Težko rečem.
Če nekdo zaupa ali pa ne, se lahko sklepa po njegovi mimiki in občutkih, ki jih izžareva.
Če je ob vprašanju prisoten kakšen strah, je možno, da oseba nekaj skriva in si ne upa zaupati.

Če bi se kaj takega dogajalo, potem bi se tudi hčerkino obnašanje sčasoma spremenilo…na primer…zaprla bi se vase….pojavljali bi se napadi jeze….velika nihanja občutkov….

Robi.

Draga “rabim*nasvet”!

Zelo zelo zelo sem vesela, da si se spet oglasila in da si si poiskala pomoč!!! Res! Mislim, da bi se sama težko izkopala iz tega oz. bi se kar naprej vrtela v začaranem krogu-kot vidim v praksi vsak dan, kaj se dogaja ljudem.

Nič hudega ni, če boš 1 dan gor, drug dan pa dol. To je normalno in spada zraven. Pogosto je tako, da se zadeve na začetku na videz celo poslabšajo. Ampak-vse to spada k procesu, ki te bo potegnil iz črne luknje, na dolgi rok. Zato le pogumno in če te bi karkoli “matralo”, povej tistemu, ki ti pomaga po strokovni plati in še na Forum pridi.

Hm, kar se pa hčerke tiče, ti samo to rečem: ODREAGIRAJ TAKOJ! PREVERI VSE SVOJE SUME! POJDI DO KONCA, DOKLER NE BOŠ PREPRIČANA, KAJ SE V RESNICI DOGAJA! HČERKE NE VOZI K OČIMU, ČE VEŠ, DA JE POTENCIALNI STORILEC! Vsak dan se čudim, koliko je raznovrstnih zlorab in kako so ljudje pasivni, kot bi bili omamljeni. Prosim te, še danes o vsem tem povej nekomu, ki se ukvarja z zlorabami, da boš svojo hčerko le obvarovala pred tem, česar ne bi smelo biti!!! V takih zadevah sem NEOMAJNA!!! Zlorab ne smemo dovoliti!!!

Draga ti, toliko za danes od mene. Če te še kaj skrbi, se javi!

Mislim nate in na vse vas doma!

Maja

spet sem v krizi….problem je s partnerjem. nevem kaj je on pričakoval, pravi, da si želi, da to zadevo rešim,…..pravi, da me ima rad, da ni nobene druge…..ampak jaz čutim, da se odmika od mene, da se boji teh mojih težav, spremenil se je. postal je bolj samozavesten (kar je ok). skratka jaz sem pričakovala preveč, najbrž da mi bo stal ob strani, ne pa da mi govori, da me ima rad, kaže pa neko drugo plat, kot da ima dva obraza. žalostna sem zaradi tega, počutim se kot ob svoji mami, ko sem prosila za malo iskrene ljubezni in razumevanja. zakaj se moram toliko poniževat. rada bi odgovore z njegove strani, npr. zadnjič sva šla na kavo, ravno ko sem prišla iz terapije, pa sva govorila o tem kaj je bilo tam, pa pride mimo ena znanka, se ustavi pri najini mizi, rečemo dve besedi, ona oddide k drugi mizi, moj pa bulji za njo, sem mislila da bo zlezel tja. potem pa mi reče, hladnokrvno, no kje sva ostala. sedaj hodi na predavanja-službeno in so imeli tam spoznavni večer, odločil se je da bo tam prespal, ker bo pil in ne bi vozil. ok, ampak se mi je bal povedat, da bo tam spal, komaj med pričkanjem mi je to povedal. moja reakcija je bila zelo burna, priznam, ampak zato, ker me je prizadelo, da se je bal povedat. zakaj pa? ko začnem vrtat, da bi rada vedela zakaj, me napizdi, kot me je moja mati, da sem težka ista kot moj oče….

kaj naj naredim, čisto sem na tleh…. partner pravi, da ga je samo strah, da si nebi kaj naredila…:( a samo to?

Spoštovana “rabim nasvet”.

Verjamem, da vam situacija in okoliščine, v katerih se znajdete, niso všeč, vendar je to nekaj običajnega, kar doživljajo tisti, ki so imeli v otroštvu takšno vzgojo , kot vi.
Namreč vsak, ki je doživljal takšne ali drugačne travme, pozneje v življenje težko vzpostavi ljubeč odnos.
Ne zavedamo se, da so se vzorci obnašanja in občutki, ki smo jih doživljali v otroštvu, veliko bolj vtisnili v nas, kot si mislimo. To se odraža tako, da bi radi bili ljubljeni in dobili pozornost, pa tega ne dobimo. Torej, kot sami vidite in boste sčasoma vedno bolj opazili, da se vam ponavljajo vzorci iz otroštva. Zato se posledično počutite, kot ob svoji mami. Verjamem, da tega nočete, saj tudi kot otrok tega niste hoteli, ampak ljudje težko gremo iz svoje kože. Na žalost ste imeli takšne starše, od katerih ste se, hočeš nočeš, naučili takšnega obnašanja in razmišljanja in s tem tudi dojemanja realnosti. In življenje se vam dogaja v tej smeri. Zato tudi veliko pričakujete od partnerja..partner vam zato težko izkazuje ljubezen, pa čeprav bi jo rad…mogoče ne opazite tistih malenkosti in jih ne cenite, kar partner doživlja kot, da niste nikoli zadovoljni…za njega postane odnos napor in se začne umikati in zapirati.
Kot sem že omenil, ne se boriti proti temu in ne obsojati, ker vas bo obsojanje izčrpalo.
Tu pomaga le razumevanje. Le razumevanje vam bo omogočilo, da boste razumeli kaj z določenim dejanjem, pri partnerju ali sočloveku, lahko povzročite.
Potem boste tudi razumeli zakaj je partner takšen, kakršen je.
Zato predlagam, da oba s partnerjem gresta k strokovnjaku, ki vama bo pomagal razjasniti zadeve in razložiti, zakaj se vama to dogaja, kar se vama dogaja.
Lahko se vključita v kakšno skupino za samopomoč…pomaga tudi iskreni medsebojni razgovor, da vam partner razloži kaj čuti…kaj ga moti….Saj še ni vse zamujeno, čeprav se partner že boji vaših reakcij, ker ste verjetno zelo občutljiva in vam marsičesa ne pove, ker se boji, da bi vas prizadel.

Robi.

Draga “rabim*nasvet”!

Draga moja, zelo mi je žal, da se počutiš, kot se, vendar je to nekako tako kot pri mami, ki vidi otroka trpeti, a namesto njega ne more narediti lekcije, ker bi ga prikrajšala za marsikaj, kar bi mu lahko zdaj ali pa kasneje v življenju prav prišlo.

Torej, ZAVEDAJ SE-vsako sekundo, minuto, uro,…v dnevu, da je to, kar preživljaš, DEL ZDRAVILNEGA PROCESA!!! Ko začnejo iti iz nas vse kače, miši, podgane,…, je tako, kot da se ti bo ravnokar zmešalo. Vendar-to se sčasoma, bolj, kot ližeš svoje rane (kot 1 volkec), vse zelo umiri, bolečina se zmanjša, kri neha teči, začnejo se delati “hraste” (sploh se ne spomnim pravega izraza, pa saj bo tako tudi v redu, glavno, da me razumeš!) in nekoč nekje lahko potem nekoga ti prav dobro razumeš, če gre čez nekaj podobnega.

Spomnila sem se na par knjig, ki so zares dobre in ti pomagajo ven iz tega močvirja:

1. Harville Hendrix: NAJINA LJUBEZEN
2. Alice Miller: UPOR TELESA
3. R. Skynner in J. Cleese: DRUŽINE IN KAKO V NJIH PREŽIVETI (tole sem morda že napisala, ampak tudi če jo še 1x ali večx, ne bo škodilo!)

Vedi, DA JE NOČ VEDNO NAJBOLJ TEMNA TIK PRED SONČNIM VZHODOM!!! Pišem zelo v prispodobah, vendar zato, ker je vse to tako res. Verjemi, da sem šla tudi sama čez marsikaj, zato ne pišem na pamet. Vsi na tej Zemlji gremo čez marsikaj. Poglej malo okoli sebe. Tudi to, da se znaš vživeti v druge, je del zdravilnega procesa-da ne vidiš samo sebe, da nisi zazrt samo vase, da ne boli samo tebe…

Če bi ljudje vedeli, kaj se vse da, pa čeprav so te pretepali, spolno zlorabljali, posilili, zasmehovali, mučili, če je bil doma alkohol… Miljardo in več je možnosti, da se kot ptič Feniks dvigneš nad vse to in zaživiš ZDRAVO, SREČNO IN ZADOVOLJNO!!! Hm, še 1 knjiga je prav na to temo: KLJUB VSEMU REČEM ŽIVLJENJU DA od Viktorja Frankla. Nadvse všeč mi je bilo, ko je pisal o tem, kako so se nekateri v koncentracijskem taborišču spremenili v živali, spet drugi pa so ostali ljudje z veliko začetnico.

Vem, da si na pravi poti, zato te bom še naprej podpirala! Še kaj se oglasi!

LP. Maja

danes se spet počutim nekoliko bolje, morda zaradi tega, ker sem sama in s tem prihajam do spoznanja, da moram resnično najprej poskrbeti zase, predvsem se imeti rada, biti potrpežljiva sama s seboj z vsemi mogočimi občutki, ki jih imam…pa vendarle danes lažje diham, saj ko sem sama, čutim, da me nič ne ovira, da nihče ne posega v moje razmišljanje, da se nikomur ni potrebno nasmehniti, kadar se ne počutim dobro, skratka lepo mi je tako. ali to pomeni, da bom v življenju resnično “speljala” samo če bom sama, brez partnerskega odnosa, ali je to le trenutno stanje, ko še nimam ravno razčiščenih čustev, da pač partner ni kot moja mati, čeprav se velikokrat tako počutim?

moram napisat še nekaj kar bo morda še bolj razsvetlilo stanje….s partnerjem sva skupaj od mojega 18 leta on pa je 6 let starejši od mene. pri 18 sem tudi zanosila, uspešno končala srednjo šolo, ter se dokončno odselila od doma. ustvarila sva si dom, jaz pa sem živela po svojih prepričanjih, kar sem seveda prinesla iz svoje primarne družine, prav tako on. čeprav je bil on takrat že precej odcepljen od svojih staršev, je bilo nekako vedno prisoten tisti občutek, da je vedno nekdo nad mano. morda sem mu ta občutek dala sama s svojim obnašanjem, ker sem pač samo tako znala preživet. njegova mati je zelo gospodovalna ženska, ki je nemalokrat s svojim obnašanjem v najin odnos prinesla sovraštvo in nemir. vedno se je vmešavala v vzgojo hčerke, delila raznorazne nasvete, bila s tem precej vsivljiva. njegov oče pa bolj odmaknjen, kot da ga ona komandira že vse življenje. sama sem se takrat počutila sicer sprejeto, ker je bil nekdo pač tako pozoren, moja samozavest pa itak tako na nuli, da sem prav vsak nasvet sprejela dobronamerno. partner je to njeno vsivljivost ves čas čutil, vendar sem je zdelo ok, ker sem pač jaz to “odobravala”. skozi leta se je vame naselil občutek, da ne funkcioniram kot starš, ampak kot še en otrok, ki rabi mamo. to sem občutila ob njegovi mami, dokler mi ni “zarila parkrat noža v hrbet”, tega seveda takrat nisem uvidela. po petih letih veze s partnerjem sva šla zaradi moje prevare narazen, pravzaprav se mi je nekajkrat zgodilo, da sem se “zaljubila” v moškega, ki mi je namenil pozornost. takrat sem se spet počutila samozavestno in močno. danes vem, da se mi je to dogajalo, zaradi mojega nesrečnega življenja ob mojih starših. vem, da sem s tem partnerja močno prizadela in globoko obžalujem kar se je zgodilo, vendar vem, da si moram odpustiti, da sem vse to počela, da sem preživela življenje zaradi zlorab, ki so mi jih povzročili moji starši. v času ko sva bila s partnerjem narazen, se je dogajalo marsikaj. bil je pozoren, govoril in počel stvari, ki jih prej nikoli ni, zdi se mi da vse z namenom, da se vrnem k njemu. njegova mati mi je po telefonu grozila, da mi ona in moj partner lahko hčerko vzameta, če se jaz ne bom izkazala za sposobno itd. psihično sem bila takrat tako na tleh, morda še bolj kot zdaj, ko se zdravim od vseh zlorab. šla sem nazaj k partnerju, tisti čas ogromno prejokala in ponovno sva nekako zaživela, kljub temu pa sem se počutila zelo umazano, ker sem ga prevarala. morda se tako počutiim še danes, kjub temu, da si želim zaživeti na novo, saj danes hvalabogu vem, zakaj sem tako ravnala. pa on to razume danes tako kot jaz? nisem prepričana. po tem ko sva zopet prišla skupaj so se pričele težave v spolnosti. velikokrat sva spala skupaj zato, da je bil potem pač mir, motilo me je tudi da mi je partner večkrta rekel, da se počuti z mano v postelji kot da bi seksal z mrtvecem in da se obnašam kot da sva v celibatu, ….vse to me je še bolj oddaljilo od njega, med nama je nastajal vse večji prepad, težko sem mu zaupala, da me ima res rad, on pa obratno, se je bal, kdaj ga bom spet prevarala….začaran krog.najbrž zato, ker sem se počutila umazano od prevare, danes vem, da je to zanikanje spolne zlorabe s strani očima še dodatno pripomoglo k mojemu takratnemu početju.
danes si želim, da bi bilo med nama razumevanje, pa nisem sigurna če je to sploh možno z njegove strani, saj mi je večkrat rekel, da se tak človek kot sem jaz nikoli ne spremeni. zakaj je potem sploh ostal z mano? pravi, da je odvisen od mene.vsekakor je za to, da greva še skupaj na terapijo. upam, da uspeva, čeprav je v meni nek črv, ki me razjeda. ali bom zmogla ob njem in on ob meni zaživeti človeka vredno življenje in med nama zgraditi nek zdrav odnos ali se samo slepim?

Upam, da si hčeri kdaj razložila, kaj je to spolna zloraba. Kajti le, če bo vedela kaj je to in da to neka odrsla oseba ne sme početi, le takrat se bo lahko uprla.

Tvoj partner verjetno ne ve kako reagirati na tvoje “zdravljenje”. Verjamem, da ti želi le najboljše, pa vendar je tudi njemu v erjetno težko, ker ne ve kako naj najbolje odreagira.

Tudi sama trenutno realiziram in skušam rešiti travmo iz otroštva, tudi sama imam otroke in partnerja.

lp

Draga “rabim*nasvet”!

Se opravičujem, ker toliko časa nisem nič napisala-vendar, če me takole nekaj časa ni, vedi, da imam “gužvo” v službi. Takoj, ko sem “frej”, pa pridem na Forum.

Rekla bi tako: Vsi mi najbrž najbolje funkcioniramo, ko in če smo sami. Delamo, kar hočemo, mislimo, kar hočemo, govorimo, kar hočemo. Zjutraj lahko dolgo spiš, zvečer gledaš v nedogled TV, posodo pomiješ, ko ti pač paše. A večina se tega stanja kaj kmalu naveliča in si želi biti z nekom.

Potem pa nastopi problem, ker ko je bližina, se začne dogajati marsikaj in to niso nujne lepe zadeve. Tisti drugi nam namreč nastavi ogledalo, v katerem vidimo vse, česar takrat, ko smo sami, ne moremo. In tisti drugi pritiska na naše tipke na tipkovnici, da samo gledamo. Spoznala sem, da z vsakim partnerjem predelujemo drugo temo oz. je tem lahko več. Z nekom npr. predelujemo ljubosumje. Z nekom jezo. Z nekom strah. Včasih se ti kar meša od tega. Zato si potem ljudje iščejo različne zasilne izhode: eni prav na veliko pijejo, drugi seksajo vsevprek, spet tretji so čisto deloholični. Strategije so različne in večinoma destruktivne.

Zato je zelo pomembno, da si poiščeš strokovno pomoč, saj ti ta oseba pomaga razumeti, kaj se sploh dogaja s teboj (in s tvojim partnerjem-saj gresta skupaj čez to). Če tega ne narediš in obračunavaš samo med seboj dan za dnem, se samo utapljaš in oddaljuješ od rešitve. Zato je zelo na mestu, da si si poiskala pomoč in če bo s tabo tja hodil še on, toliko bolje. Dolgoročno gledano je to edina pot ven iz pekla. Kaj bo potem z vama, zdaj ni važno. Važno je, da si oz. sta v terapiji.

Kar se pa promiskuitete tiče, pa tole. Prebrala sem, da je fino, da se zletaš, preden se resno vežeš-da nimaš potem skos občutka, da je trava drugje bolj zelena. Glede na to, da sta bila vi2 hitro resno vezana, ti niti nisi imela možnosti, da bi se zletala. In si se pač takrat, ko si bila že v vezi. Tako je in s tem ni nič narobe. Če seveda to ne gre čez vse meje, če se to nekje neha in se iz tega nekaj naučiš. Lahko, da boš ravno zaradi tega početja 1 dan res tako, kot moraš biti.

Res je pomembno, da razčistiš sama s seboj in da potem živiš človeka vredno življenje-DA SI ZDRAVA, SREČNA IN ZADOVOLJNA!

Drži se in piši še kaj!

Maja

No tudi jaz sem v podobni situaciji kod “rabim*nasvet”.

Stara sem 41 let. Z možem sva poročena že 19 leto. Kar voziva skozi življenje ampak moram rečt da sem velikat zelo nesrečna. Moj mož je zelo dober po srcu vendar ga nekaj muči pa še sama nevem kaj …o tem namreč noče govorti jaz pa ne drezam vanj. Zelo hitro se odzove na negativno zna se takoj skregat užalit kričat ne premore pa pozitivnih čustev.Nikoli se ne spomni da bi me kam peljal presenetil,mislim da si to želi vsaka normalna ženska. On nikoli ne bo enega pohvalil rekel kaj lepega, kod da je blokiran. To me zelo moti in zaradi tega sem imela napaade panike več let in se borila z depresijami ampak on krivi zato mene da sem butasta saj mi nič ne manjka,da on ne razume zakaj se mi to dogaja.Jaz pa sem skozi leta odkrivala zakaj prihaja do mojih napadov. Ne krivim njega ker mislim da se on niti ne zaveda tega,mislim da je krivo njegovo otroštvo.Njegovi starši so super ljudje ampak ne izkazujejo pozitivnih čustev ,mislim da odtod njegova težava. mene pa zelo moti ker sem bila vzgojena v ljubeči družini in mi pač nekaj manjka.Dolgčas ob možu??

Kako naj pristopim k njemu da bo odprl tudi pozitivna čustva.

Lp celjanka

Spoštovana “ulči”,

takšnih primerov poznam kar nekaj.
Kot si že sama ugotovila, je vzrok, da tvoj mož ne zna izkazovati pozitivnih čustev, njegova vzgoja. Če je nekdo odraščal s starši, ki ga (skoraj) nikoli niso pohvalili in ga s tem naučili ,da je pohvala tudi vrednota, bo kasneje v življenju tudi sam v tem videl nek smisel. Svojemu možu sicer lahko poveš, da ti njegov pozitiven odziv veliko pomeni, vendar bo za njega prava muka to izraziti. Ker s tem od njega pričakuješ, da se bo spremenil, je to za njega pravi napor in to doživlja, kot da ga ne sprejemaš takšnega, kakršen je.
Verjetno ti je znano, da ima vsak človek svojo resnico, svoj svet in realnost v katero verjame. Ker je tvoj mož pač živel v takšnem okolju, kakršnem je pač živel, verjame, da je takšen svet resničen. Za njega seveda je, zate pa ne. Na podlagi teh prepričanj, ki jih nosimo v sebi že od otroštva, vsak od vaju pričakuje, da se bo drugi obnašal v skladu s tem. Zato tudi mož ne razume tega, zakaj zganjaš paniko, saj se ne zaveda, da njegova prepričanja in navade pa mogoče le niso tako zelo pravilna, kot sam verjame.
Rešitev bi bila v tem, da bi tvoj mož spoznal in tudi začel verjeti, da ti je pomembno, da od njega dobivaš tudi pozitivne občutke.
Sama pa lahko prispevaš k boljšemu odnosu s tem, da razumeš, da te ima mož rad tudi, če ne izrazi pozitivnih čustev vedno, ko to od njega pričakuješ. Mogoče to pokaže na ta način, da ti naredi neko uslugo….
Da bo mož začel odpirati tudi pozitivna čustva, se bo moral tega naučiti. K temu bi lahko pripomogel tvoj strpnejši pristop in seveda njegovo zavedanje, kaj ti pozitivna čustva pomenijo.
Torej, da vsak izmed vaju malce odstopi od svojih trdno priučenih vzorcev in pričakovanj.

Robi.

Draga “ulči”!

Zelo mi je žal, da se ob možu počutiš, kot se, vendar kot vidim in slišim v vsakdanjem življenju, se več ali manj vsi srečujemo s podobnimi občutki. Vsi smo bili nekoč dojenčki, ki so nas mamice in očiji tako in drugače obravnavali, potem pa smo šli s to popotnico v svet-in zdaj spet preigravamo podobne igre.

Ampak-to vedno povem: Od tam do tam so starši, od tam do tukaj smo pa mi sami odgovorni za svoje življenje, čustva, misli, občutke, počutje,… Tako nekateri ljudje ostanejo takšni, kot so bili že kot otroci, nekateri pa hočejo od svojega obstoja več, zato se spreminjajo. A spreminjanje ni lahko! In spreminjamo lahko samo sebe!

Zato vso energijo, ki bi jo rada porabila za moža, porabi zase, izključno zase! Poskusi spremeniti sebe in svoje odzive na moža, njega pa pusti čisto pri miru. Če bo kdaj začutil, da bi tudi on rad kaj drugače, v redu-super! Če pa ne, pa pač ne. Samo sebe spreminjaj sama, če lahko, če pa ne gre, se vključi v kakšno skupino za to oz. pojdi h komu na individualno obravnavo. Zelo ti tudi priporočam knjigo, ki sem jo že omenila: NAJINA LJUBEZEN! To je zakon knjiga, boš videla. Vse ti bo postalo jasno in veliko bolje boš razumela tako moža kot sebe.

Z vama z možem je tako: V bistvu sta vidva 2 plati iste medalje. Oba imata iz družine isti osnovni problem, s tem, da se pri njemu kaže tako, da ne zna pohvaliti itd., ti pa mogoče težko pohvalo sprejmeš… Ne vem, malo ugibam. Ugibam pa na podlagi prebrane strokovne literature, izkušenj, slišanega od ljudi. Ponavadi se skupaj najdejo ljudje z istim “mankom” oz. primanjkljajem-lepše povedano. Na začetku te to združuje, čez čas pa si ravno zaradi tega začneš iti na živce. Primer: Zagledaš se v nekoga, ki je videti miren in ti je to všeč. Ker morda ti nisi prav mirna. Njemu pa ti v oči padeš, ker si živahna. Na dolgi rok se izkaže, da on sploh ni tako miren in da ti sploh nisi tako živahna. Se pravi, morda imata oba probleme s kazanjem čustev, s tem, da jih 1 kaže preveč, drugi pa premalo. Vse skupaj je malce zakomplicirano, je pa logično. In potem, ko vidiš, da v resnici 1 govori kitajsko, drugi pa japonsko, si razočaran in težko prideš skupaj. Zato je potem na mestu, da greš npr. k terapevtu, da se tisti, ki govori kitajsko, nauči japonsko in obratno-DA SE POTEM VENDARLE LAHKO SPORAZUMEŠ!!! Vendar je v resnici žal malo tistih, ki so motivirani za na-učiti se kaj novega, zato ljudem ne gre in se ločijo oz. razvežejo.

To je samo osnovno, nek začetek, kaj več pa ti lahko da le strokovna pomoč-če sama ne bi zmogla.

Srečno!

Maja