Pozdravljeni,

sem 27 let stara ženska, ki ne ve kam in kako naprej v življenju.

V življenju nisem imela opore odrasle osebe. Za vse sem odgovarjala sama, starši so mi v ključnih trenutkih obrnili hrbet. Nekako si to poskušam razlagati s tem, da si še svojega življenja ne morejo urediti, kaj šele, da bi ga urejala komu drugemu. Oče je bil prisoten samo fizično, pri vzgoji ni naredil ravno veliko. Cel čas, ko sem še živela s staršema mi je govoril, da sem vzvišena, arogantna, polna sama sebe… Nič lepih in pohvalnih besed, samo graja. Mama je večna žrtev, kateri vedno vsi želimo samo slabo. To njeno mišljenje pa je boleče. Tudi z bratom se ne razumeva. Pri njem gre samo za tekmovanje. Moji uspehi ga ne zanimajo, neuspehi ga hranijo.

V otroštvu me je zlorabljala babica, ki me je poniževala na svoj način. Danes me je sram govoriti o tem. Toda jaz sem naredila kar je hotela, saj sem ji zaupala. Z mamo sva imeli spore že od ranega otroštva, vedno sem bila hinavska, pokvarjena… Ampak jaz takrat nisem razumela zakaj je šlo. Po vstopu v osnovno šolo sem se močno zredila, neprestano sem samo jedla in postala zelo debela. Vsi so se norčevali iz moje podobe, domači, tudi otroci mljajši od mene, samo jaz se nisem znala branit, samo grenak nasmeh in igra, da me to ne prizadene. Pri desetih letih me je starejši brat otipaval po spolovilu, jaz nisem imela pojma kaj se gre. Sicer sem povedala mami, ki pa je rekla, da to ni nič takega, saj ni naredil nič z lulčkom. To se je ponovilo še nekajkrat. Po vstopu v srednjo šolo sem močno shujšala. Jedla nisem nič, ampak vsi so bili navdušeni, ker sem bila »tko fajn«. Po stradanju je sledilo nažiranje in nato bruhanje. Bulimijo sem imela šest let. Ko sem povedala mami, da imam bulimijo je rekla: »Saj to ni nič takega«. Fantov tudi nisem imela, saj sem bila grda, debela in neumna. Če me je kateri fant povabil na zmenek, sem bila prepričana, da se norčuje iz mene.

Pred devetimi meseci sem spoznala nekoga v katerega sem se zaljubila. Prvič sem sploh začutila kaj pomeni biti zaljubljen. Ko si v devetih nebesih, ko razumeš vsa besedila prej pocukranih pesmi, ko jočeš ob gledanju romantičnih filmov… Toda z njim ne morem biti, ko sem mu povedala o svojih čustvih mi ni odgovoril. To se mi zdi nezrelo za tridesetletnika. Moški s katerim sem, s katerim živim, je neverjeten človek zmožen velike ljubezni, a jaz mu je ne morem vračati v enaki meri. Mogoče je to le obrambni mehanizem, da ne bom spet prizadeta.

Sem v situaciji iz katere ne znam ven. Vse me duši, nimam volje, cele dneve sem zaposlena z milijon opravili, energije mi zmanjkuje. Veliko sem bolna. Neprestano sem žalostna. Toda ko ljudem pravim, da imam v sebi občutek praznine me ne razumejo. Saj imam moškega, ki me ljubi, diplomo, delo… Ampak jaz imam v sebi veliko praznino. Ne vem načina kako jo zapolniti. Morda s strokovno pomočjo, s športom… Sama ne vem.

Hvala za kakšen nasvet.

Pozdravljena,

Vse kar ste naštela, da ste preživela je vsekakor pustilo pečat na vas. Pomembno se mi zdi, da se zavedate, da težave ne izginejo same od sebe, da je vaša popotnica težka in je bolje, če jo podelite še z nekom, tako kot se že sama ugotovila. Usmerila vas bi na Žensko svetovalnico v Ljubljani na Miklošičevi 14, kjer se ukvarjajo tako z zlorabami, kot z motnjami hranjenja, ki so nemalokrat povezane prav s tem. Tel 01 434 72 61.

Želim vam prijetne praznike in veliko ljubezni do sebe,

Tanja