predoziranje-nujno

Spoštovana gospa Irgolič!

Vem, da téma morda ne spada na vaš forum, vendar se kljub temu obračam na vas s prošnjo po nasvetu. Trenutno sem v obupnem psihičnem stanju in se moram nujno z nekom pogovoriti.

Z dobrim prijateljem sva se pred dnevi dobila na večerni kavi, kjer mi je nenadoma povsem resno povedal, da se ima namen ubiti. Sprva sem mislil, da se šali, potem pa me je pogledal naravnost v oči in ponovil svojo grožnjo. Seveda sem se poskušal z njim pogovoriti, in oziraje se na njegovo zgodovino psihičnih težav (huda depresivna motnja), sem ga prepričeval, naj nemudoma poišče zdravniško pomoč. Glede na to, da je bil tudi že hospitaliziran in ima za seboj že en poskus samomora (pred 6 leti), sem se zavedal resnosti situacije. Zaupal mi je, da enega od dveh antidepresivov, ki mu jih predpisuje psihiater sploh ne jemlje, temveč ga kopiči doma. Vprašal me je ali bi količina in vrsta zdravil, ki jih ima na voljo, zadoščala za smrt. Bil sem šokiran. Kljub temu, da sem seznanjen z relativno varnostjo novejših antidepresivov ob predoziranju, sem zelo dobro vedel, da lahko kombinacija več zdravil povzroči hude težave in je lahko celo usodna. Tega mu seveda nisem povedal. Da bi ga dodatno odvrnil od te namere sem mu rekel, da to vsekakor ni zanesljiva metoda in da naj tega niti ne poskuša.

Fant bi moral zjutraj jemati venlafaksin 150 mg s podaljšanim sproščanjem. Tega, kot rečeno, sploh ni jemal. Poleg venlafaksina je imel predpisan še mirtazapin 45 mg zvečer in kvetiapin 225 mg/dan (čeprav ni bil nikoli psihotičen, mu je omenjeni antipsihotik psihiater predpisal zaradi hude nespečnosti, ki se ni stabilizirala niti po mirtazapinu). Poleg vsega naštetega je bil fant zasvojen z lorazepamom, kar mi je zaupal že pred časom. Slednjega so mu zdravniki na začetku predpisovali kar lepo »prosto po Prešernu«, ko pa mu je psihiater pričel dozo zniževati, si je dodatne škatlice poiskal pri splošni zdravnici in nazadnje tudi na črnem trgu. Jemal je 10 tablet lorazepama dnevno, vsaka po 2.5 mg. To je ogromna doza, vem, ampak on je po njegovih besedah sploh ni več čutil in je to količino benzodiazepina potreboval, da je sploh lahko normalno funkcioniral. S težavo sem ga prepričal v zdravljenje, ter mu priskrbel kontaktne številke institucije, kjer bi ga prihodnji teden tudi sprejeli…
Njegovih staršev o grožnji s samomorom nisem obvestil, ker me je prosil za diskretnost, pa tudi sicer mi je zelo zaupal in tega zaupanja nisem želel zlorabiti. Nenazadnje pa je odrasla oseba, in se mi ni zdelo pametno obveščati staršev. Dogovorila sva se za srečanje takoj naslednji dan, do česar pa ni nikoli prišlo…

Dan po najinem pogovoru je namreč prijatelj uresničil svojo grožnjo, kar pa sem izvedel šele 24 ur kasneje. Ker se ni javljal na telefon, sem naposled kontaktiral njegove starše.
Zaužil je približno 63.000 mg (!) venlafaksina, 5.400 mg mirtazapina in ca. 10.000 mg kvetiapina. Ob prihodu reševalcev je bil klinično mrtev, oživljali so ga z injekcijami adrenalina v srce in z elektrošokom. Danes je šesti dan, odkar leži na oddelku za intenzivno nego. Doživel je akutno respiratorno odpoved in kot posledico zastrupitve hudo pljučnico, ki je bila skoraj usodna. Njegov organizem je sposoben zgolj enega samega vdiha na minuto, ostalih 19 namesto njega opravi aparat za dihanje. Ima hudo poškodbo jeter, tako da neprestano dobiva i.v. albumin. Prejema več raztopin, vse i.v. (NaCl, umetno hrano…) Je v umetni komi, ki jo vzdržujejo z intravenoznim midazolamom. Ob mojem obisku je imel krvni tlak 137/62, utrip 79, vročine 38 st. C. Zdravnik noče dajati nobenih dokončnih informacij o njegovem stanju, razen tega, da obstaja velika verjetnost nepopravljive poškodbe obeh ledvic, ki te količine strupov nista zmogli predelati.

Ne morem vam opisati, kako se počutim. Imam grozen občutek krivde, neprestano si očitam, da nisem ukrepal takoj tisti večer. Slabo spim, neprestano premišljujem o tem in v misli se mi vrivajo prizori, ki sem jih videl v bolnišnici. Mamo, kako joče, kupe kablov, katetrov in monitorjev, slišim zvok aparata za dihanje in piskanje srčnega monitorja…
Tudi sam imam diagnozo anksiozno-depresivne motnje in že 5. leto jemljem antidepresiv.
Moje počutje se je v zadnjem tednu dni, od dogodka dalje, močno poslabšalo.
Ljudje mi govorijo, da je bila to njegova odločitev in da si nimam česa očitati, vendar jaz globoko v sebi vem, da nisem storil vsega, kar bi lahko in ta grozljiv, dušeč občutek v meni postaja vedno močnejši.

Mi lahko prosim poveste, kolikšna je dejanska verjetnost trajnih poškodb ledvic in jeter po takšni količini zdravil? Zdravnik je rekel, da je edina svetla točka njegova mladost (28). Koliko časa bo trajala rehabilitacija?

Najlepša hvala za vaš čas in odgovor.

Spoštovani!
Pretresena sem bila ob prebiranju Vašega sporočila in stiske, v kateri ste se znašli. Če Vam bo kakorkoli v pomoč, naj Vam povem, da niste naredili nobene napake. Prijatelja ste poslušali, mu svetovali in ga verjetno tudi prosili, da naj opusti svojo namero. Ravno to pa je tisto najvažnejše, kar ponavadi pri takih dogodkih manjka. Zavedajte se, da vsi, seveda če imamo vest, vedno brskamo po svoji ranjeni duši in si skušamo očitati, da nismo naredili dovolj, da nismo bili dovolj pri stvari in, da sigurno obstaja način, ki bi lahko nesrečo preprečil pa se ga nismo spomnili ko je bil čas.
Prepričana sem, da ste v danem trenutku na podlagi informacij, ki ste jih imeli in z znanjem ter izkušnjami, ki jih imate, storili za Vašega prijatelja vse, kar je bilo v Vaši moči. Vsega pa seveda nihče ne more naprej predvideti. Pomembno za Vas je, da ste se s prijateljem pogovarjali in, da ste si vzeli čas zanj. Navadno nas vedno boli, da nismo bili v pravem trenutku na pravem mestu, da bi kaj preprečili. In največkrat je to ravno pogovor.
Seveda pa je vsak človek osebnost zase, ki se nikoli povsem ne razkrije.
Žal mi je, da imate tudi Vi problem in, da jemljete zdravila. Kljub temu in kljub nesreči, za katero se je odločil Vaš prijatelj, ne smete podleči malodušju in videti samo temne plati življenja. Mladi ste še, pred Vami je še veliko lepega, za kar se splača ohraniti zdravje in življenje. To je največje bogastvo, ki ga človek ima. Nobena nesreča in nobeno stanje ni tako hudo, da ne bi bilo lahko še veliko slabše. Pomislite samo na bolnike, ki se borijo za svoja življenja, ki naletijo na veliko preprek, ki jih postavljajo ljudje, pa vendar ne izgubljajo upanja in želje, da bi ozdraveli in živeli naprej.
Zato dvignite glavo, razmišljajte pozitivno, ozrite se na lepe stvari. Razmislite, kako boste pomagali prijatelju, ko se mu bo stanje popravilo in kako bosta skupaj z več vedrine zrla na ta svet. Morda bosta spoznala, da lahko sama veliko storita, da Vama bo lepše in bolje.
Glede Vaših vprašanj o verjetnosti trajnih poškodb jeter in ledvic, Vam ne morem dati odgovora. Zdravnik je imel prav z izjavo, da za Vašega prijatelja govorijo leta. Prekomerne doze zdravil se mi v količinah, ki ste jih navedli ne zdijo verjetne. Po preračunu bi bilo to kar nekaj 100 tablet, kar je težko verjeti. Pri teh zdravilih so izkušnje s prevelikim odmerjanjem omejene, kar je logično. Tudi klinične varnosti prevelikih odmerkov se iz razumljivih razlogov ne določa.
Zato upajmo na čim boljši izid, in verjamem, da se zanj borijo tudi zdravniki.
Ko se bo stanje Vašega prijatelja stabiliziralo, se bo pokazalo, kako naprej. Vedno je možno še kaj storiti in vedno obstaja upanje, tega ne pozabite.
Želim Vam, da se pomirite s tem, da ste storili vse, kar ste lahko v danem trenutku in, da pomislite na to, da bo jutri spet nov dan. Morda bo lep in Vam bo prinesel kaj dobrega…….
Lepo Vas pozdravljam!

Spoštovana gospa Irgolič,

iskreno se vam zahvaljujem za vaše vzpodbudne besede in dobre želje. Veliko mi pomenijo. Sicer nimam skoraj nikogar, s komer bi se o tem lahko pogovarjal. Verjamem vam, da obstaja upanje in da se je potrebno boriti za življenje. Da človek ne sme nikoli obupati. Po tej izkušnji bom, upam, še bolj cenil življenje.
Žal vam moram sporočiti, da je prijatelj ponoči umrl. Sporočilo sem dobil danes zjutraj. Vzrok smrti bo pokazala obdukcija. Nimam besed. Sploh glede na dejstvo, da se mu je stanje že izboljševalo…

Še enkrat se vam najlepše zahvaljujem.

Vse dobro,

Miha

Spoštovani Miha!
Zelo mi je žal, da se je to zgodilo. Sočustvujem z Vami in z njegovimi starši. Kljub temu, da nisem imela dobrega občutka, sem tudi jaz upala, da je morda le vzel manj tablet in, da bo okreval.
Miha, iz tehtnega razloga nisem mogla dva dni za računalnik in ko sem brala Vaše sporočilo z zakasnitvijo, sem si rekla, le zakaj nisem bila pravočasno Vam v pomoč. Vidite Miha, Vi pa ste le bili z njim zadnji večer, čeprav je usoda začrtala njegovo pot drugače. Ne vemo, kaj žene ljudi v ta pogubna dejanja, vemo le, da so včasih naša najbolj iskrena prizadevanja zaman. Ne štejte si to v svoj neuspeh, storili ste vse, kar ste lahko. Tisto, kar v življenju dobrega storimo, je največkrat edina tolažba za našo dušo. In to je veliko.
Živite tudi zanj in za vse kar bi oba lepega doživela.
Želim Vam vse dobro!

Hvala vam, gospa Nada.
Trenutno nimam objektivnega pogleda na situacijo, prihodnji dnevi bodo težki, čaka me pogreb, pogovori s starši… Upam, da bom zmogel. Moja depresija se je vsekakor poslabšala in komaj čakam, da pridem do terapevta, na kar bom moral žal še malo počakati…

Tudi vam želim želim vse dobro.

Miha, želim ti vse dobro.

Pa samo še en nasvet: najprej moramo poskrbeti zase, da lahko (po)skrbimo za druge.

Srečno.