pred težko odločitvijo
V marsičem se strinjam z Dezonom, nasvet, da naj možu pove za prevaro je pa kritičen in bi bilo dobro, da se oglasi moderatorka Ana s svojim mnenjem. Namreč ni rečeno, da jo mož čustveno ne zadovoljuje, krivec za “čustveno praznino” je lahko partnerka sama in se bo v novi zvezi situacija ponovila.[/quote]
Matej23 narobe ste razumeli kaj sem hotela povedati, ali pa sem tudi sama nejasno napisala. Ne pravim da je za to, da se zmedena pomlad ne počuti čustveno zadovoljene, kriv mož. Hotela sem povedati, da velikokrat v partnerju vidimo dobre lastnosti kot so dobrota, poštenje, trud…, pa se vseeno ne moremo z njimi čustveno povezati, saj te dobre lastnosti cenimo na mentalnem področju, čustveno pa nas lahko pustijo bolj ali manj hladne. Saj veste, punce imajo rade barabe, zakaj že? (to je bilo mišljeno ironično). Čustveno se povežemo s partnerjem takrat, ko se z njim pogovarjamo kaj čutimo, kako občutimo, kakšne strahove imamo, želje, sanje…, takrat partnerja začenjamo razumeti in preko tega se vzpostavi čustvena vez, ki pa je lahko konstruktivna ali pa ne.
Napisala sem tudi, da se morata za rešitev zakona potruditi oba, saj je odnos zveza med dvema človekoma in za to, kar nastane z odnosom, sta “kriva” oz. odgovorna oba, nov moški pa je ponavadi odraz krize v zakonu. Zato se tu z vami strinjam, da se situacija v novi vezi lahko ponovi, v kolikor vzrokov problemov ne razčistimo prej.
Je pa res da sem pisala le z vidika zmedene pomladi, vendar le zato, ker zgodba njenega moža tu ni opisana, tako da ne vemo kako on stoji v tej zvezi.
Zmedena pomlad
Kako se bo počutil vaš partner, ko bo izvedel da ga varate_še več_ko bo izvedel, da izgublja vse kar je gradil leta in leta_da bodo otroci izpostavljeni tujemu človeku_da bodo vse njegove investicije v družino, padle v vodo_da ga ne ljubite več?
Kako bi se počutila VI_če bi vaš partner to storil Vam?
Zaljubljenost bo tudi tukaj minila. Prej_slej.
Pozdravljeni!
Človek gre v prevaro iskat nekaj, kar v odnosu pogreša, si želi, pa ne dobi ali mu partner tega ni sposoben dati ali še bolje ne zna dati. Pa je to lahko iskanje razumevanja, poslušanje, pogovarjanje, čustvena odprtost, nežnost, odzivnost telesa, iskanje potrditev, da sem ok, lep-a, privlačen-na … vse to pa se pogosto odvija ravno na področju spolne intime. Tam oseba, ki vara, išče te odgovore o sebi, svojem partnerskem odnosu. Na nek način si celi lastne rane:z želeno odzivnostjo druge osebe, s telesom, ki zaupa, se preda in umiri, z zaljubljenostjo, ki dostikrat sledi.
A zaljubljenost in občasna spolnost ni zavestna ljubezen. Zavestna ljubezen temelji na odločitvi o čustveni, fizični in mentalni predanosti eden drugemu, kjer je treba odnos negovat. Gre za vzajemno rast dveh, ki skupaj in vsak posebej osebnostno rasteta in se razvijata: skozi intimo, komunikacijo, skupno reševanje življenjskih preprek itd.
Zaljubljenost pa je psihološko stanje, pospremljeno s kemičnim in hormonskim vzburjenjem telesa, kjer gre za posrkanost, enost dveh, idealizacijo drug drugega, kjer partner verjame, da mu drugi lahko izpolni vse njegove nezadovoljene potrebe in želje. Kjer ni potrebno besed, da se dva razumeta, kjer si lahko skoraj bereta misli, se nikoli ne naveličata drug drugega, hrepenita po bližini, ko nista skupaj. Kemično in hormonsko vzburjenje v stanju zaljubljenosti vztraja nekje šest mesecev, zaljubljenost dlje, a ko le-ta mine, se začne zavestna ljubezen, temelječa na odločitvi (kot sem zapisala zgoraj).
Če Vas prav razumem, se odločate med zavestno ljubeznijo z možem, ki je doživela čustveno odtujitev in vročo zaljubljenostjo. Poskušajte razmišljajte v smeri: Kako bo, ko bo zaljubljenost minila? Ko bodo prišli problemi? Ko se bo treba pogovarjat, reševat probleme, vztrajat? Bo izhod v sili nova oseba, ki me bo razumela bolj kot ta, s katero sem sedaj v odnosu? Se mi lahko ponovi ista zgodba, iz katere sem ravno zaradi tega zbežala, šla, zaprla poglavje?
Povedati možu za prevaro ali ne? Ponavadi partner čuti, da se z drugim nekaj dogaja, pa to zatre ali utiša v sebi, da si to pač samo domišlja, da je to zraslo na njegovem zelniku, da ni nič. Tako se mučita oba: varajoči in prevarani. Oba v sebi nosita skrivnost, ki si je ne upata izreči, a vzdušje te skrivnosti ves čas visi nekje v zraku in se da da občutit. Je moreče, težko, obremenilno … Prevara je zelo povezana s slabo vestjo in ponavadi slaba vest in krivda prisilita človeka, da končno pove resnico. Da si olajša dušo, kot pravimo, čeprav s tem neskončno prizadane partnerja. Dobra stran razkritja je ta, da se par lahko odloči, ali bosta nadaljevala odnos ali se bo njuna pot ločila. Pomeni odsev vrednostnega vidika odnosa.
Morda bodo moje besede kako pomagale pri razumevanju stiske in dilem, v katerih se nahajate.
Lep pozdrav.
Kaj pa v primeru, ko partner v odnosu nič ne pogreša (razen verjetne monotonosti, ki se ji ne da izogniti) in se mu v življenju “zgodi” tretja oseba, ki ga tako zelo privlači, ki mu je tako “blizu”, s katero se enostavno BOLJ dopolnjuje kot s partnerjem? Ko je razlika samo v tem, da je ljubimec ali ljubimka bolj zanimiv, ker nam deluje skrivnosten, svež, zanimivejši in proti kateremu obstoječi partner nima moči, da bi se z njim lahko primerjal, ker je za nas že “odprta knjiga”, z njim si delimo probleme, obveznosti, prisotna je neizbežna naveličanost zaradi skupaj preživetih let, itd.
A ni največkrat tisti stavek, ki ste ga napisala: “človek gre v prevaro iskat nekaj, kar v odnosu pogreša” dejansko samo vznemirjanje, adrenalin, strast po novem, prepovedanem, ki nato preraste v zaljubljenost in idealiziranje ter končen pokop prejšnjega odnosa, ter posledično družine?
Sprašujem, ker mislim, da je ravno monotonost velikokrat vzrok razpadu zvez. Ko ni “globljih vzrokov”.
Zdravo Matej23!
Monotonost kot vzrok razpada zveze. Seveda je možno. Monotonost pomeni neko rutino, enoličnost, predvidljivost, mirno plovbo barke. Daje nam občutek varnosti, ugodja, a hkrati tudi naveličanosti, nepestrosti, dolgočasnosti. In to so vzroki (ki se jih oseba bolj ali manj zaveda) – nekam drugam greš iskat nekaj, kar ti manjka v odnosu. In v odnosu monotonosti manjka pestrost, aktivnost, spontanost, razgibanost, novosti, svežina, nenazadnje iskrena beseda, da se osebi dolgočasita in stagnirata (in kaj bosta glede tega naredila) … kar je včasih zelo težko ohranjati, zlasti po desetletjih zakona. In zato je zakon trdo delo, drugače zaspimo, se odtujimo in se razgledamo naokoli, kje bi se naužili pestrosti in vznemirljivosti, ki jih pogrešamo znotraj zakona.
Lep pozdrav,
Ana, hvala za odgovor! Vendar…..
Kaj storiti? Kaj storiti, ko varajoči zapade v energijo novega partnerja, prevarani pa ne želi prekiniti zveze in se odloči za svoj zakon boriti. Ta borba je pa boj z mlini na veter, vemo zakaj.
Vedno bolj namreč opažam, da se prevare velikokrat dogajajo iz dveh glavnih razlogov, to je monotonost (v stari zvezi), skupaj z veliko telesno privlačnostjo (vznemirjenje in “hormonska bomba” v novi zvezi).
Seveda varajoči potem, ko veselo skače čez plot pri svojem “starem” partnerju” najde 100 in 100 razlogov, zakaj se je prevara zgodila. In novega idealizira.
Kako se lahko stari partner “bori” (ni najboljši izraz) proti “vsiljivcu” in predvsem svoji naveličani ženi ali možu?
Osebno sem šokiran, ker poznam kar nekaj primerov, ko se je zgodilo točno to. Tudi meni. So pa tudi primeri, ko je prisoten še tretji faktor – denar!!! Ko je novi partner finančno uspešnejši.
Mislim, da je tudi tukaj (na tem forumu) bilo kar nekaj takih primerov in so bili popolnoma napačno okarektirizirani s strani moderatorjev. Ampak, to je že druga tema. Vprašanje je, kako se boriti za svoj zakon prevaranemu, ki ne želi izgubiti svojega partnerja in posledično tudi družine.
Pozdravljeni!
Če Vas prav razumem, se odločate med zavestno ljubeznijo z možem, ki je doživela čustveno odtujitev in vročo zaljubljenostjo. Poskušajte razmišljajte v smeri: Kako bo, ko bo zaljubljenost minila? Ko bodo prišli problemi? Ko se bo treba pogovarjat, reševat probleme, vztrajat? Bo izhod v sili nova oseba, ki me bo razumela bolj kot ta, s katero sem sedaj v odnosu? Se mi lahko ponovi ista zgodba, iz katere sem ravno zaradi tega zbežala, šla, zaprla poglavje?
Pozdravljena gospa Ana,
ze nekaj casa se ubadam ravno s temi vprasanji, kako bo, kako bi bilo….ampak…kako vedeti, ce ne poskusis. Ce ne mores poskusit. Doma si, vezan, srce pa drugje. Je dober clovek, pametno razmislja,ujameva se tudi v zivljenskih zadevah (ne samo sex), ampak seveda, kako pa bi bilo ce bi ziveli skupaj, midva in moji otroci, kako bi bilo ce bi imela se skupne otroke. Vem da bi bilo potrebno veliko potrpezljivosti in razumevanja….pa vseeno….ce ne mores poskusit ne mores vedeti. Zato pa, kako ves da je vredno tvegati da bi sploh lahko poskusi, kako ves da se bo odnos z mozem izboljsal, kako vedeti, kako bo zadeva vplivala na otroke….miljon enih vprasanj in sama velika zmeda.
Poleg tega je vecina na tem forumu mnenja, da se ne zapusti druzine in partnerja, se vztraja, se potrpi….pa vseeno, kaj pa tisti, ki so sli, so se odlocili za ta korak. Zanima me, se je tudi pri vas pojavila samo navelicanost, so bile druge resne tezave v zakonih, ste sli zaradi varanja, dolgocasja, navelicanosti…
Je komu uspelo z novim partnerjem ki je bil predhodno ljubimec, so take stvari mozne samo v pravljicah ali tudi v resnicnem zivljenju?
zmedena pomlad
Meni pa se postavlja vprašanje zakaj pa naj bi se sploh boril? Zaradi ljubezni? Družine? Ne, ne verjamem. Razlogi so največkrat podobni tistim, ki se očitajo varajočim, kateri tudi nočejo zapustiti partnerja in družine. Ne nazadnje, če bi šlo res za ljubezen, to lahko izrazimo tako, da ljubljeni osebi pustimo oditi, če se v zvezi več ne počuti dobro.
@Boom, strinjam se, tudi to je vprašanje…zakaj se sploh boriti. Odvisno od para in odvisno od primeram bi jaz rekel.
Je pa tale primer prav tipičen, kako je ženska do svojega moža, ki mu nima očitati takorekoč nič, razen kredita za stanovanje, izgubila popolnoma vso empatijo do njega. Sploh se ne zaveda, kaj počne. Sanja o otrocih pri novem tipu. Mislim, da je na nek način ključno, da o vsej zadevi čimprej spregovori s svojim možem, ker več in dlje ko bo imel novi tip možnosti opletati jezik in jo voziti na svoj mlin, manj bo možnosti, da se karkoli reši. Prav privoščim ji tipa, ki počne to kar počne, ki nima niti otrok, zdaj bo pa “dobil” kar celo družino in ne samo ženske. Ne privoščim pa tega njenim otrokom in možu, na katere je itak, popolnoma pozabila.
Se spomnim, da se je nekaj podobnega dogajalo tudi moji ženi, na računalniku sem takrat našel kar nekaj pogovorov med njima, kjer sta sanjarila, kako bodo otroci (najini-moji) njega klicali. In sta prišla do zaključka, da bo stric Tomi. Za bruhat. Saj bruhala je tudi moja žena od gnusa, ko se je “zbudila” iz te hormonske omame. Skrbi me samo to, ker točno vem, čutil sem, da ni bila tako zelo samokritična in jezna nase (ne v intenziteti, ki bi jo jaz želel), ampak bolj na tipa, ki ji je opletal, dejansko pa ni bil kos situaciji.
Matej, bistveno vprašanje je, zakaj si ti tako zelo želiš tega zakona.
Zakon je skupek večih elementov, ljubezen je samo eden od njih (kadar je in niti ni nujna).
Žal mi je, ampak jaz po tvojih opisih v vajinem zakonu ne vidim ljubezni.
Zakaj se ti tako zelo boriš za svoj zakon, veš le ti, mislim pa da ne zaradi ljubezni.
Ljubezen v bistvu nima dosti skupnega z zakonom.
Zakon je v primerjavi z ljubeznijo to, kar je cerkev v primerjavi z bogom. Zakon je inštitucija, omejevana z družbenimi normami, pravnimi okviri, osebnimi pričakovanji in zahtevami. Ljubezen pa je svobodna, brezpogojna in brez omejitev.
Ko ljubiš, se ne boriš, ne zahtevaš, ne pogojuješ, ne poseduješ, ampak preprosto ljubiš.
Joži, to enostavno ni res. Ljubezen do partnerja ni nikoli brezpogojna. Do svojega otroka lahko (ni pa rečeno) gojiš brezpogojno ljubezen, do partnerja pa ne. Ljubezen do partnerja je vedno pogojna. Grozno ne, ampak tako je. Tudi ti s svojim ljubčkom imaš pogojen odnos.
Kar se mojega zakona tiče je pa stvar taka, da mi tukaj nihče ne bi verjel. Imam se tako dobro, kot še nikoli. Zanima me pa globlji pomen našega delovanja.
“Joži pravi:”
Ko ljubiš, se ne boriš, ne zahtevaš, ne pogojuješ, ne poseduješ, ampak preprosto ljubiš.
Se podpišem pod zgoraj navedeno. Vic je žal v tem, da ne vemo kdaj (če sploh kdaj) bomo naleteli na človeka, ki ga bomo res ljubili. Iz naključnega srečanja v zaljubljenost iz te v brezpogojno ljubezen.
In potem imaš na eni strani moža s katerim si gradil in gradil odnos za katerega si verjel, da je ljubezen. Z leti zakona sicer ugotavljal, da gre za pogojno ljubezen do partnerja. Pa vendar še vedno vstrajam. Je del mene. Na nek način še vedno ščitim moža pred tisto najbolj kruto resnico. Da je kljub trudu izgubil igro, ker sem se jaz pred 20 leti zmotila. Čas pa teče.
In na drugi strani je ljubimec. Njegova zgodba je podobna moji.
Ostajam ujeta v čas za moža in sekunde za ljubimca.
Globji pomen našega delovanja ? Živeti v sožitju s samim seboj. Z vsemi uspehi, napakami,željami, sanjami, ki jih hranimo v svojem srcu za druge. Uporabljamo jih pa le zase.
@ poročena ljubica
To kar pišeš so neumnosti. Ne ljubiš brezpogojno. Brezpogojno bi lahko ljubila če bi popolnoma utišala svoj ego. To pa ni res, ker je tvoje varanje v osnovi egoistično dejanje. Jemlješ nekaj zase.
Hočeš povedati, da ljubiš svojega ljubimca brezpogojno? Ker mu nič ne pogojuješ? Kaj pa je telesni stik z njim, ali pa morebitni pogovori? A ni to eden izmed vajinih pogojev, da vzdržujeta to svojo “brezpogojno” ljubezen (ali karkoli že je). Bi brez kontakta ta “brezpogojna ljubezen” še obstajala?
Brezpogojne ljubezni med moškim in žensko, ki sta v odnosu NI. Lahko obstaja samo približek temu.
Joži, to enostavno ni res. Ljubezen do partnerja ni nikoli brezpogojna. Do svojega otroka lahko (ni pa rečeno) gojiš brezpogojno ljubezen, do partnerja pa ne. Ljubezen do partnerja je vedno pogojna. Grozno ne, ampak tako je. Tudi ti s svojim ljubčkom imaš pogojen odnos.
Kar se mojega zakona tiče je pa stvar taka, da mi tukaj nihče ne bi verjel. Imam se tako dobro, kot še nikoli. Zanima me pa globlji pomen našega delovanja.[/quote]
Matej, ti lahko zase praviš, da ni res. Jaz zase vem, da je.
Brezpogojno ljubim otroka in ja, brezpogojno ljubim ljubimca. Prav na noben način ne pogojujem te svoje ljubezni. Tudi če se bi on odločil prekiniti, bi ga še vedno ljubila. Ljubezen nima zveze s posedovanjem. Tako kot otroka ljubiš celo življenje, pa če živi na drugem koncu sveta in ga ne vidiš leta ali desetletja.
Tudi moža sem ljubila brezpogojno in še vedno ga imam brezpogojno rada, ga pa več ne ljubim. Ne čutim pa do njega prav nobene zamere zaradi slabih stvari, ki jih je naredil, zato tudi lahko kljub vsemu še vedno živim z njim. Ker je dober človek, kljub vsem svojim slabostim.
Težke teme. In ti današnji odnosi samo še bolj potrjujejo dejstvo da naši otroci ob vsem tem kar vidijo v današnjih časih nimajo ravno velikih možnosti za kakršnokoli pravo ljubezen. Ločitev je toliko da bo postala menjava partnerja in ločitev že skorajdane opravilo ki ga je pač nekoč potrebno opraviti. Gre za miselnost in nič več.
Ni morale, ni vrednot in je le ego. Boljši, bogatejši itd…
Poglej svojo pogojeno kontradiktornost. Z nekom živiš, ker je dober človek. In ne zameriš mu njegovih slabih lastnosti. Kako lahko za nekoga izjaviš, da je dober človek, kljub temu, da ima slabe lastnosti, ki mu jih ne zameriš? Kakšne so te slabe lastnosti, ki mu jih ne zameriš? Ali je dober človek zato, ker mu natikaš rogove, ker si nevede že dolgo časa deli svojo ženo z drugim. Zakaj je pa ljubimec tako coool človek? Človek je dokazal, da lahko živi dvojno življenje. Da vara, da zasaja nož v hrbet svoji partnerki. Da je zahrbten.
Kdo je boljši človek, mož ali ljubimec? Ljubimca nikakor ne ljubiš brezpogojno. Kup pogojev imaš. Eden je ta, da ni tvoj partner. Ker, ko bi bil tvoj partner, bi pervzel vlogo tvojega moža. In bi bilo ljubezni enkrat konec.
Kako pa imaš moža brezpogojno rada? Kaj sploh misliš s tem? A da si ga navajena?
Joži, to enostavno ni res. Ljubezen do partnerja ni nikoli brezpogojna. Do svojega otroka lahko (ni pa rečeno) gojiš brezpogojno ljubezen, do partnerja pa ne. Ljubezen do partnerja je vedno pogojna. Grozno ne, ampak tako je. Tudi ti s svojim ljubčkom imaš pogojen odnos.
Kar se mojega zakona tiče je pa stvar taka, da mi tukaj nihče ne bi verjel. Imam se tako dobro, kot še nikoli. Zanima me pa globlji pomen našega delovanja.[/quote]
Matej, ti lahko zase praviš, da ni res. Jaz zase vem, da je.
Brezpogojno ljubim otroka in ja, brezpogojno ljubim ljubimca. Prav na noben način ne pogojujem te svoje ljubezni. Tudi če se bi on odločil prekiniti, bi ga še vedno ljubila. Ljubezen nima zveze s posedovanjem. Tako kot otroka ljubiš celo življenje, pa če živi na drugem koncu sveta in ga ne vidiš leta ali desetletja.
Tudi moža sem ljubila brezpogojno in še vedno ga imam brezpogojno rada, ga pa več ne ljubim. Ne čutim pa do njega prav nobene zamere zaradi slabih stvari, ki jih je naredil, zato tudi lahko kljub vsemu še vedno živim z njim. Ker je dober človek, kljub vsem svojim slabostim.[/quote]
Moža si verjetno nehala ljubiti iz razloga, kajne – torej tvoja ljubezen do njega ni bila brezpogojna, ker če bi bila, bi ga ljubila še danes. Ljubimca si pa verjetno vzljubila iz določenih razlogov – ker je lep, seksi, prijazen, dober v postelji, diši, ima lep glas, itd … Če bi postal nesramen do tebe, ga verjetno počasi ne bi več ljubila, kajne.
Za ljubezen do otroka lahko pravzaprav samo pogojno rečemo, da je brezpogojna, ker mislim, da v določenih okoliščinah tudi ta ljubezen lahko zamre (otrok, ki se sprevrže v množičnega morilca, posiljevalca, vojnega zločinca …).
Za poročeno žensko z ljubimcem razmišljaš … hm … naivno.
Zakaj zraven nenehno tlačiš posedovanje?