Poznate knjigo SE VID’VA SIMON
Ali so to knjigo brali vaši otroci, ste jo prebrali vi? Ponekod jo imajo za domače branje v višjih razredih OŠ. Kakšna se vam zdi?
Simonova zgodba, zgodba najstnika z mišično distrofijo, je neskončno topla in optimistična, ob njej se bralec iz srca nasmeje in tudi zjoče. Kljub temu se avtor uspešno izogne solzavosti, ki jo nadomesti z neizmernim opitmizmom in veseljem do življenja.
Štirinajstletni Simon je osupljivo spreten v nogometu, ima nenavaden smisel za humor in ve kako z dekleti. To, kar Simonu ni podarjeno, je čas. Njegovi prijatelji in sošolci, še posebej njegov najboljši prijatelj Nathan, si kar težko predstavljajo, kakšno bo njihovo življenje brez Simonovih duhovitih opazk, njegovih ljubezenskih nasvetov, hudomušnosti in modrosti. V času, ko začenjajo načrtovati svojo prihodnost, se njegovi prijatelji spoprijemajo z eno najtežjih preizkušenj svoje mladosti.
Leta 1994 je bila knjiga nagrajena z nagrado, ki jo v Veliki Britaniji podeljujejo najkakovostnejšim delom namenjenim otrokom in učiteljem: Times Educational Supplement Nasen Award. V letu 2002 je prejela novozelandsko nagrado Gailyn Gordon Award, podeljujejo jo tistim odličnim knjigam za mladino, ki so prestale preizkušnje časa in so več kot pet let med najpriljubljenejšimi branji. V Nemčiji je knjiga prejela nagrado srebrno pero.
KNJIGI NA POT
Mladinski roman, ki je v rojstni deželi – Novi Zelandiji – v desetih letih doživel že tri ponatise in je tudi sicer dosegljiv številnim bralcem po svetu, prihaja v Slovenijo. Ni naključje, da ga je založba Miš uvrstila v knjižni program s sporočilnim imenom Z(o)renja, ki je namenjen predvsem najstnikom.
Vsebina romana je tekoče drseča, osebno izpovedna zgodba najstnika Nathana, ki ob bolnemu prijatelju Simonu, njunih sošolcih in učiteljih, materi, mlajši »nebodijetreba« sestri, psu in občasnih stikih z očetom postopno (dvakrat se je celo obril!) odrašča v fanta. V družbenem okolju, ki bi bilo lahko posneto v katerem koli mestecu na Zemlji, Nathan najde številne izzive za dileme in presoje, ki oblikujejo njegovo osebnost. Ključni spodbujevalec njegovega opazovanja in samoizpraševanja, ki se ves čas giblje v mejah najstniških interesov, je Simon in okrog njega pletena socialno čustvena mreža staršev, sošolcev in učiteljev.
Simon po osemnajstih mesecih bolnišničnih preiskav pri devetih letih pristane na invalidskem vozičku, z diagnozo mišična atrofija. Kljub zavedanju, da se ne bo nikoli postaral (prej bo namreč umrl!), s pronicljivo pripovedjo, obarvano z iskrivim humorjem, vrstnikom in odraslim nevsiljivo odkriva življenjske modrosti in jih spodbuja k naravnemu obnašanju in ravnanju – tudi s tistimi, ki so jim dnevi šteti … Simon se niti za hip ne preda malodušju; starša in druge spodbuja, da živijo svoje, ne njegovo življenje.
Sošolce in prijatelje presije s svetlobo strpnosti in spodbud, da se uprejo nesmiselnim predsodkom, kot je primer taksista, ki noče peljati ženske z možgansko paralizo. Ponuja jim priložnost, da zaznajo bolečino diskriminacije, ki jo nepoučeni starši spodbujajo tudi s tem, da svojim otrokom preprečujejo druženje z invalidi. Zavrača tudi drugo skrajnost, ko ljudje s pretirano skrbnostjo dušijo njegovo samoiniciativnost in odgovornost za (samo)odločanje. Doraščajoče bralce in tudi tiste, ki menijo, da so že odrasli, njegova občutljiva zaznava stereotipov spodbudi k spreminjanju prepričanj in tako kolektivno zavest pomika na višjo raven.
Učenci v Simonovem razredu imajo priložnost spoznavati in preizkušati svojo čustveno empatijo (vživetje z razumevanjem v čustva, razmišljanje ali v položaj druge osebe). Simon jim da vedeti, da ne prenese pomilovanja, prizanesljivosti, nesproščenosti in še manj tega, da bi kdor koli namesto njega postoril, kar zmore sam. Leta pubertete so prav zaradi lastnih čustev, ki poudarjeno izražajo vrednostni odnos do sveta in sebe, težka leta. Sposobnost vživljanja v druge izhaja iz lastne čustvene ubranosti, ki ji položaj bolnega sošolca odkriva nove razsežnosti. Nathan ugotavlja, da hkrati s Simonovim ugašanjem sošolci postajajo prijaznejši drug do drugega. Mami pove: »Ko gledaš Simona, se počutiš srečnega in krivega. To pa povzroči, da skušaš biti bolj prijazen do drugih.«
Nevsiljivo vpleteni pogovori Simona in Nathana z malo Fiono, Nathanovo sestro, prikupno naglašajo njuno prizadevanje, da bi za vse večne čase prerasla infantilno (otročjo) komunikacijo. Med posmehi in strpnostjo prevladuje slednja, kar nihajočemu čustvenemu razpoloženju njune »odraslosti« daje prepričljiv opis. Mladi bralci se ob tem razbremenijo lastnega občutka krivde zaradi zavračanja mlajših bratov ali sester, ki ga navadno spodbujajo kar starši sami – s tem, da mlajšim izkazujejo poudarjeno sentimentalno pozornost.
Interes za dekleta in prve vzgibe zaljubljenosti, ki jih Simon pri sošolcih prepozna brez besed, pospremi s simpatično samoironijo, da »dekleta že po naravi privlačijo fantje, ki imajo lasten prevoz«. Da gre za invalidski voziček, navsezadnje sploh ni pomembno.
Simon se posredno obrača tudi na družbo, ko pravi: » … mi nočemo vašega usranega usmiljenja (vmes se učiteljici, gospe Kidman, opraviči zaradi izraza), mi hočemo vaš svet!« Tudi v slovenski prostor lahko to sporočilo prinese spodbudo za ponovno presojo »demokratičnega« odnosa do invalidov. Zbiranje sredstev za njihovo preživetje je milo rečeno nizkotno, ko pa vemo, da se podjetja na vse načine branijo njihovega zaposlovanja. Celo v organizacijah, ki naj bi zaposlovale predvsem invalide, se odstotek zaposlenih krepko preveša v korist zdravih.
Neposreden opis skrbnosti, odpovedovanj, pa tudi zahtev Simonovih staršev, ki s svojim zrelim ravnanjem preprečijo, da bi se sin samopomiloval, bralca opozori, da so predsodki pravzaprav rezultat napačne čustvene vzgoje in so zelo odporni na kakršne koli spremembe. Simon se sam kopa, s pomočjo posebnih prijemalk pospravlja svojo sobo in ima v stari kopalni kadi celo svoj vrtiček, kjer goji zelenjavo. S tem, da mu starša omogočata samostojno delovanje, izražata spoštovanje do njegove osebnosti – in Simon to posebno ceni. V nenapisanih vrsticah romana nas mimogrede ošvrkne spoznanje o poniževanju zdravih otrok, katerih starši sami opravijo njihove obveznosti, čeprav so jim otroci že zlahka kos.
Simon se ne izogiba konfliktom; rešuje jih odgovorno, celo s humorjem. Ko pred razredom govori o zdravilih, ki mu razširjajo arterije in kapilare, mimogrede navrže, da takšna tableta zlahka odmaši vodovodni odtok. V odnosih z učitelji opaža, da se nekateri ob njem ne počutijo sproščeno in žal mu je za njihova podzavestna bremena. Med učitelji izstopa gospa Kidman, ki brez narcističnega strahu priznava: »Vaši strahovi ne morejo biti bolj nesmiselni kot moji«. S tem preprostim pojasnilom nevsiljivo poglobi medsebojno zaupanje.
Odnosi v Simonovem razredu imajo globoko nezavedno psihodinamiko, učitelji pa odlično obvladajo »psihoterapevtsko« komunikacijo. Izogibajo se prezgodnjemu vrednotenju, spodbujajo konstruktivnost in gotovost, izkazujejo zanimanje za različne zaznave učencev, skupaj z njimi razmišljajo, se enakopravno pogovarjajo, vlivajo zaupanje in opogumljajo. Njihovi odnosi so direktni in neposredni. Medsebojno uglašenost in naklonjenost učencev do Simona opazi tudi učiteljica, ki ob priložnosti pove, da jih iskreno občuduje. Čutiti je, da imajo Simonovi učitelji temeljna spoznanja psihodinamike v malem prstu. V takšni svobodni vzajemni komunikaciji sogovornika vplivata drug na drugega in se hkrati oba spreminjata.
Ob tako navdihujoči podpori zrelih odraslih najstniki razvijejo trdno zaupanje vase. Slovo od sošolca ni zgolj formalna gesta – da stojiš pred krsto in izrečeš sožalje staršem – je tudi iskren dotik tople roke in mrzlega čela prijatelja. Tega ne zmore vsak – a tisti, ki jim bo Simon pomagal odraščati v smeri samozaupanja, bodo zlahka razumeli, da vse vrste komunikacij najbolj ogroža občutek ogroženosti lastne osebnosti.
Knjigo toplo priporočam vsem najstnikom, staršem, učiteljem in … Pravzaprav jo priporočam vsem, ki želijo vsebino svoje zavesti obogatiti z novimi semeni doživljanja. Doživljanje vpliva na vedenje in vedenje vzvratno na doživljanje. Spoznanje, da vsak s svojo osebnostno razsežnostjo spodbuja skupno zavest, ki dviga harmonijo človeštva, nam bo samo od sebe ponudilo odgovor na vprašanje: Zakaj smo sploh Tu? Gotovo najmanj zato, da iz sebe – s pretanjeno odgovornostjo pomagamo izboljševati svet – tudi daleč prihodnjega, ki ga ne bomo nikoli živeli.
Zvezdana Majhen
Knjiga se mi zdi napisana zelo realno, brez olepševanja in patetike, ki sta pogosto značilni, ko se piše o tej tematiki. Skuša odgovoriti na vprašanja na katere večina ljudi pogosto sploh ne pomisli, mogoče jih zanimajo pa jih ne upajo postavljati. Za osnovnošolce se mi zdi mogoče kar težka.
Rada bi videla mnenja in razmišljanja uporabnikov in uporabnic foruma, predvsem kako se spopadate s predsodki in stereotipi, ki jih doživljate. Take in podobne knjige se mi zdijo dober način, če učenci nimajo možnosti in priložnosti imeti za sošolca/ko, ki je hendikepiran. Učenja skozi izkušnje pa itak ne more zamenjati nobena knjiga.
Zanima me tudi, kako se otroci v (šoli, vrtcu, doma) ujamejo med seboj. Starši, učitelji in vsi drugi… razpišite se.
Lep pozdrav,
Ana