Zaradi simptomov (mravljinčenje, otopleost udov, utrujenost) me je osebna zdravnica poslala k nevrologo z napotno diagnozo sum na MS. Opravili so mi SEP in VEP. SEP je bil negativen, kar dosti izven mej normale.

Sedaj čakam na naslednji obisk pri nevrologu in nadaljne preiskave. Zanima me kakšne so vaše iskušnje s SEP in ostalimi preiskavami?

Kolikor sem zasledila to lahko traja tudi po več let (da ti lahko potrdijo diagnozo). Po svoje je logično, da spremljajo spremembe na živčevju. Zna pa biti to psihično zelo naporno. Sama sem še vedno v šoku in po cele dneve razmišlljam in prebiram stvari o MS. Seveda so se mi simtomi zato tudi zelo poslabšali. Desno stran obraza bolj slabo čutim, me mravljinči, trzajo mi mišice po telesu…

Nikakor se ne morem zbrati. Pred mano so pomembne stvari za katere bi morala dati 100% od sebe – služba. Sem pa tudi v obdobju, ko sem začela razmišljati o družini, otrocih. Kako naj več let čakam na diagnozo, lahko vmes vseeno zanosim? Kako pa je kaj s samoplačništvom?

Za vaše odgovore se vam najlepše zahvaljujem.

MS imam 2 leti, z občasnimi poslabšanji in izboljšanji. Trenutno pa sem tik pred porodom (16. avgust). Med nosečnostjo nisem imela nobenih težav, ne nevroloških ne ginekoloških, tako da upam, da bo tudi porod potekal v najlepšem redu.
Kljub diagnozi živim življenje naprej, do porodniške sem normalno hodila v sluzbo vseh 8 ur, večina ljudi sploh ne ve za mojo bolezen (razen mojih najbližnjih). Življenje je potebno živeti sedaj in ne čez 5 let, ker ne vemo kaj bo takrat.

Živi normalno življenje, odloči se za otroke, družino. S problemi, ki bodo nastali se ubadaj takrat in ne že sedaj. Čim manj se sekiraj za sluzbo in za take nepomembne obrobne stvari, pomembna si ti in tvoje življenje.

Lp,
Tara

Hvala za spodbudne besede in čestitam. Želim ti vse lepo v materinstvu.

Trenutno sem fizično in psihično čist izčrpana in zato tudi verjetno še bolj črnogleda. Tudi sama ne mislim v službi omenjati mojega stanja, verjetno tudi ne če bo diagnoza potrjena. Če bom lahko bom še delala tukaj, če ne pa si bom poiskala manj stresno službo. Načrtovanje družine bom pa malo prestavila, da se umirim in sprijaznim z vsem. Prav tako pa tudi moj partner.

Katere vse preiskave si dala ti skozi ob ugotavljanju bolezni? Ali so bile vse pozitivne?

LP, Mateja

Oj!

Vsaka zadeva je šok… pa če to želimo ali ne. Verjemi, črnogledost je odveč… ko se boš umirila (in tudi za to si vzami čas) pa se boš lotila enega koraka za drugim. Tako ali tako mostov ne moremo prečkati, dokler ne stojimo pred njimi… ;))

Lucija

Hvala Lucija.

Sedaj sem že malo bolje. Trenutno čakam na preiskave v bolnici (MRI, punkcijo..).

Pozdravljena,

Meni so diagnozo MS postavili v 10 dneh po napadu (izguba vida in mravljinci v nogi). Opravili so samo punkcijo in MR. Vse se je tako hitro odvijalo, da je bil šok z diagnozo res velik. Tudi zdravila (Avonex) sem potem čez dobra dva meseca po izpustu iz bolnice ze začela jemati. Sedaj zivim normalno. Malo bolj lagodno mogoče, z manj naprezanj, ampak še vedno dokaj športno intenzivno. Je pa strah in nočne more, na žalost.

Korajžno naprej, saj bomo zmagali:))

Hvala. Sedaj mi preostane čakanje. Potem pa borba, če bo diagnoza potrjena.
V življenju se nikoli nisem predala in se tudi sedaj ne bom!

Lepo je slišati spodbudne besede. Oglasi se še kaj!

Zdravo Teja !
Tudi jaz čakam na diagnozo od maja meseca. Od začetka sem bila čiszo na tleh, potem pa sem se vzela malo v roke. Začela sem prebirati knjige o duhovnosti, delati na sebi in moram reči, da se zdaj dobro počutim. Strah seveda ostaja, a v manjši meri. Svetujem ti knjigo od Louise L. Hay – Življenje je tvoje, Življenje- pot ljubezni in Moč je v tebi. Louise je pisateljica in terapevtka, ki je v moje življenje poslala sončni žarek.
Knjige dobiš v knjigarnah ali v spletni trgovini išči pod ezoterika.

Lana pozdravljena!

Hvala za nasvet. Knjigo bom skušala dobit in jo bom prebrala, če ne kje drugje pa v bolnici. Upam da bom lahk brala, da ne bom preveč izmučena.

Res je težko takole čakat. Jaz sem se v tem času kar dosti spremenila in se pripravila na to, da četudi mi potrdijo diagnozo življenje teče naprej. Sedaj vsakdanje probleme čisto drugače dojemam in jih ne vidim kot nekaj groznega tako kot včasih.

Kot vidim se tudi ti nisi predala! Le tako naprej!

ne vem zakaj imate vsi take težave pri potrjanju diagnoze. Ko sem jaz šla k nevrologu prvič me je sprejel v bonico, tam so mi naredili punkcijo, MR glave in me poslali k okulistu V desetih dneh ko sem bia tam sem dobila diagnozo, predlog zdravnika za betaferon in zdravilišče. Ne razumem v čem je pri vas tak problem, če so simptomi tako zelo očitni. Pa še nasvet. Vem da je težko ampak o svoji bolezni razmišljaj čim manj, ne delaj si skrbi s tem kaj bo , če bo ali sploh bo… Ms je treba sprejeti čim prej , pa so tudi simptomi manjši ali pa jih dolgo časa sploh ni . Iz vsega slabega poskušaj potegniti največ dobrega pa bo šlo. Če bi rada imela družino in otroke jih pač imej, če bi rada kariero si jo pač ustvari. To ti MS ne preprečuje. Če si boš pa v ospredje svojih misli kar naprej porivala misli na to, da si bolna, da zaradi tega ne moreš imeti družine, kariere, potem boš sama sebe prepričala da je pač ne boš imela. Da ti povem da sem kot otrok smučala v klubu in da sem tudi potem veliko smučala. Ko sem zvedela za bolezen sem pač mislila, da to ne bo šlo več. Letos po treh letih premora, pa sem začutila, da bi spet rada smučala. Pa sem in to z lahkoto. če si nekaj zares želiš ti to ne more preprečiti nihče, še najmanj pa MS.
Lep pozdrav

Se strinjam. Ne se že vnaprej obremenjevat. Jaz imam slab VEP in SEP, pa vem, da to mogoče pomeni MS, ampak kaj naj? Nevrologa mam šele konc maja, pa boljše je tako. Dlje kot ne vem zagotovo, boljše je. Potem bo pa že kako.
LP