precep
Svetujte!
Nekako sem bila na trdni poti, da hčero več ne klicarim (ker se nikoli tudi ni javila). Vsi nasveti strokovnjakov, pa tudi delno forumovcev, pa dveh odvisnikov s katerima imam kontakt in se zdravita, so šli v smer, da naj ne klicarim. S tem ko se neham “zanimati” zanjo, se bo v njej čez čas baje nekaj prelomilo in bo začela razmišljati v smeri, da mora sama kaj storiti.
Vendar so se zgodile vmes stvari, ki so me nekako spet spodnesle. K nam domov je prišel en gospod, ki opazuje za svojo hišo, kako se tam v hribu, v avtu moja hči s fantom zadeva. “Dajte nekaj storiti za to punco, umrla bo tam!” je dejal in jokal. Ni ne sosed, ne prijatelj, le znanec. Pravi da je punca čisto na tleh, umazana,da je vsak klošar v Ljubljani boljši na videz od nje. Jaz je nisem videla že več kot dva meseca. Ena ženska me je klicala po telefonu in me ozmerjala, da sem slaba mama, ker pustim, da mi hčera hira. Včeraj sem morala peljati taščo na urgenco, od vsega hudega.
Sem v precepu. Ali naj grem ponjo? Ali naj še počakam?
Jaz sem ti že svetovala, da jo pusti. Če ona sama noče prenehati z zadevanjem, jo ti v to ne boš prepričala. Zato že nisi slaba mama!!! Vsi, ki smo na tem, da moramo pomagati najbližjim, ki so zasvojeni, vemo kako je to. Ljudje, ki ne vejo kakšno voljo in nevoljo imajo narkomani, nas ne morejo obtoževati, da smo slabi starši ali partnerji. Ne morejo, ker ne vejo kako to gre. Ne vejo, da naša beseda nič ne pomeni, ne vejo s čim se narkoman v glavi bori, ko želi prenehati, pa ne gre. Saj si še sama ne predstavljam!
Poznam kar nekaj družin, ki so pod prisilo (brez strinjanja ali pa vsaj trdne odločitve, da preneha) poslali svoje svojce v komune. Žal je bil pri večini rezultat ta, da so si zadali zadnji šut po dveh letih komune, po večini že v prvem tednu. In to zato, ker jim je bila edina misel dve leti, ko so bili v komuni ta, kako bodo šli po drogo, ko pridejo ven. In to samo zato, ker so bili postavljeni pred dejstvo ali greš ali pa si sam. V tem času pa seveda pridno sodelujejo!!!
Žal je tako, da ne moreš nič storiti. Hčera je že dovolj stara, da ve kaj je zanjo prav in kaj jo bo pokončalo. Če se ne bo predozirala, bo nekoč mogoče tukaj gor dajala nasvete tistim, ki se bodo s tem spopadali. Ne moreš ji pomagati, le sama si lahko, vendar tega noče. Dovolj si že storila in ne glede na rezultat si ne boš mogla nikoli očitati, da si storila premalo.
Let her go!
Draga mama!
Prosim, da tokrat ne pomagaš svoji hčerki. Vsak človek ima dve možnosti, da vzame mamilo ali pa ga ne vzame, in vaša hči se je odločila, da ga vzame, niste je vi v to prisilili, zato je v prvi vrsti za tako stanje kriva sama. Seveda so potem še drugi dejavniki, ampak v ospredju je ona sama, njena odločitev. Kot se je sama odločila za drogo, tako se mora tudi sama odločiti za to, da s tem preneha. Z vsako vašo pomočjo ji podaljšujete pot do zdravljenja, ker ve, da ima še vedno oporo pri vas, da se na vas lahko zanese. Kar pa ni v redu, vsak odvisnik naj bi prišel do neke točke v življenju, ko se odloči, ali si da zadnji šus, ali pa se gre zdravit, in do tega mora priti sam, nobeden se ne more odločiti tega namesto njega. Prav ravnate, da je ne kličete, se ne zanimate za njo, čeprav bi se radi in se temu težko izognete. Ljudje, ki pa vam govorijo take stvari, da je za njeno stanje kriva slaba vzgoja, vi, pa niso seznanjeni o drogah in ne vejo kako to življenje gre. Za vse ni vedno kriva vzgoja, lahko pa seveda pripomore k temu. Edini pravi način je ta, da ste jo odslovili od doma, da se zanjo ne zanimate. Mama, upanje umre nazadnje! Srečno!
Hvala vama, da sta mi dali spet malo energije. Ja, saj mislim, da je ta pot najbolj pravilna. Ampak nisem nikakršen junak. Imam voljo, željo da ji pomagam. Če je način pomoči tak, da moram pogledati stran, moram to storiti, MORAM. Vsake toliko pa me zgrabi obup in zato prijatelji, ki ste to izkusili, imam vas tukaj gor, da mi priskočite na pomoč. Zato vam hvala. Je že bolje, pa čeprav sedajle niti tipk od solz ne vidim.
Ima kdo naslov, kje dela dr. Sanja Rozman?
Hči več ne pohajkuje po domačem okolju. Šla je v neznano. Tako, da sem sedaj res odrezana od nje. Po eni strani je težko, po drugi lažje, da je tako. Imam pa sedaj čas, da nekaj naredim na sebi. Da se postavim pokonci. Izmučena sem fizično in psihično do kraja. Doma imam pa še dva srčka, ki se jima moram posvetiti. Zato rabim dr. Rozmanovo.
