Z možem sva poročena 2 leti; skupaj bo pa kar že 12.
Zacelo se je, ko nisva mogla zanosit. Jaz sem padla v totalno depresijo, se spremenila, zalovala, jokala, se izogibala druzbi, ga podcenjevala v smislu, da ga nisem podpirala v sluzbi, sanjah, sportu,…On je trpel kako slabo leto(nic pokazal); potem si pa ocitno nasel tolazbo, za katero sem zvedela.
Se zaljubil. Zdaj se pa ne more odlocit, ali bi sel ali ne. Ves cas govori, da je ob meni, da tu zeli bit, a z njo se ostaja v kontaktu (od kar vem za njo še samo po gsm).Ona je tudi zelo razocarana, ker pravi, ce je zaljubljen, naj pride k njej; a mož pravi, da ima mene rad. Torej se ni odločil za njo-vsaj zaenkrat ne.
Kaj narediti? Vsi trije zelo trpimo!!!
Ona zdaj gre za 2 meseca v Kitajsko. Mogoce se bodo stvari umirile – ali pa tudi ne? Je kaj upanja???
Ce se ne bi jaz pocutila kriva za nastalo situacijo, bi ga takoj šutnila v rit. Veckrat mi pa je rekel, da mu vec pomeni, da se midva dobro razumeva, kot to, da dobiva otroka. Torej sem celotno “sranje” zacela jaz.

Ne glede na to, kako in zakaj se je ta vaš trikotnik začel, se bo treba odločiti. Sama veš, da takole v troje ne morete živeti.
Tvoj mož bi verjetno rad imel obe – tako kot še veliko drugih, ampak
enkrat bo treba potegnit črto!

Hvala za odgovor.
Vceraj je bil “krizni” pogovor. Ze na obrazu se mu je videlo, da mu je padlo breme. Ocitno se je res odlocil-zame.
Rekel je,da ni mogel od mene vstran, ker me ima se vedno zelo rad in tudi tega ne bo naredil. Da pa je naredil hudo napako, prizadel mene-ker sem zvedela, hkrati pa zamrzil sebe, da je to naredil.
Rekla sva, da si bova poskusila oprostit; in poskusit znova.
Upam, da nama bo uspelo.

se strinjam z valenska-vsaka stvar ima svoj konec tako lepa kot tista nevšečna

Večina moških uživa, če ima dve ženski in tvoj ni nobena izjema. Tale trikotnik bo obstajal dokler se ne boš ti ali ona odločila drugače. Problem je le ve tem, da če se ona odloči, da ga pusti, ti nikoli ne boš vedela ali je ostal s tabo zato, ker si pač edina ostala ali ker te ima res rad. Ali obratno, če ga pustiš ti.
Po mojem mnenju pa nima rad ne ene ne druge, čeprav sam tega niti ne ve. Kajti ljudem, ki jih imaš res rad, take bolečine ne povzročaš.

Prevarana-obupana: želim vama, da bi vama uspelo začeti znova.

Čeprav – po pravici povedano – se veliko takih “grešnikov” kot je tvoj, rado vrne na stara pota.

Torej mu moraš povedat in to tako, da bo vedel, da resno misliš: da si mu skok čez plot oprostila prvič , zadnjič in nikoli več.

Zanimivo je, da ker sva bila tako dolgo srečna in usklajena kot par (dokler niso prisli problemi z zanositvijo); mu verjamem, da je to naredil v stiski,in da tega ne bi storil, če bi bili odnosi med nama drugačni.
On je prakticno trpel in držal v sebi vso svojo bolečino celo leto – ko jaz sploh opazila nisem, da sem se izgubila v vesolju-v svoji žalosti za otrokom.
Mi je večkrat omenil, da se njemu ne mudi-da bo otrok,ko bo pač prišel čas zanj. Da mu je pomembnejši najin dober odnos (čeprav vem, da si otoka zelo želi). A jaz tega nisem in nisem spregladala. Grdo delala z njim, se ohladila, jokala,ga odrivala od sebe,vlekla od družbe,športa,bila non stop slabe volje,…
Sedaj sem svoje napake spregledala in mislim delat drugače z njim.
Zato mislim, da je možnost, da bi uspela,ampak le, če je tudi v njem še dovolj ljubezni do mene (če jo nisem že vso iztrošila). To pa bo pokazal čas…

Ti pa upam, da boš tudi spremenila odnos do njega! Podpora (v karieri, delu, športu) in spoštovanje ter razumevanje moškim veliko pomenijo.

Upam, da se ni zate odločil iz usmiljenja, ker ne moreta imeti otrok….

Povejte kje sploh je še smisel vztrajati, vsekakor je en velik lažnivec.

Pa pojte živet vsi skupaj ! Naivna pa si ja.

Moški ko prevara,krivdo zvali na žensko,
ona jo sprejme,on pa lepo dalje mirno živi in dela po svoje…

ja,zelo se je trudil za vajin dober odnos,res,v tuji postelji
le glej da se boš popravila

Če bi te res imel rad,bi te razumel in na drugo še pomislil nebi.

In ni se odločil za te, ti si ostala
ona gre na kitajsko

Vi ste pa res v oporo nekomu-resnično. Svoje slabe izkušnje in tegobe stresate na druge. Mogoce ste pa ve vredne usmiljenja – ko ne verjamete v nič več na tem svetu.
Ne morem vedet, kako bo in če bo uspelo. Vendar upanje umre zadnje – pravijo. Na forum pa tudi pride večino ljudi zato, da ti ljudje pomagajo z nasveti – noben ni govoril o odpuščanju…o novem začetku.

Ne morete vedet, kdo je in kakšen je. Niste bile prisotne in ne veste, kaj se je dogajalo. Pišem tako, ker sem se med tem odprla tudi svojim najbližjim in prijateljem – in oni so mi povedali, da sva za nastalo situacijo kriva oba (čeprav mož pravi, da je on sam in da jaz pri tem nisem nič kriva).
Zakaj bi me moji sorodniki in prijatelji podpirali v tem da vstrajava in poskusiva, če bi vedeli, da to ni v redu za naju?! Tako so mi svetovali, ker naju poznajo…
Na tem forumu pa večinoma nadeš samo ogorčene in nesrame ljudi, ki te samo še bolj poteptajo… In ne dajo nobenega upanja za naprej…

Absolutno se strinjam s tabo prevarana!
Marsikdo ne more iz lastnega okvira ampak vsak ima pravico do svojega mnenja…
Obtožb z naivnostjo in… pa res ni potrbno ženski, ki se je znašla v velikem precepu in išče naš nasvet ter podporo!!

Če on resnično obžaluje svojo izdajo in ti to čutiš mu daj še eno priložnost!

Imej pa se rada in odkrito razčisti pri sebi potem na vajinem odnosu!

Želim ti sreče, poguma in priložnost enkrat pod svojim srcem nositi drobceno srce…
lp, milky way***

reagiraš tudi tipično prevaranim ženskam
všeč so ti mnenja ki se ujemajo s tvojimi željami
drugih ne maraš ker so resnična,boleča in kruta
resnica boli,nihče ne mara bolečine,zato lažemo,sebi,drugim
to delajo tudi vsi ki vama svetujejo,ker bi te radi rešili bolečine
in si morda oprali slabo vest,če so to vedeli ves čas(težko eno leto skrivaš razmerje)in ti niso povedali
tvoj je pa itak brez hrbtenice in se bo s tem strinjal,je tako najlažje
izgubil je samo”tolažbo” vse ostalo ostaja,status,prijatelji,sorodniki, oni bodo hitro pozabili…kaj pa ti…ona…?
za njega me ne skrbi,se bo/je že znašel…
daj se vprašaj kaj bi bilo če ti ne bi zvedela?
ziher bi imel obe – eno za čez dan,drugo za čez noč
rad ima samo SEBE

Bom zaklučila s to zgodbo – sicer se bo nadaljevala,ampak ne več na tem forumu.
11 letne zgodbe ne da opisat v 10 stavkih in odgovori, ki sledijo so taki kot so. Šablonski… Niso osebni, ker ne morejo bit.
Pa lep pozdrav vsem!

Prevarana-obupana,zelo dobro te razumem kaj prestajaš sedaj.Ostati ali oditi.Veš kmalu bo leto dni ko sem izvedela da me je mož prevaral po 17 letih skupnega življenja.Takrat sva se res temeljito pogovorila,sem mu tudi oprostila,čeprav je bilo zelo težko ampak danes lahko rečem da nama je uspelo.Ne bom dala roko v ogenj da tega mogoče ne ponovi,če pa se to zgodi sam dobro ve da ni poti nazaj.Zato ti svetujem da ne poslušaš druge (tudi jaz sem pisala na forum in je bilo nekaj pozitivnih in pa nekaj negativnih odgovorov,odločila pa sem se tako kot je želelo srce)ampak svoje srce in želim ti da bi se končalo tako kot si ti želiš.

Draga prevarana, s tvojo zgodbo se je v meni prebudila moja, ki je bila kar precej podobna tvoji. Rada bi ti rekla samo to, da predno se odločita biti skupaj, obiščeta delavnico za zakonce. Nič te ne stane, povem pa ti, da vama bo marsi kaj potem jasno. Pa tudi trajalo bo nekaj časa preden bosta prišla do odgovorov. Da bi bila ti kriva, ker je on odšel v posteljo z drugo? Lepo te prosim, ne bodi hecna. Zakon pomeni veliko spoštovanja, razumevanja, odrekanja in prilagajanja. Vsekakor ne spoštuješ partnerja, če ga uspeš prevarati in mu to ne poveš. Ja kaj bo, če ji povem? Ja, če si tako velik đek, da si prevaral ženo, ji pa to še povej. Ja, to pa že zahteva čustveno zrelega človeka, kar tvoj mož očitno ni. Zato ti še enkrat svetujem, da gresta v posvetovalnico za zakonce. Pa srečno.

Poslušaj svoje srce, saj le TI veš, kakšen odnos sta imela in kakšne napake sta delala.
Pa veliko sončnih dni vama želim!!!

Barbara

Ko sva si z bivšo ženo ogledala film Najini mostovi, sva imela po gledanju razgovor o najinih vtisih. Žena je rekla, da če bi jo jaz prevaral, bi bila jezna (bi jo prizadelo), bi mi pa sicer oprostila in me sprejela nazaj. Jaz sem pa rekel, da ne bi bil nič jezen, pa še oprostil bi ji, ne bi jo pa sprejel nazaj. Takrat je bila ona brez dvoma, da je povedala bolj vzvišeno od mene, saj je bila prepričana, da je višek poduhovljenosti, da vzameš človeka nazaj, čeprav je usodno delil svojo intimo z nekom tretjim. Žrtev pač deluje po tem principu in včasih postane to tako morbidno, da bi bilo ženam čisto vseeno, tudi, če bi mož svojo ljubico nategnil pred njenimi nogamina tleh, samo, da bi njen “ljubi ” spet prišel nazaj. A vam ni jasno, ko si umažeš roko s tretjim, ni več poti nazaj, ni popravnih izpitov. Umazan pa ostaneš samo v primeru, če greš res nazaj.

Pozdravljena prevarana-obupana,

čeprav želite zaključiti to bolečo zgodbo, mi ne zamerite, če želim vseeno podeliti svoje razmišljanje z vami.

Iz branja vašega pisma zeva globoka bolečina, ki ji vsekakor ni enostavno uiti ali jo pozabiti. Ravno nasprotno: vedno več vprašanj se poraja, vedno več odgovorov poskušate najti in temu kar ni videti konca… Poleg prevare v vajinem odnosu ste ujeti še v trikotniku, ki vam zadaja še večjo bolečino in odpira nove rane… čutite se odveč.

Začelo se je, ko nista mogla zanosit, kar je oba spravljalo v stisko, iz katere nista zmogla in o kateri nista znala spregovoriti. In stiska je bila vedno večja, kot ženska ste morda čutili še večje breme, porajali so se občutki krivde, razočaranja in obupa, otroka, ki sta si ga želela, pa ni bilo… Vedno več bremena in odgovornosti ste čutili, začeli ste se kriviti (in se morda še vedno), z možem sta se oddaljila… Najbrž se krivite tudi za žensko, v katero se je zaljubil vaš mož, ker zanj niste dovolj dobri, se niste dovolj trudili zanj, mu ustregli, bili naklonjeni,… Strah vas je, da vas bo zapustil, to pa bi potrdilo vaše največje strahove: da ste nevredni in za moškega čisto nepomembni. Zelo verjetno ste se že kot otrok naučili vzeti vse nase, vse skrbi vaše primarne družine, kot to počnete tudi v vajinem odnosu, v katerem se za skoraj vse krivite. Ljudje smo ustvarjeni tako, da želimo starše vselej ohraniti v lepi podobi in krivdo za težave raje prevzamemo nase, saj sicer kot otrok ne bi preživeli. Starši so za vsakega izmed nas najpomembnejši. Vi ste prevzeli odgovornost tudi za nezvestobo vašega moža, kar navajate s tem, da “ste krivi za vse”, in v takšnem odnosu še vedno ostajate. Vaš mož bo moral sprejeti odgovornost za prevaro, ki je izključno njegova stvar, kar pomeni, da bo moral tudi takoj prekiniti vse stike s tretjo osebo, saj sicer vajin odnos ne more iti naprej. Čeprav se grobo sliši, boste morali tudi vi začeti pri sebi, sprejeti odgovornost zase: za svoje občutke in samospoštovanje v smislu ženske, ki je vredna spoštovanja s strani moškega, ki je vredna celega odnosa z moškim (in ne polovičnega), razmišljati tudi o tem, kakšne so vaše želje in potrebe,… Oba si namreč zaslužita spoštljiv odnos drug z drugim. Prvi korak na tej poti je v pogovoru. Več ko bosta drug drugemu pripravljena povedati o svojih najglobljih in največjih strahovih, bolj ko bosta pripravljena tvegati, bliže bosta drug drugemu. S tem bosta povečala tudi razumevanje drug drugega, saj prevara ni nič drugega, kot začasni izhod iz stiske, čeprav to še nikogar ne opravičuje. S pogovorom se začne tudi dolgotrajna in dostikrat zelo boleča pot na poti vzpostavljanja ponovnega zaupanja, ki je bilo med vama porušeno. Vendar se da. Ko se bosta resnično odločila, bo to prvi korak v vajinem odnosu na novi poti.

Srečno in pogumno!