Predpraznična melanholija
V teh dnevih me je telefonsko poklicalo več bolnikov kot običajno. Neredki so potožili, da se počutijo potrti in da se prav nič ne veselijo prihajajočih praznikov. Nekatere obremenjujejo občutki krivde, ker ne morejo opraviti generalnega čiščenja v bivalnih prostorih, kot so bili vajeni v preteklosti. Druge bremeni, ker ne morejo speči domače potice in gore piškotov, kot se jim zdi, da bi vsekakor morali. Nekateri bi želeli brez težav pohajati po mestu in uživati v nakupovanju drobnih daril za svoje drage, pa nimajo niti toliko moči, da bi se podali na mestni avtobus ali se kar sami odpeljali z avtomobilom. Skratka, občutja krivde, krivde, takšne in drugačne, pred drugimi, pred seboj, predvsem pa pred lastnimi otroki, ki smo jih dolžni osrečevati, samo osrečevati (ne pa stokati in jim greniti otroških sanj). Tako nekako …
Vsa ta občutja potrtosti in melanholije so zelo normalna in so značilna celo za neredke zdrave in “neobremenjene” posameznike. Psihologi jim pravijo kar predpraznična in praznična “depresija”, z vsemi značilnostmi “klinične” depresije (potrtost, tesnoba, občutja krivde, razdražljivost, brezvoljnost, pomanjkanje interesov, umik v samoto, glavobol, nespečnost, sprememba apetita, utrujenost, splošni upad energije …), ki pa je praviloma p r e h o d n e narave. Toliko bolj jo občutijo tisti, ki se v kakršnemkoli smislu počutijo prikrajšani (ali so izgubili koga od dragih ali so priklenjeni na bolniško posteljo ali nimajo nikogar, s komer bi pokramljali, ali jih pestijo finančne stiske, ali jih onemogoča bolezen …).
V dnevih, polnih luči, glasbe, vrvenja in nemirnega pričakovanja, smo bolj dovzetni za skušnjavo, da se začnemo nostalgično vračati v preteklost in se zasanjati v spomine, ko smo bili, na primer, še zdravi in smo si domišljali, da zmoremo vse … V teh dnevih, ko je v zraku veliko besed o “zdravju in sreči”, je večja nevarnost, da se začnemo (spet) brezplodno spraševati : “Zakaj prav jaz?” , “V čem sem napačno živel?”, “Ali bi se lahko izognil?”
Takšna in podobna vprašanja je smiselno čimprej, v kali zatreti in jih obrniti v pozitivno smer.
Kaj je tisto, kar kljub vsemu i m a m ! Ej, kakšna sreča, ker lahko še vedno hodim! Kakšna sreča, ker lahko gledam in vidim! Slišim, vonjam, otipam, čutim z vsemi čutili. Kakšna sreča, ker vem, da mi ni ogrožano življenje (kajti kljub vsemu je lepše biti kot ne biti …). Kakšna sreča, ker lahko še vedno storim kaj dobrega za tiste, ki so v še težji situaciji od moje… Hvala življenju za “zdravo pamet”(… če res …), saj bi vendar lahko bilo tudi huje … In seveda za svobodno voljo, ki nam daje možnost, da se tudi sami odločamo, izbiramo, kaj bomo v bodoče spremenili, kaj lahko storimo koristnega zase, kam bomo v bodoče usmerjali svojo energijo in kako bolj zdravo živeli. Z vso pravico smemo tudi upati v ozdravitev! (…enkrat – nekoč, morda … ??)
Ta praznični čas je lahko čas pametnih, koristnih in dobrih odločitev!
Naj bo tako.
Pripis:
Odpiram spodnji prostor za voščila, vesele misli, lepe želje… Sporočite drug drugemu kaj vedrega, optimističnega, ali pa preprosto povejte, da obstajate, nas prebirate ali kar tako … Tudi če imate slab dan ali ste potrti.
Odzovite se…
Veronika
Pozdravljeni!
Upam, da vam bo tole kaj pomagalo, opisala bom dve svoji izkušnji.
Spoznala sem, da po dežju vedno posije sonce. Ko sem brez moči, si natočim v kad do vrha tople vode in zlezem vanjo. Ker imam zelo dolge noge, kad pa je kratka, jih jasno še stegniti ne morem. Sprva se mi je zdelo brezupno, pa sem si rekla, najprej noge, potem pa hrbet. Res škoda časa takole sedeti v kadi in nič delati, pe sem našla doma risalno desko, ki je bila ravno prav široka, kot nalašč za pisalno mizo. Prelepila sem jo z belo plastično tapeto, da se ne bi preveč napila vode. Kupila sem si tudi blazinico za pod hrbet, da me ne bi zeblo. Ko se mi zazdi, da ne zdržim več, da mi je življenje prenaporno, si naberem literaturo, časopise, revije, beležko, svinčnik…in zlezem v toplo vodo. Najprej berem, potem vzamem beležko, malo razmislim, si napišem, kaj moram še narediti v prihodnosti, da ne pozabim. Ko sem utrujena, desko odmaknem in potopim v vodo še hrbet. Kaj vse se lahko dela takole v bani. Ureja nohte, lakira, čaka, da se lasje pobarvajo, meditira, piše, riše, možnosti je res veliko. Ko zlezem iz vode, se počutim kot prerojena.
Ko sem se pred pol leta peljala v službo sem pobrala znanko, ki mi je priporočala bioterapijo po metodi Zdenka Domančiča. Res sem se odočila za bioterapijo, ker so me tako bolele noge, da sem komaj hodila. Stanje se mi je popravilo, posebno moja glava je postala čisto drugačna. Kar na enkrat sem imela polno idej, kaj vse bom naredila. V dveh mesecih sem naredila kar veliko, lotila sem se celo pleskanja stanovanja, sestavljanja omar…. Seveda sem kmalu ugotovila, da sem pretiravala, ker me je celo telo vedno bolj bolelo, pa o tem nisem hotela razmišljati. Kakšen dan sem počakala, pa delala naprej. Rekla sem si, da bomo pa počasi, če hitro ne gre, če ne med tednom, pa čez vikend. Kar ponosna sem sama nase, kaj vse sem naredila imam pa veliko idej, kaj še bom.
Bioterapija pomaga, da začneš razmišljati drugače, bolj optimistično, mišice postanejo manj boleče in bolj gibljive. Takšne so moje izkušnje, morda bodo še komu pomagale.
Breda
Dober večer, vsem!
Dolgo se nisem oglasila, še foruma nisem odprla, bila sem totalno potrta, strta, depresivna…….ampak samo po svoji krivdi. kdor jezika špara…ja, kruha strada, pravijo. No, ko sem po dooolgem času šla v službo, se mi je v moji glavi zaČELO porajati, da se mi dela krivica, da so me premestili na nižje, zame veliko bolj naporno delo…., in še marsikaj. Ampak!!!
No, ko mi je prišla ravnateljica voščit srečno, zdravo…sem se po njenem odhodu zjokala, njej ne pogledala v oči, nekaj samo zamrmrmala, nakar me je za danes povabila na razgovor.
In mi razložila, da mi je želela samo olajšati življenje po treh zelo težkih operacijah, da imam še vedno svoje delo , samo naj delam samo, kolikor lahko, nič popoldanskega, napornejšega dela. Mislim. Ali ti lahko še kako lepše nekdo polepša praznike?????meni ne.Če bi se sama znala bolj postaviti zase, ali se vsaj informirati, do te situacije pri meni ne bi prišlo. Tako pa je bilo nekaj zeelooo zelooo žalostnih dni, sedaj, ko vidim, da se je vse spletlo v mjoji glavi, pa mi je jasno. VEDNO NAJPREJ VPRAŠAJ, POTEM PA SE, ČE SE IMAŠ ZA KAJ, SEKIRAJ. Upam, da mi je bila to zadnja šola v cincanju, v postavljanju zase. Torej, sem moji ravnateljici še enkrat, tokrat res iz srca, srečna, zaželela srečno, zdravo….. tudi vam želim, naj se vam rešijo vsi vaši problemi, stiske, skrbi, vprašajte, postavite se zase, saj ste edini, edinstveni, vredni vsega tega sveta……lepo vas pozdravljam
Maya
maya,
lepo vas je spet brati na tej strani. Sedaj ko ste končno spet v službi, vam je zelo težko. Meni je bilo enako pred enim mesecem, vzeli so mi moje običajno delo, mi odredili neke drobce teg ain onega, kar en miks vsega po malem in nič dokončno. Meni je totalno padla motivacija, pa tudi sodelavci so opazili, da se obnašam drugače in me je mlajša kolegica celo vprašala če se počutim odrinjeno. Potem sem šla do vodje inzahtevala da mi bv pisni obliki odredi točno moja dela in naloge insem dobila toliko, da ne gre pa če bi delala nadure vsak dan. Skratka socialna inetgracija nazaj v staro delovno okolje po bolniški je zelo težka, sploh če moraš balansirati med tistim kar zmoreš fizično in tistim naporom ,ki ga je potrebno vložiti, da bi svoje delo normalno opravil. Jaz sem se preforsirala, šla v enem dnevu za 5 ur na teren in sem spet na tem, da fizično ne zmorem. Naslednji dan tudi iz postelje nisem mogla vstati in tako sem spet na bolniški.
LP maria
Maria, lep pozdrav!
Ja, zanimivo je tako po dveh letih, ponovno v službo. No, 1 teden sem bila v službi na svojem delovnem mestu, nakar dobim obvestilo, v petek, pet minut pred tem, ko grem domov, da v ponedeljek začnem delati v drugem kraju. Ups, brez dodatnih pojasnil…no, kar šok terapija.
Ampak, res se je vse zelo lepo uredilo, čeprav je šok svoje že naREDIL…Pa se ponovno počasi zopet sestavljam….vam vsem želim leepp dan.
Maya
Spoštovana gospa Veronika,
zelo lepo ste napisali. Hvala, da ste se spomnili in nam malo spet polepšali ta mogoče tudi turoben čas. Jaz menim, da je december res depresiven čas ampak ne zaradi praznikov. Mene motijo krajši dnevi, slabo vreme predvsem pa tema. Vstaneš ko je tema, prideš iz službe je že spet tema. Ampak saj bo bolje. Tako pač je.
Drugače menim, da se nepotrebno obremenjujemo s tem kaj vse moramo narediti, ker je pač praznični čas. Jaz naredim samo tisto kar zmorem in želim.
Ta taden sem na dopustu in si želim nabrati moči za naprej. Noro je, da bi samo letala po kuhinji in potem utrujena žačela novo leto v službi. Saj pri teh letih ne zmoreš več, pa tudi nočem. Veliko prijetnih stvari je potrebno početi. Včaraj sva z možem izkoristila lep sončen dan in se odpravila na dolg sprehod. Potem sva komaj našla gostilno, ki je delala v bližini. Tam v miru pojedla kosilo in zadovoljno šla domov. Hči je bila v svoji druži z fantom. Pa kje piše, da moraš početi vse tisto, kar počnejo drugi. Moramo se bolj imeti radi, sami sebe. Si ugajati, brez občutka krivde.
Bodite veseli in zadovoljni v letu 2006. Živite po svojih pravilih in ne po tistem, kar nam drugi narekujejo. Samo enkreat se živi…
Ana
Na stotine lepih misli in želja ….
In potem 365 čisto vsakdanjih dni.
Da bi za vsakega od njih ostalo nekaj praznične vznesenosti,
da bi v vsakem našli smisel in smer,
da bi v vsakem iskali in našli mir zase in z drugimi. ( V. Lipoglav)
VSE LEPO VAM v letu 2006 iskreno želi J.Nataša.
Veroniki !
Majhni ljudje v velikih trenutkih zblede,
VELIKI pa se v majhnih razcvete.
Takih trenutkov naj bo v letu 2006 obilo, spremlja pa naj jih predvsem
zdravje in osebna sreča.
Prisrčen pozdrav J.E.
(Ena resnično tasmešna) :
BREZ SMEHA NI MOGOČE ŽIVETI
Smeh je zdrav, potreben ti je.
Humor je zdrav.
Ali se te plati svojega zdravja
dovolj zavedaš?
Vse tvoje silne skrbi
ti gubajo srce
in kaj kmalu ti zarišejo gube
tudi v obraz.
Smeh osvobaja. Humor sprošča.
Smeh te rešuje pretirane resnosti.
Smeh je najboljša kozmetika za zunanjost
in najboljše zdravilo za tvojo notranjost.
Če redno vadiš svoje smejalne mišice,
nimaš težav s prebavo,
tek pride sam od sebe,
krvni tlak pa se uravna.
S humorjem si pridobiš občutek za stvari,
znaš presoditi njihovo medsebojno razmerje
in kolikšen je njihov pomen.
Smeh in humor ne vplivata le na tvojo presnovo,
marveč tudi na ljudi in stvari okrog tebe.
Smeh in humor sproščata.
Zmanjšujeta napetosti in sušita solze.
Osvobajata te tesnobne resnosti
problemov, ki težijo kot svinec,
osvobajata te dušeče vsakdanjosti.
Smeh in humor –
najboljše zdravilo proti zastrupljenju
duha in srca.
Odstranjujeta ovire na poti
k nesluteni življenjski radosti.
Kaj je izgubljen dan?
To je dan, ko se nisi smejal !
(Phil Bosmans)
Iztekajo se zadnji dnevi tega leta,
le kaj se v novem nam obeta?
Bodo resnične naše sanje,
če bomo trdno verjeli vanje?
Nas bo spremljala ljubezen,
se nas bo izogibala bolezen?
Bo sreča debela ali suha,
Le bog ve, kaj vse še pride,
kar je usojeno nam ne uide!
Naj pot bo lepa in veliko sonca,
drugo leto ta čas pridemo do konca….
Vsem vam “sotrpinom” in vašim najdražjim želim vse lepo v letu 2006 in vas lepo pozdravljam!
BOJANA
… Stopi vsako jutro
z obema nogama na trdna tla,
na to našo dobro zemljo,
in si reci:
“Ljubo, dobro jutro!
Vesel sem,
da živim;
da imam streho nad glavo;
da sije sonce;
da imam rad ljudi,
da smem delati in ustvarjati
v svojem malem raju”.
… Dobri časi ne padejo z neba.
Dobre čase si lahko naredimo sami.
Če vlada dobrohotnost med ljudmi;
če molči nasilje;
če se blaginja deli;
če se ljudje imajo radi;
če se najde prostor tudi za kakšno rožo
in čas za prijazno besedo.
…Živeti pomeni:
ustaviti se tam,
kjer sije sonce.
Vzemi si čas za srečo!
(Phil Bosmans)
SREČNO 2006!
Veronika