predporočna pogodba
Zakaj pa ne? It takes two for tango.Na začetku ponavadi tako ali
tako še pomislimo ne da se naše partnerstvo lahko tudi razbije.
Ne nam že ne – le od kod potem toliko ločitev po dolgih letih
skupnega življenja?
Koliko jih poznate, ki so se znali potem razumno dogovoriti o delitvi premoženja? Žal jih je presneto malo. Prevladajo
čustva (jeza, razočaranje…)Še na lastnih otrocih se lomijo
kopja…
Zakaj pa?
Tudi če jo skleneš, kaj ti to pomaga?
Če se ne da razumno dogovoriti, ti tudi predporočna pogodba
ne bo dosti pomagala, razen kot dokazilo kaj si prinesel-a s
seboj..
Razen če se odločata za nov začetek dva s premoženjem
(zrela leta, drugi zakon…) , takrat je lahko to tudi nekakšna
zavarovalna polica (npr. za otroke iz prvega zakona)…
Skratka, kakor kdo…
Se mi zdi, da to, kar je napisala aneri, kar drzi. Verjetno clovek sploh zacne razmisljati o predporocni pogodbi, ce se porocata dva z zelo razlicnim materialnim statusom – ce je ta podoben, se jima to ne zdi tako pomembno.
Po drugi strani ne vem, zakaj sklepati predporocno pogodbo, ko itak po nasi zakonodaji to, kar eden ali drugi prinese v zakon in je imel ze prej (nepremicnina, avto itd.) ob morebitni locitvi ni predmet delitve.
Ce poznam koga, ki se je ob locitvi sporazumel na miren nacin o delitvi premozenja ? Poznam – sebe.
Se mi zdi, da to, kar je napisala aneri, kar drzi. Verjetno clovek sploh zacne razmisljati o predporocni pogodbi, ce se porocata dva z zelo razlicnim materialnim statusom – ce je ta podoben, se jima to ne zdi tako pomembno.
Po drugi strani ne vem, zakaj sklepati predporocno pogodbo, ko itak po nasi zakonodaji to, kar eden ali drugi prinese v zakon in je imel ze prej (nepremicnina, avto itd.) ob morebitni locitvi ni predmet delitve.
Ce poznam koga, ki se je ob locitvi sporazumel na miren nacin o delitvi premozenja ? Poznam – sebe.
Jaz sem proti. A ni škoda denarja za poroko in za vse kar sodi zraven, če je imetje tako pomembno. Je pa potem že bolje da dva živita vsak na svojem, se obiskujeta, da se …., hodita skupaj na družabne dogodke….itd. Skratka živita vsak na svojem. Otroci – bolje, da jih ni v takem primeru. Moje mnenje. lp
Zakaj pa ne?
Res je, da besede same na papirju ne rešijo situacije razveze, ampak le trezna dejanja lahko spoštljivo zaključijo neko ljubezen, nek del življenja, ko smo z
nekom doživeli veliko stvari, takšnih ali drugačnih.
Če dva mladoporočenca poleg romantičnega dela -oblekce, prstančki, prepirčki povabiti tega tvojega čudnega strica ali ne, obljube v dobrem in slabem, jaz bi še posebej poudarila partnerju večno spoštovanje, potovanja v eksotično deželo…, če torej poleg tega soočita še realni del, kaj sta vložila in kako bi razdelila če bi želela oditi, seveda v upanju na skupno starost.
Po moje s tem pokažeta tudi realno zrelo ljubezen in spoštovanje, kar je poleg romantike tudi potrebno v sivem vsakdanu.
Na spoštovanje vseh zakoncev in nas koruznikov!
Ko se že širokoustim, sva midva koruznika letos naredila “popis najinih deležev in celotnega stanja” za primer prodaje, ne sicer z namenom ne-zakonske pogodbe, pač pa za potrebe predvidene nove službe in selitve. Sam pregled ni bil nič romantičen je pa bila romantična noč ob svečah ter najinim coctailom ljubezni ter občutkom, da zmoreva vse, ker se imava realno rada.
V Sloveniji ne veljajo. Ko pride do razpada zakona in delitve premoženja zakon vedno daje prednost otroku, če seveda je otrok v zakonu. Delitev premoženja naj bi namreč bila namenjena predvsem zaščiti interesov otroka.
Na sodišču torej takšnih pogodb ne upoštevajo.
Seveda pa je sporno, če v zakon prinese eden ogromno premoženja drugi pa nič in naj bi se po nekaj letih to kar razdelilo čeprav eden izmed partnerjev ni prispeval k temu premoženju. Tudi tu je stvar zelo preprosta. Zakon pravi, da se deli le tisto kar je bilo ustvarjeno v času zakona. Sporno se mi zdi to, da naj bi se delili tudi deleži v podjetjih ali delinicah. Gre namreč za čisto operativni problem za katerega si ne predstavljam kako ga izpeljati v primeru več družbenikov. Recimo, da so trije in se eden izmed njih loči. Nenadoma se tu pojavi bivša žena, ki ji pripada del podjetja. Kako bo s tem deležem ravnala ob predpostavki, da so močno vpletena čustva?
Dejstvo je, da nas v Sloveniji ureditev te zakonodaje še čaka.
V Sloveniji ne veljajo. Ko pride do razpada zakona in delitve premoženja zakon vedno daje prednost otroku, če seveda je otrok v zakonu. Delitev premoženja naj bi namreč bila namenjena predvsem zaščiti interesov otroka.
Na sodišču torej takšnih pogodb ne upoštevajo.
Seveda pa je sporno, če v zakon prinese eden ogromno premoženja drugi pa nič in naj bi se po nekaj letih to kar razdelilo čeprav eden izmed partnerjev ni prispeval k temu premoženju. Tudi tu je stvar zelo preprosta. Zakon pravi, da se deli le tisto kar je bilo ustvarjeno v času zakona. Sporno se mi zdi to, da naj bi se delili tudi deleži v podjetjih ali delinicah. Gre namreč za čisto operativni problem za katerega si ne predstavljam kako ga izpeljati v primeru več družbenikov. Recimo, da so trije in se eden izmed njih loči. Nenadoma se tu pojavi bivša žena, ki ji pripada del podjetja. Kako bo s tem deležem ravnala ob predpostavki, da so močno vpletena čustva?
Dejstvo je, da nas v Sloveniji ureditev te zakonodaje še čaka.
Zakaj pa ne?
Tudi jaz je ob poroki nisem naredila zaradi ljubezni in ker sem dobro poznala svojega dragega. Takrat mi je bilo vse v rožicah in lepo, nemogoče. Priznam pomislila sem na to nekje v notranjosti, a nisem niti z besedo omenila. Tako, da ne bi poslabšala veze. Ločila sva se in ni bilo malo besed in prepirov zaradi tega. Takrat pa ni bilo vse tako v rožicah. In tudi lepo ni bilo. Takrat vidiš, da ima človek tudi tisti drugi obraz.
No, na koncu sva se vse dogovorila po mirni poti sama v dobro hčerkice.
Če bi bila danes še enkrat na istem mestu, bi naredila prav to. Predporočno pogodbo. Saj je to dobro za oba. Če pa se gre zaradi odnosa, da se ne bi poslabšal pa ni pomena, da se kaj skriva in izmika. Potem odnos ni v redu. Ne da ni zaupanja in ljubezni lahko je neskončna a nikoli ne veš kaj pride.
V previdnost pred problemi je brezpredmetno zatiskati si oči. Tako je in bo.
Pozdravček,
Piki
PAmetno. MArsikateri nevšečnosti se izogneš, če pride kasneje do ločitve. TEdaj se ni treba pregovarjati in pogajati, kaj bo tvoje in kaj njegovo. Predvsem se mi pa zdi takšna pogodba pomembna v orimerih, ko ima kateri od partnerjev otroke iz prejšnje zveze. Ti se navadno tako tresejo za dediščino, da si na vse kriplje prizadevajo zvezo razdreti. V primeru predporočne pogodbe pa je vse jasno.
To drži, ampak kakor je mojega zdaj že nekdanjega moža opozorila notarka, pri kateri sva uredila vse formalnosti gled epremoženja, otroka in vse kar sodi k sporazumni razvezi, lahko pride tudi v tem primeru do težav. ON se je namreč posebej zanimal za to, ker je pač tedaj že imel novo zvezo. Gospa notarja je namreč bila prej odvetnica in je povedala, da pride včasih tudi v takšnih primerih do prave vojne zakoncev Rose. TAko da tudi v primeru, če se odločiš za zvezo “zunaj hiše” ni neumno skleniti kakega pisnega dogovora, ki mora biti seveda tudi uradno overjen.
Ja dokler se imata dva realno rada, so vsi dogovori možni, ker je tedaj vsak od partnerjev prirpavljen sklepati komprosmise.Ampak dokler se partnerja razumeta in se imata rada, navadno niti ne pomislita na ločitev, to se zgodi, ko to izpuhti. POgosto tudi tedaj že zaradi otrok poskušata ohrnajati mrliča (zakon) pri življenju.Za ločitev pa se odločita šele, ko jima prekipi. KAdar smo pa polni jeze, zamer, žalosti itd. je pa težko ohraniti strpnost. Navadno enega ali pa kar oba zgrabi trmasta maščevalnost. Če se to zgodi enemu, lahko drugi popusti v vsem, napoka v vrečko najnujneše in gre. Toda to le redki storijo. NEkateri se razumno dogovorijo o vsem, največ pa je takšnih, ki tega ne zmorejo.IN tedaj utegnejo tudi najbolj miroljubni ljudje izgubiti živce. GLej kdaj poročila. RAvno včeraj so poročali, da je v Avstriji stopil tip v trgovino in počil ženo in policista. Sosedje, ki so ga poznali so ibli osupli, saj so oba poznali kot prijazna in miroljubna človeka.HVala Bogu je takpnih skrajnosti malo ( v takšnem primeru najbrž tudi predporočna pogodba ne bi pomagala).
Glede na odstotek razvez v Sloveniji, je pametno pomisliti, da razveza preži na vsakogar. ZA življenje v dvoje sta potrebni dve zreli osebi, ampak to je potrebno tudi za “prijazno” razvezo.
hej, predvsem so neveljavne, saj zakon določa način delitve skupnega premozenja (premozenje, ustvarjeno v casu trajanja zakonske skupnosti), kar je pa prinesenega v zakon, ostane last tistega, ki stvar prinese. enako velja za dediscino, ki jo dobi eden od zakoncev (je njegova in ne skupna last) ali darilo.
torej – ce pred sklenitvijo zakona sklenes takole pogodbo in si reces, da zato, ker bo ob locitvi jasneje, kako deliti, pa ob locitvi zaradi spremembe custev hoce eden (ali kar oba) nagajat, mora biti jasno, da predporocna pogodba ni nikakrsna ovira.
koristnost take pogodbe je torej sporna, razen za primer, da vidis, kako odreagira tvoj partner na tak predlog – ce mu predlagas sklenitev pogodbe in ima s tem veliko problemov, se je za vprasat, zakaj – se posebej, ce si ti tisti z vec premozenja…:) je pa tudi res, da s predlogom za sklenitev take pogodbe poves nekaj o lastnem znacaju in o stvareh, ki jih razmisljas…
romantika je lepa stvar, ampak razciscenost odnosov je pa bolj koristna.
Imetje ni “tako “pomembno sploh ne,
ampak,
bi bila ti npr. pripravljena ;ko več ne bi šlo (npr. alkohol, ki ga je v SLO toliko, ali le vsakodnevno kreganje, kričanje, zaradi katerega najbolj trpijo otroci) odditi čisto brez vsega, samo z torbico z najnujnejšim in npr. dvema otrokoma ali bi raje ostala v mrtvaku in peklu zakona?
Papir res ne reši stvari, dobro pa je, da se tudi na vrhuncu blaženosti zavemo realnega stanja čez 10, 15 let in se o tem pogovorimo, ter kaj zapišemo ali o tem le razmišljamo, čeprav je pravno to področje malo urejeno.
Kajti življenje je zelomalokrat v stilu: princ je rešil princesko, poročila sta se in živela srečno do konca svojih.
Morali bi se zavedati, kot pravi mislim, da Zinka, da tudi na nas lahko preži razveza.
Veliko sreče in dobrega partnerstva vsem!
Jah tudi jaz mislim, da je lahko zrelo dejanje, če smo v trenutku, ko se utapljamo v večni srečni in ljubezni, sposobni pomisliti, da obstaja tudi realna možnost neprimerno manj lepega konca, in ukrepati v skladu s tem. Pametno. In končno, če se dva za to odločita, zakaj pa ne? Vse ok. Toda moram priznati, da če se poskušam postaviti v to situacijo… če si jo poskušam dejansko odvrteti pred očmi – če bi bil moj partner tisti, ki bi predlagal tak ukrep… da bi me zabolelo. Zelo zabolelo. In da bi začela nehote, a neustavljivo dvomiti v njegovo ljubezen in namene. Da bi se počutila razočarano in odrinjeno (ne glede na to, kdo bi več imel ali več zaslužil). Čutila bi, da si že od vsega začetka stojiva nasproti, namesto skupaj. Ne vem, če bi me še kaj lahko prepričalo, DA JE TO MOŠKI, KI ME LJUBI. Počutila bi se izigrano in oropano še v tem trenutku, ki bi moral biti najlepši. Pravzprav mislim, da bi ga lahko celo pustila. Jaz, ki mi niti pod razno ni do tujega denarja… Tako da se je za zamisliti, če je lahko ta pogodba sploh kakšen realen pokazatelj… Jaz sem v načelu sicer za svobodno sklepanje takih pogodb in se mi ne zdijo nič slabega, mislim pa, da bi izgubila ZAUPANJE v partnerja, če bi tako EGOISTIČNO branil svoj kos. Ker egoizem ni enako ljubezen. Ko resnično ljubimo, bi podarili vse na svetu. Pa ne, da je to pametno – je pa eden od pokazateljev ljubezni. In tega je za razliko od drugih težko ponarediti…