala trdit,da je ločitev nekoliko “lažja” za našo dušo kadar gre na tisti “manj lep” način.Človek se lahko tolaži; “Pravilno stvar počnem…tako res ne gre več naprej…”
A pravilno stvar delaš tudi sedaj.Le ves ta čas ki si ga preživela z njim,če hočeš tudi navada,vse skupaj malo otežuje.

Zdrži.Ko boš na vse skupaj lahko pogledala z perspektive,boš videla in predvsem verjela,da si se odločila prav.

Želim Ti vso srečo,

Kaja B.

Živjo!

Čisto normalni občutki so to! Moja teorija je, da je to odsev tvojih želja, idealnega življenja, ki si si ga zamislila nekoč, realnost pa je bila vse drugačna. Pravijo, da duša ne mara sprememb – preberi kakšno knjigo Thomasa Moora, pa boš bolje razumela svoje občutke. Kadar te spet napadejo take misli, lahko narediš kot naredim jaz – malo se zjokam, si popravim frizuro in grem dalje! LP