111144,

za razaliko od večine te ne obsojam. Razumem kaj želiš povedati.

Zelo pomembno vprašanje je ali bi se ti zaradi tega, da bi bila vidva skupaj, ločila od sedanjega moža? Če je odgovor da, je nujno potrebno, da trezno razmisliš o tem kaj sploh še delaš s svojim možem. Do afere ni prišlo kar tako.

Najbolj bedni so mi tisti, ki te kličejo na odgovornost in se pri tem sklicujejo na tvoje druge vloge. Seveda si mati in seveda si žena. Sigurno si tudi še vse kaj drugega a bistveno pri vsem tem je, da ostaneš zvesta svojim prepričanjem, življenjskim vrednotam in konec koncev tudi čustvom. Je pravo obnašanje vsakodnevno prenašanje mrtvega zakona zaradi tega, da bodo otroci v šoli govorili da imajo “urejeno” družino? ..da se bodo predstavljali, da je doma vse v redu ob nesrečni mami?

Tip , s katerim si bila, ni toliko pomemben kot si ti sama.

On je pač pokazal, da mu seks pomeni dovolj, da je zaradi njega pripravljen lagati svoji ženi in jo zavajati da živi z iskrenim človekom. Hkrati je pokazal da je dovolj velika rit, ki bo poskrbela predvsem zase in se pri tem skrival za lastnimi otroci. On je očitno prepričan da si zaslužijo takega očeta, kot je on: se pravi očeta, ki ne spoštuje njihove matere dovolj, da bi bil vzdržen v skladu s svojim statusom, čeprav jih najbrž neskončno ljubi? Če sedaj naklada kako mu kar naenkrat družina veliko pomeni, je navaden slabič in takega partnerja, upam, si ne želiš?

Če mene vprašaš, še dobro, da se nisi ZARADI NJEGA LOČILA, vprašanje pa je ali ne bi bilo pametno, da to storiš ZARADI SEBE, svojega življenja?

Če ti zakon ne nudi občutka ljubljenosti, sprejetosti, živosti, potem je pač mrtev: Če je bil bataljon otrok rojen v njem ali pa nobeden. Rojstvo otrok nima nobene zveze s kakovostjo partnerske zveze.

Verjetno si otroci bolj kot karkoli drugega zaslužijo očeta in mater, ki jima sporočata da je vredno živeti življenje, ker je lepo in sprejemati odločitve, ki prinašajo spremembe, če ni lepo. Životarjenje staršev jih bo deprimiralo veliko bolj, kot ločitev. Verjetno je tudi občutek otroka, ki se v neki točki zave, da je bil “razlog” za ohranjanje slabega zakona svojih staršev neprecenljiv?

Stališče do dogodka, ki si ga zavzela, da gre za neko izkušnjo, na katero nisi ponosna, ne boš se pa zaradi njenega neskladja s svojimi splošnimi prepričanji metala pod vlak, je čisto v redu. Mogoče boš rekla, ne bom ničesar ukrenila, ker je vsem tako udobno, kot je. Če te je strah je to pač rešitev. Spominja pa na noja.

Zabašeš glavo v pesek in živiš naslednjih 40-50 let v monotonem partnerstvu v katerem te bodo orgazmično osrečevali počiščena hiša in izreden pridelek na vrtu…aja, pa razglednice vnukov s počitnic.

Življenje je samo eno in na koncu ni medalj za karkoli. Mogoče je tvoje vredno več, kot misliš ti ali tisti, ki te ocenjujejo. Premisli.

Ko si boš upala ODKRITO živeti na polno in uživati v življenju, se boš šele osvobodila spon družbenih pravil, moralnih norm in kalupov, v katerih po tvoje živi preostali sivi zafrustrani svet. Dokler pa svojo avanturico skrivaš in o njej upaš le anonimno pisati na forumu, je razsvetljenje, ki ga oznanjaš, le še ena iluzija, s katero se slepiš.

111144
Tudi jaz sem to doživela pred leti. Razni portali so se ravnokar pojavili, jaz pa zelo nezadovoljna v obstoječi zvezi, ki se mi je do takrat zdela idealna. Prav sistematično sem se lotila iskanja po netu. In našla ravno to, kar sem iskala in rabila. Pozornost, romantiko, boljši seks kot doma.
Ne sekiraj se zaradi PIPIjev, takšni kot je on so samo razočarani, ker ponavadi ne dobijo niti obupanih lahkovernic. Nimajo dovolj seksapila za kaj takega.
No, da povem še, kako se je končalo. Ko se je ustrašil svojih čustev in se začel umikati, sem zadevo zaključila jaz. Zelo sem trpela 2 meseca. Potem sem se razšla s tedanjim partnerjem.
Izkušnja mi je zelo pomagala v nadaljnjem življenju. Zdaj sem točno vedela, kaj hočem in kmalu zatem spoznala svojega moža.

Se v celoti strinjam z napisanim. Nasvet kot se šika.

Še ena, ki kadar ji komentarji niso po volji javka in piha. Po čem sklepaš, da imajo ljudje, ki ne odobravajo tvojega načina življenja siv in zafustriran lajf? Tvoje izjave povedo veliko o tebi, prav tako pa ne razumem, kako imaš ti s svojim barvitim življenjem sploh interes tu gor pisarit?
Zgodb, ki so podobne tvoji je bilo tu gor že veeeeliko. Verjemi, da nisi nič posebnega. Večina varajočih se potuljeno vrne domov po koncu afere in nekaj v tvojem pisanju mi daje občutek, da bo pri tebi tudi tako. Kolateralna škoda ( otroci, partner) je neizogibna, pa čeprav si misliš, da si še tako pametna, ker slej kot prej se za afero izve. Posledice tvojega življenja “na polno”bo nosila tudi tvoja družina.
Zame si luzerka na celi črti .

Če si “hudo” zaljubljena bo to trajalo 18 – 24 mesecev.

Ne “jebi” teh prepametnih odgovorov, ki jih ti tukaj trosijo, saj zna biti tudi to obdobje prijetno.

Ja, če si egoističen, plehek in izkoriščevalski. Potem svoja površinska čustva zlahka z ene osebe preneseš na drugo, zveza dobi na videz nov zagon in življenje je prijetno. Dokler pač. Če si res do srži hladen, zna biti prijetno v nedogled. 🙂

Neverjetno ! Ma kaj te ni niti malo sram !? Greš tukaj solit pamet drugim kot da smo vsi na tvojem mentalnem nivoju. Poznam dosti žensk ki doživljajo podobnega v zakonu ampak jim niti na misel ne pride da prevarajo svojega partnerja. Temu se,spoštovana gospa, reče ‘moralna integriteta’. To je neki o čemu ti , in tebi podobne , lahko samo še sanjajo. Ljubi bog …pa še otroke imaš ! Sramota ….

Razumem, kaj doživljaš. Ampak samo zato, ker je presenetilo tebe, ne pomeni, da lahko vsakogar. Eni smo te evforije, o katerih govoriš, doživeli s svojimi partnerji. Sam pa bi svojo potrebo po varanju vedno razumel, da bi moral nekaj močno spremeniti v odnosu do partnerke ali pa se od nje nemudoma ločiti. Vedno sem pozornost polagal na partnerko, nikoli na tretje ljudi izven odnosa, tudi če je billo še tako žalostno. Temu rečem spoštovanje.
Ljudi, ki varajo, smatram za preveč šibke. Verjamem pa, da lahko vsak nekoč odraste in postane močnejši, sigurnejši, odgovornejši.

“Še naprej igram pridno ženo in mamo” – ja , to je to. Igraš. Ker nisi ne žena ne mama. Mama ki hoče dobro svojemu otroku se ne goni okoli.

Do varanja pride samo v primeru, če v zvezi ni ljubezni. Kajti če ljubiš, ne moreš niti misliti na koga drugega. Enostavno ne moreš. Nekaj se igrati, se pretvarjati, je popolnoma brezveze. Končaj zvezo. Zaživi življenje, ki ga hočeš. In pusti njemu, da živi svoje. Brez iger, brez skrivalnic. Z osebo, ki ga bo ljubila in spoštovala.

Življenje je samo eno.
Ko ženska vara je to posledica čustvenega primanjkljaja pri partnerju.
Vsak ima pravico biti srečen .
Edino kar je pri tebi vprašanje je ali se naredila dovolj ,da bi to kar rabiš imeti dobila od partnerja.

Mojemu partnerju sem večkrat jasno povedala ,da želim bolj kvaliteten odnos v katerega bi morala oba vlagati. On je z najinim odnosom ,ki ne raste več očitno zadovoljen jaz pa ne.
Samo vprašanje časa je kdaj mi pride kdo na pot..Otroci so odrasli ..ni ovire da ne bi dobila to kar potrebujem kje drugje.

Razen tega, da si mu povedala si naredila še kaj? Ali je to zate dovolj, višek tvojega truda v vajini vezi, da mu poveš in sedaj naj se on briga za to, da boš ti dobila kar rabiš?
On je zgolj nekdo, ki je tebi na uslugo?

Na nek žalosten način se moram strinjati s tabo. Tudi jaz podobno živim kot ti…Čeprav se mi zdi hkrati tudi žalostno, da moramo srečo izkati drugje…zase bi rekla, da za moje varanje ni krivda na strani partnerja (da me on noče ali ne zna zadovoljiti). Gre predvsem za to, da vedno hlastam za tistimi občutki, ki te popeljejo v nebo – adrenalin, metulji v trebuhu, omotica ob dotiku,…tega se po 15 letih res ne da doma več dobiti (če se motim, mi prosim povejte kako to doseči, da bom cele dni zaljubljeno hrepenela po poljubu svojega moža)…

Je težko, poznam situacijo….ko si nekoga res zelo želiš, on pa, ker je tako prekleto razumen, “modro” stopi nazaj….naj si to razumnost nekam zatakne oz. kje jo je skrival prej, ko je bil še čas za to?! Razumem te 111144, da hrepeniš po njem, ampak probaj tudi ti njega razumeti, da mu enostavno strast in razburjenje ne pomenina toliko kot odnos z ženo in družino. Na dolgi rok je to usluga tudi zate! Verjemi, da bi ti bilo hitro lahko žal…

Javi, kako so se ti zadeve rešile…

LP

@ok – kako lahko tako razmišljaš? Seveda je ovira, da bi tisto, kar rabiš, poiskala drugje, in sicer je to tvoj zakon. Če moža nimaš več rada oziroma če se ne vidiš več z njim, se pač loči – saj praviš, da ni ovir. To pa ne bi, kajne. Rabiš berglo … raje varaš, kot da si poštena do konca, narediš kot razumna oseba, končaš razmerje, ki je očitno že zdavnaj umrlo (ali pa tudi ne, mogoče so samo tvoja pričakovanja prevelika), razmisliš, preboliš in greš potem dalje. Kako si lahko tako grda? Pa ni pomembno, kakšen je tvoj mož, to bo tvoj greh in bo tebi obležal na vesti! To bo tvoja napaka, ne njegova, tvoj spodrsljaj, tebi bo to očitano, ne njemu.

@svetilnik13, če je prava ljubezen, tudi po 15 letih partnerja veselo mahata z repki, ko se spet vidita. Zaljubljeno hrepenenje sicer ni na vrsti vsak dan, ker kam bi pa prišli (to hrepenenje ni samo prijetno, je tudi zelo zelo naporno in meni bi se zmešalo, če bi trajalo celo življenje, je že prav, da se tudi ljubezen umiri), ampak pridejo dnevi, ko me pošteno ščemi po njem in ga komaj čakam. In pridejo dnevi, ko imam cel dan usta do ušes ob spominih.
Ko je bilo potrjeno, da oba s partnerjem misliva resno in si želiva skupne prihodnosti, mi je rekel, da rabi ljubezen, nežnost, objem, preden zaspi (in seveda veliko seksa) in da bo naredil vse, da bo to od mene tudi dobil. Ljubezen rojeva še več ljubezni, nežnost rojeva še več nežnosti … nisem se še naveličala niti prejemati niti dajati poljubov, objemov, dotikov. Nasprotno, meni se zdi, da se nama je po petih letih zveze pravzaprav šele zares odprlo in od takrat gre v bistvu samo navzgor. Je pa res, da nisva še skupaj 15 let, ampak deset.

Tako je.

@Lectovka, verjetno imaš prav. In verjetno imaš tudi srečo, da si ti takšna kot si in da je tvoj parner takšen kot je – očitno sta se našla prava dva skupaj (čestitam pa tudi malenkost zavidam hehe!) 🙂 Vsekakor pa to ne pomeni, da se vama v prihodnosti ne more zgoditi kak “sindrom tretje osebe”…Upam za vaju, da ne! Ampak nikoli ne moreš vedeti kdaj ti nekaj/nekdo spodnese tla pod nogami…Če bi bilo vse samo v razumu, verjemi mi, da ne bi ljudje toliko skakali čez plot…ker ja, ni samo nevarno, ampak tudi naporno. No tukaj pa sledi slavni “ampak”…Ampak okoliščine se včasih poklopijo (ni samo en razlog, da se zatečeš v iluzije, nikoli!) in se zakreše tam kjer se ne bi smelo…Potem se en čas sprašuješ kaj je vzrok in kaj posledica, pa ne prideš prav daleč z racionalizacijo…
No, da ne dolgovezim; ni enostavno, ko si enkrat na tankem ledu…zgodi se ti celo to, da svoj razum prepričaš, da ni dovolj “razumen” in ga omamiš, da začne verjeti v realnost tvojih iluzij….evo, potem si pa oplel: led poči in je kar je 😉

Aha še tole, komentar na odgovor lectovke za ok:
lectovka, stvari niso vedno tako črno-bele. Kar konkretno si okarala “ok” za njeno razmišljanje – mislim, da malo preveč površno vidiš zadeve. Paleta odnosov je zeloooo pisana. In ena vrsta partnerskega odnosa je tudi taka, kot jo opisuje “ok”. Ja, morda ima moža za berglo; ampak tudi ona je njemu bergla (verjetno mu kuha, lika, skrbi za skupne otroke,…). Čustva pa išče drugje. Pravim, ni to optimalna različica življenja! Je pa ena izmed mnogih. Za nekoga je bolje biti v zakonu, pa čeprav ni strasti ampak bolj ali manj samo prijateljstvo, kot pa da bi bil sam in “pošten” (karkoli že to pomeni…). Jaz nikogar ne obsojam. Opcij za partnerstvo je nešteto, ene so bolj učinkovite, druge manj. Vsaka pa ima svoje pluse in na drugi strani minuse. Vsi, ki ne živimo po predpisih oz. by the book (lectovka, ti nisi med nami ;)), se zavedamo, da bi bilo lahko tudi drugače/boljše (?)…Ampak včasih je umetnost tudi v tem, da se nehaš spraševati kaj bi bilo bolje in prav, ampak da preprosto pobarvaš svojo trenutno pobarvanko v čim lepše barve…:)

No, midva sicer nisva standardni par by the book, poleg tega sva si zelo različna in se veliko kregava. Sva pa par, kot pravijo, v dobrem in slabem. Tukaj sva pa by the book oziroma zase lahko to zatrdim in to se mi zdi v partnerstvu sploh edina možnost. Nikoli ne bi imela srca, da bi mu naredila za hrbtom kaj takega, kar bi ga prizadelo. Ni šans. Lahko mi kdo zmeša glavo, ampak potem bo on prvi, ki bo to izvedel. So stvari, ki jih ne bi nikoli naredila in to je ena od njih. Toliko lojalnosti in spoštovanja do njega kot človeka je v meni, pa ne glede na to, kaj bi on morda naredil meni. Zate imam občutek, da si celo ponosna na ta kos adrenalina v svojem življenju, da imaš občutek, da si nekaj posebnega zaradi tega – čeprav po drugi strani praviš, da je veliko varanja, torej le nisi tako zelo izjemna. Adrenalin jaz dobivam drugje, navsezadnje tudi pri partnerju.

Bergla v primeru ok pa ni mož, ampak tretja oseba. Kar preberi njen zapis še enkrat. Ni nobenih ovir …. pa ne gre. Če bo pa mimo prijezdil princ na belem konju, bo pa šla. Verjetno je z enako miselnostjo šla tudi v zakon. Če ne bo nikogar boljšega, se bom pač poročila z njim.
To, da je varati naporno, si pa lahko predstavljam. Meni recimo ob vseh obveznostih sploh ne bi zneslo že samo časovno, kaj šele vse ostalo.

Cenim pri vsakomur lojalnost, moralnost, zaupanje vase in poštenost! Oh, verjemi, nisem niti malo ponosna na svoj stil življenja…sem bila tudi jaz vzgajana v drugačnem kontekstu (starša podobno živita kot ti opisuješ – skupaj v dobrem in slabem) in si pred leti niti v sanjah nisem predstavljala (kaj šele želela), da bom kdaj lahko iz svojih izkušenj povedala kar koli na temo varanja. Pravim samo, da postoji veliko oblik odnosov in da je to eden izmed njeh (žal, prepogost, se strinjam s tabo).
Moram priznati, da mi je tvoje razmišljanje všeč, ker mi hkrati deluješ konzervativno konvencionalna, pa tudi odprte glave in jasnih misli. Ta kombinacija je po moje dober obet za srečo v življenju (mislim, da si jo ti našla – kar zadeva partnerstvo). Bom vesela še kakih tvojih razmišljanj. A mi zaupaš koliko let šteješ?