Pregorelost/burn out sindrom
Pregorela še nisem, na samomor nikoli pomislila, čeprav me je ena sodelavka vprašala, če kdaj mislim nanj glede na mojo situacijo. Po ločitvi sem šele prav zaživela. Postala gospodar svojega časa, enega otroka manj sem imela v oskrbi, torej z enim manj dela, finance so se popravile, časa je bilo naenkrat več, ker je on moral imeti otroke pri sebi….veliko boljše na vseh področjih.
Pri štiridesetih sem opazila, da imam probleme. Psihične narave, ki izvirajo iz mojega otroštva. Začela sem delati na sebi. Pri tem sem izvedela tudi tisto pravilo, ki ga je omenila Gica, sebičnost, najprej poskrbeti zase, za svoje zdravje, da lahko kvalitetno poskrbiš za svojo družino. Notranje sem se zelo umirila.
Ženske, postavite sebe na prvo mesto!
Jah…lažje govorit kot pa naredit…Kadarkoli sem ga hotela “brcnit v rit” se je potem jokal in stokal pa obljubljal kako se bo poboljšal. No saj je celo kaj v gospodinjstvu potem postoril…pa morda sem si celo “priborila” kak dekliški večer ali pa strokovno druženje brez nabijanja slabe vesti in ostalih oblik psihičnega nasilja. Poleg tega pa me je bilo strah, neskončno strah kako bom vendar zmogla sama,če še v partnerstvu ne zmorem in sem izčrpana in pregorela ??? (morda odgovor Katarini, ki se sprašuje zakaj smo nekateri vztrajali…očitno zato, ker smo bili prepričani, da bi sami pa krepnili, ker smo dolgo “cepali” v dvoje in se nam je zdelo, da dvojnega bremena sploh ne bi zmogli…)
No ko sem se pred leti končno “postavila na noge” in začela skrbeti zase (3 leta nazaj), ko sem se izvila iz primeža posesivnosti in pritiskov…no potem pa ni bil več srečen…in sedaj sem tu kjer sem…srečnejša kot kdajkoli in optimistično zrem v prihodnost.
Lp, Katarina,
iskala sem na vašem blogu “burn out”, vašo izpoved,..pa je nisem našla.
Saj veste, da imam težave pri ..tehniki:) . Opazila sem vaš e-mail v svojem poštnem predalu, pa ni vsebine ?
Rada bi prebrala in če je kaj napisanega predvsem o “popravljanju izgorelosti” – čisto po domače povedano.
Zdi pa se mi to izredno zanimiva in potrebna tema, tako da ne razumem čisto dobro nekih “prebacivanj”.
Izgoriš lahko iz danes na jutri ,poslovnež, mati, oče, ..kdorkoli.Gledala sem pred časom tudi polnočni klub na to temo; izredno dober. Predvsem ker govorijo iz lastnih izkušenj.
Lp, in hvala za odgovor!
Ijana
Pozdrav vsem!
Za razliko od večine tule gor, pa jaz nisem poročena, niti samohranilka, vendar le mlada študentka. No, pa da vam še jaz zaupam svojo zgodbo o moji pregorelosti.
Vse skupaj se je začelo lani oktobra z novim študijskim letom, za katerega sem slišala da je najtežje na našem faksu. Končala sem tudi večletno utrujajočo zvezo, z “odraslim otrokom”. Starša imata slabe plače s katerimi zelo težko shajamo. Štipendije nimam, pa tudi socialna pomoč nam je za las ušla. Oče je alkoholik in po službi večino časa preživi z kolegi v gostilni. Domov prihaja okrog polnoči. Mama po službi dirka po hiši, pospravlja, čisti, kuha itd.. Brat je najstnik, skozi zaprt v svojo sabo in predvsem sam vase. Jaz študentka z stroški, brez prihodkov. Starša mi ne moreta dajati žepnine, zato že od 15 leta dela za svoj denar s katerim si kupim malico, plačam položnico za telefon in pokrijem avtobus do faksa (ki ni blizu). odločila sem se za nakup svojega avta saj sem dobila super ponudbo za honorarno delo, ki pa zahteva lasten prevoz. Kupila sem si avto za 500 eur. Celo študijsko leto sem bila od 8ih do 3h na faksu, od 4ih do 23ihih na delu in od 23.30 do 4.00 za knjigami in računalnikom (seminarske).. Delala sem 6x tedensko, ampak za drobiž.. Familija ni imela nič od mene. Mama je pregorevala, prav tako pa jaz.. Spala sem po 2-3 ure na noč, kar me je pripeljalo v kronično utrujenost in ob koncu študijskega leta v pregorelost. Zaradi hude izčrpanosti, podočnjakov, nenadnih migren, omotice, hudega pomanjkanja koncentracije, padanja “skupaj”, letnika nisem uspela dokončati. od preteklega leta torej nisem imela popolnoma nič. Garala sem iz dneva v dan, služila denarce ki so takoj skopneli (becin, zavarovanje gume itd, veste da nso dragi). Pri 300 eurih na mesec si v 10 mesecih nisem privoščila NIČESAR za obleči, kolegice so mi podarile več ponošenih stvari. Sedaj sem vzela v življenje v svoje roke, in KONČNo postavila sebe na 1. mesto. Odločila sem se pavzirati (nebi mogla še eno leto redno študirati-ponavljati in spet 6x tedensko delati), se podati na novo pot imenovano redna zaposlitev, začela sem se ukvarjati z hobiji ki so me veselili že od nekdaj.. Srečna sem. KONČNo naspana, spočita, polna energije itd. Meni je pomagal samo ta izhod. Redna služba, drugo leto pa izredni faks dalje.. Vmes pa seveda 2 tedna dopusta z ogroomno spanja. Tudi šport in zdrava hrana sta dosti pripomogla. Verjamem da bi tudi vam najbolje pasal oddih (vkolikor je možno) in dosti spanca, da se telo regenerira in “pride k sebi”. Sedaj sem srečna, lepša kot kadarkoli prej, spočita, pa tudi več časa imam da mami pomagam, s čem sem pripomogla tudi k temu, da je sama manj obremenjena in ima več časa zase.
Res se kar mi je povedala stara prijateljica. kljub težkemu otroštvu, večnemu poniževanju in prisilnemu podrejanju moreš sebe postavit na 1. mesto! Potem so srečni tudi vsi drugi in nihče ti nebo zameril, če imaš sebe najbolj rad.. Sem pač rabila več kot 2 desetletji, da sem to ugotovila, vendar je bistveno da sedaj to vem. Sebe moraš imeti rad in se postaviti na 1. mesto. Včasih je treba biti tudi malenkost sebičen, da preživiš in da si srečen.
Mnogo uspeha Vam želim, in lepih trenutkov, predvsem vam, mamicam..
Pozdravljeni!
Zahvaljujem se za realen opis pregorelosti 6ice in Malaaaa. Pregorelost je huda preizkušnja tako za tistega, ki pregoreva, kot ostale (največkrat otroke), saj če sam nimaš energije, je tudi dati ne moreš. Všeč mi je zavedanje, kaj si želim, sebe postaviti na prvo mesto in delovati v okviru tistega kar zmorem in ne tistega, kar “bi” za vsako ceno (po mojih predstavah in da se ustreže drugim) “morala”. Vesela sem za vsakega, ki se sooči s sabo in ne pregoreva več, saj je za to potrebnega veliko dela in poguma. Govorjenje o tem, kdo je bolj pregorel pa ni najbolj učinkovito.
Hvala!
