Nikakor ne. To ni ravno brezpogojna ljubezen. Naj ti ostanejo v spominu lepi trenutki a življenje gre dalje. V srcu nosiš kar želiš. Bolje da je to nekaj lepega kot pa sovraštvo, jeza itd. In sama si zaslužiš kaj več kot da bi prenašala varanje.

lp

Brezpogojna ljubezen ne pomeni, da na vse pristajaš. Gre za čustvo. Pomeni, da človeka ljubiš brez pogojev. Ne pomeni pa, da moraš s tem človekom, ki ga ljubiš, tudi živeti skupaj v zakonu, če sama tega ne želiš.

Kot sem že zgoraj nekje napisala. Ljubezen z zakonom nima veliko skupnega. Prvo je inštitucija, drugo pa čustvo. Še manj pa ima ljubezen skupnega s posedovanjem.

Bit zakona je skupno življenje, skupno posedovanje stvari, ponekod celo drug drugega. Zakon je v svoji osnovi omejujoč. Ljubezen pa je nasprotno – popolnoma svobodna in brez omejevanja. V ljubezni človeka brezpogojno sprejemaš in ljubiš kot samostojno in svobodno celoto, ki ima svojo lastno življenjsko pot, ki se morda prepleta s tvojo, morda pa tudi ne.

Pri zakonu pa se razumsko odločaš, če si želiš svoj osebni prostor, svoj čas, svoje življenjske želje in načrte, svoje premoženje… deliti z drugim človekom, pri čemer pa se moraš v mnogočem omejevati.

Jaz ne govorim o zakonu, niti ne o partnerstvu, govorim samo o ljubezni.

Matej, ti lahko zase praviš, da ni res. Jaz zase vem, da je.

Brezpogojno ljubim otroka in ja, brezpogojno ljubim ljubimca. Prav na noben način ne pogojujem te svoje ljubezni. Tudi če se bi on odločil prekiniti, bi ga še vedno ljubila. Ljubezen nima zveze s posedovanjem. Tako kot otroka ljubiš celo življenje, pa če živi na drugem koncu sveta in ga ne vidiš leta ali desetletja.

Tudi moža sem ljubila brezpogojno in še vedno ga imam brezpogojno rada, ga pa več ne ljubim. Ne čutim pa do njega prav nobene zamere zaradi slabih stvari, ki jih je naredil, zato tudi lahko kljub vsemu še vedno živim z njim. Ker je dober človek, kljub vsem svojim slabostim.[/quote]

Moža si verjetno nehala ljubiti iz razloga, kajne – torej tvoja ljubezen do njega ni bila brezpogojna, ker če bi bila, bi ga ljubila še danes. Ljubimca si pa verjetno vzljubila iz določenih razlogov – ker je lep, seksi, prijazen, dober v postelji, diši, ima lep glas, itd … Če bi postal nesramen do tebe, ga verjetno počasi ne bi več ljubila, kajne.
Za ljubezen do otroka lahko pravzaprav samo pogojno rečemo, da je brezpogojna, ker mislim, da v določenih okoliščinah tudi ta ljubezen lahko zamre (otrok, ki se sprevrže v množičnega morilca, posiljevalca, vojnega zločinca …).
Za poročeno žensko z ljubimcem razmišljaš … hm … naivno.

Zakaj zraven nenehno tlačiš posedovanje?[/quote]

Težko mi je razlagati, ker nisva na isti valovni dolžini in itak ne boš razumela.
Jaz brezpogojno ljubezen razumem povsem dobesedno – kot ljubezen brez postavljanja pogojev.
In starš, ki brezpogojno ljubi svojega otroka, ga ne preneha ljubiti, če postane množični morilec.

Pri ljubezni ne gre za to, kako se nekdo obnaša ali kako nekdo izgleda. Gre za to, kaj on JE v svojem bistvu, duši, če hočeš. In brezpogojno ne moreš ljubiti kar kogarkoli. Ljubiš lahko samo človeka, katerega dušo poznaš (ali verjameš, da jo poznaš). Tako kot ponavadi ljubeč starš pozna dušo svojega otroka. In če človek, ki ga ljubiš, postane nesramen ali karkoli, razumeš razloge, ki so do tega pripeljali, ker ga poznaš in ljubiš brezpogojno, preprosto čutiš njegovo bolečino, kadar počne kaj slabega. Praviloma ljudje, ki delajo slabo, tega ne počnejo iz zlobe, ampak iz lastne bolečine. In ravno v tem je keč – osebe, ki se brezpogojno ljubijo, se predvsem čutijo.

Glede moža ne bom razlagala, ker nimam potrebe, da bi tu pojasnjevala svojo zapleteno zgodbo, ki bi jo itak vsak interpretiral po svoje. Kljub vsemu, kar sva prestala, pa ga še vedno čutim. Žal je on ubral pot, ki bi me uničila, če bi hodila po njej. Zato sem šla jaz svojo, drugo pot. A mu tega ne zamerim, razumem ga in vem, da pač ne zmore drugače. Ker ljubezen ne pomeni, da se žrtvuješ za kogarkoli, da živiš v nasprotju s samim seboj. Ljubezen je samo čustvo, ki ga čutiš do človeka. Ne določa pa tvojega ravnanja, tvojih dejanj, kjer se razumsko odločaš o svojem življenju.

Zakaj posedovanje? Ker pač vidim vse okoli sebe, kako je v večini zakonov prisotno neko hotenje po nadvladi in posedovanju drugega, obvladovanju njegovih dejanj, celo njegovih čustev in želja, težnja po tem, da bi partnerja spremenili, preoblikovali, prevzgojili v nekaj, kar ni. Kar je daleč od ljubezni.

Joži, zelo si naivna.

Saj jaz govorim samo o ljubezni in ne o zakonu kot inštituciji ali o materialnih dobrinah.

Tvoja LJUBEZEN do ljubimca je POGOJENA. Ko bi se ta ljubimec s teboj znašel v drugačnih pogojih (npr. da ne bi bil več ljubimec, ampak bi postal partner), bi se tvoja ljubezen do njega s časom spremenila do te mere, da bi ga imela “samo” še rada, tako kot imaš danes svojega moža. Skupno življenje bi vse to naplavilo.

Zato je ljubezen do ljubimca tudi pogojna. Obstaja samo zaradi določenih pogojev. Ti pogoji so pa predvsem to, da ne delita skupnih problemov, ampak samo genitalije, a ne? 😉

Ne, Matej, ne bi mogel biti dlje od resnice.

Joži,
Tu je govora o nezvestobi in ne o ljubezni, o kakršni govorite vi, zato lahko o ljubezni odprete novo temo.
Ljubezen, kakršno opisujete ni združljiva z nezvestobo, skoraj niti ne s partnerjem, pač pa brezpogojno ljubi samo mati.Niti otrok matere ne.

Moža si verjetno nehala ljubiti iz razloga, kajne – torej tvoja ljubezen do njega ni bila brezpogojna, ker če bi bila, bi ga ljubila še danes. Ljubimca si pa verjetno vzljubila iz določenih razlogov – ker je lep, seksi, prijazen, dober v postelji, diši, ima lep glas, itd … Če bi postal nesramen do tebe, ga verjetno počasi ne bi več ljubila, kajne.
Za ljubezen do otroka lahko pravzaprav samo pogojno rečemo, da je brezpogojna, ker mislim, da v določenih okoliščinah tudi ta ljubezen lahko zamre (otrok, ki se sprevrže v množičnega morilca, posiljevalca, vojnega zločinca …).
Za poročeno žensko z ljubimcem razmišljaš … hm … naivno.

Zakaj zraven nenehno tlačiš posedovanje?[/quote]

Težko mi je razlagati, ker nisva na isti valovni dolžini in itak ne boš razumela.
Jaz brezpogojno ljubezen razumem povsem dobesedno – kot ljubezen brez postavljanja pogojev.
In starš, ki brezpogojno ljubi svojega otroka, ga ne preneha ljubiti, če postane množični morilec.

Pri ljubezni ne gre za to, kako se nekdo obnaša ali kako nekdo izgleda. Gre za to, kaj on JE v svojem bistvu, duši, če hočeš. In brezpogojno ne moreš ljubiti kar kogarkoli. Ljubiš lahko samo človeka, katerega dušo poznaš (ali verjameš, da jo poznaš). Tako kot ponavadi ljubeč starš pozna dušo svojega otroka. In če človek, ki ga ljubiš, postane nesramen ali karkoli, razumeš razloge, ki so do tega pripeljali, ker ga poznaš in ljubiš brezpogojno, preprosto čutiš njegovo bolečino, kadar počne kaj slabega. Praviloma ljudje, ki delajo slabo, tega ne počnejo iz zlobe, ampak iz lastne bolečine. In ravno v tem je keč – osebe, ki se brezpogojno ljubijo, se predvsem čutijo.

Glede moža ne bom razlagala, ker nimam potrebe, da bi tu pojasnjevala svojo zapleteno zgodbo, ki bi jo itak vsak interpretiral po svoje. Kljub vsemu, kar sva prestala, pa ga še vedno čutim. Žal je on ubral pot, ki bi me uničila, če bi hodila po njej. Zato sem šla jaz svojo, drugo pot. A mu tega ne zamerim, razumem ga in vem, da pač ne zmore drugače. Ker ljubezen ne pomeni, da se žrtvuješ za kogarkoli, da živiš v nasprotju s samim seboj. Ljubezen je samo čustvo, ki ga čutiš do človeka. Ne določa pa tvojega ravnanja, tvojih dejanj, kjer se razumsko odločaš o svojem življenju.

Zakaj posedovanje? Ker pač vidim vse okoli sebe, kako je v večini zakonov prisotno neko hotenje po nadvladi in posedovanju drugega, obvladovanju njegovih dejanj, celo njegovih čustev in želja, težnja po tem, da bi partnerja spremenili, preoblikovali, prevzgojili v nekaj, kar ni. Kar je daleč od ljubezni.[/quote]

Kakorkoli že, tvoja ljubezen do moža torej ni mogla biti brezpogojna. Ker če bi bila, bi ga ljubila, tudi če bi postal množični morilec, tudi če te je začel zanemarjati, začel hoditi po svoji poti in tako dalje in tako dalje.

Še vedno pa ne vemo, kako to, da do nekoga začutiš brezpogojno ljubezen, do nekoga pa ne … Nekaj mora biti, da se to čustvo prebudi – torej neki razlogi. In to že pomeni, da ljubezen ni in ne more biti brezpogojna. Kako si ti torej do svojega moža začutila brezpogojno ljubezen (ki, kot smo lahko prebrali, je ni več, čeprav je bila brezpogojna) in kako do ljubimca?
Floskule meni ne povedo nič, jih poznam, ampak to je en sam bla bla bla. Mene zanima življenje.

@Joži, sem razumel, kar si povedala. In tudi razumem tvoj odgovor, ko mi praviš, da sem daleč od resnice. Ampak vse to, kar se ti je zgodilo z ljubimcem je tvoja fikcija. Fikcija, ki ste jo spravili v realo in zdaj zganjaš zelo zahrbten trojček. V imenu brezpogojne ljubezni lažeš sama sebi. Idealiziraš ljubimca, vse kar potrebuješ je drugačen scenarij oz. “novo” situcijo s tem gospodom, ki natika rogove tvojemu tipu. Takrat bi (bodo) ti ideali padli v vodo. Z ljubimcem vred 😉

p.s. tako, kot je v to vodo tvoje brepogojne ljubezni že padel tvoj mož.

Matej, kolikor imaš ti “časa” za tukaj, slepiš morda koga drugega o uspešnosti svojega zakona, mene ne moreš. In: pusti ljudem tudi pravico do svojega mnenja. Po svoje si težak primer.

Ej, Matej !

Ljubezen je čustvo. Malo bolj kompleksno kot recimo veselje,žalost ali jeza, vendar še vedno čustvo. S pogojevanjem se v prvih letih življenja učimo doživljati in izražati čustva. Ne moremo pa pogojevati čustvom.

Brezpogojna materinska ljubezen je torej samo obrambni mehanizem za tiste, ki so prikrajšani za izkušnjo doživljanja in izražanja ljubezni. Ironično, običajno ravno od lastnih mam.

Brez dvoma do otrok čutim materinsko ljubezen. Ljubezen, ki jo dajem ljubimcu ima povsem drugačno obliko. Ljubezen do sočloveka čutim konec koncev tudi do tebe.
Skupna značilnost vseh teh mojih ljubezni je, da uporabnikom ne postavljam pogojev.
Ljubim, ker tako čutim – to je povsem dovolj.

Iz tvojih prispevkov vedno bolj bruha neko drugo čustvo – strah.
Bolj, ko ga skrivaš sam pred sabo in pred nami, bolj je viden. Bojiš se, da boš kljub ekstremno visokemu vložku dela s samim seboj izgubil boj za občutek ugodja, ki ti ga omogoča partnerski odnos. To, kar nam ti opisuješ kot zakonsko ljubezen je namreč zame soliden partnerski odnos.
Dejansko se tak odnos gradi s postavljanjem pogojev na relaciji dam + daš = dobiva.

Itak so čustva subjektiven posameznikov odziv na dojemanje sebe in okolja, ki ga obdaja. Jaz sem jaz in ti si ti.

brezpogojna ljubezen ne obstaja,obstaja samo pogoj zakaj sem s teboj ali zakaj te ljubim,ti pa se razlikujejo,nikoli ne ljubimo nekoga zaradi njega,ampak ker to kar on je je balzam za naso duso..ko se balzam scedi ali osusi,dolocimo pac druge pogoje npr.finance,skupni dom,otroci zaradi katerih se ljubimo naprej..
zaljubljenost-norija,ki ima rok trajanja
zakon -norija druge vrste ,ki mu dolocamo sami rok trajanja,vsak po svoje in ce sta roka trajanja enaka potem je veliko lazje..

zakon je delo dveh
ljubimkanje pa ravno tako,razen ce se ne pridruzi se drugi zakonec,potem je to delo treh.

Mene pa zanima, kako se je odločila zmedena pomlad?

Nimam besed.Veliko gorja še bo in še zelo ti bo žal,da si zaradi varanja naredila toliko hudega svoji družini.
Imela bi drugo mišljenje,če bi tvoj mož bil vse kaj drugega,kot nekdo,ki je danes med ženskami iskana roba.

Sediš na dveh stolih.Spravi se na enega,kot se šika.Pomisli na to,da začetna euforija bi tudi z drugim minila in morda na koncu ugotoviš,da dolgoročno prvi ni bil slaba izbira.Morda si na tiho želiš,da bi tvoj mož bil nekdo z bolj slabimi lastnostmi na sploh,ker potem bi imela odločitev na dlani.Ker pa temu ni tako,je še večja zmeda in težja odločitev.Imam prav?

Jaaa,pa res :kje si zmedena pomlad:
lumpača je malo ostra,ampak v glavnemvse drži!

Po zeeeellllooooooo dolgem casu sem spet tukaj in po prebiranju postov vidim, da ste si kar lepo vzeli cas in se posvetili moji temi, ki pa ocitno ni tako osamljena. Zelo sem vam hvalezna za vasa mnenja in nasvete.

Sporocam vam, da sem vmes prestala nekaj stresnih mesecev, se odselila-sama, brez ljubimca (sicer z njegovimi obcasnimi obiski) seveda ni nihce od vas pomislil, da ga ni bilo k meni, kajne 🙂

AMPAK… v tem casu ugotovila, da se dalec niso mrtva custva do moza, da se imava zelo zelo rada, imava se vedno veliko skupnih interesov, imava dva krasna otroka, ki se veselita vsakega novega skupnega dneva. In zelo sem vesela, da sem se odlocila za dva koraka: da se odselim in ugotovim kaksna so dejansko moja custva, in da se pogovorim z mozem, me sprejme tako kot sem, z vsemi napakami in slabostmi, da se imava lepo skupaj in smo spet prava druzina. Hvalezna sem mu za podporo in razumevanje in vem, zakaj sem ga izbrala ze toliko let nazaj. Spolnost je pa tudi iz dneva v dan boljsa in prepricana sem, da se bo se izboljsala 🙂

Ker pa smo ljudje custvena bitja, seveda ne mores kar odsekati in izbrisati z radirko custev, zato moram biti postena do sebe in si priznati, da iskrica ob misli na ljubimca se vedno zatli, pa jo z mislimi o prihodnosti z druzino takoj pogasim. In prepricana sem da mi je bilo to obdobje usojeno, da sem razmislila o sebi in se postavila na pravo pot.

Hvala vsem ki ste sodelovali.

Pa je življenje vendale velik učitelj za tiste, ki se želijo učiti!

Čestitke!

vsekakor imaš najboljšega moža na svetu. Tudi jaz ga nikoli ne bi pustila.