Zivjo,

na forum pisem s prosnjo. Res bi bila vesela, ce bi mi odpisal kdorkoli, ki se je ze zdravil na Oddelku za motnje hranjenja na CMZ. Saj priblizno vem, kako zdravljenja na CMZ potekajo, ker sem se ze zdravila na Oddelku za mladostnike in na Centru za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog, ampak vseeno me zanima, kako je.
Predvsem bi rada vedela, ce hodis za vikende domov, ce imas med tednom izhode, ce imas cas za ucenje, kaj/koliko/kolikokrat moras jest, ce se moras tehtat, ce smes telovadit, ce lahko imas obiske(koga/kako pogosto?)…
Poleg vseh teh “tehnicnih” informacij pa me zanima tudi, kaksni so obcutki, ko si ves cas obkrozen z ljudmi s podobnimi tezavami. Mene je namrec ful strah, da bom ves cas jezna na vsakogar, ki je bolj suh od mene in “boljsi” v stradanju/bruhanju. Ta tekmovalnost v hujsanju se v meni prebudi cisto zmeraj, kadar zivim z nekom, ali z njim prebijem z njim veliko casa. Do zdaj se mi je to zgodilo v vsaki bolnici, taborjenju, support skupini, v razredu,s cimrami… In res me je strah, da bo to v situaciji, ko bom obkrozena s samimi “profesionalci v kontroliranju teze”, se bolj prislo do izraza in mi onemogocalo kakrsenkoli napredek v zdravljenju.
Res thanks vsakomur, ki se mu bo ljubilo napisat kaj o svojih izkusnjah z zdravljenjem.

Draga Aria! Na oddelku sem bila cca tri mesece. Naj ti odgovorim po vrsti:
-za vikende hodiš domov, v bolnici ostaneš le prvi vikend ali če je teža zelo nizka
– med tednom imaš vsak dan izhode, ki jih marsikdo izkorišča za zlorabljanje hrane, tako da po moje niso OK
-imaš dovolj časa za učenje (vsako popoldne)
– na dan ješ 3 glavne obroke in dve neobvezni malici, ješ pač bolnišnično hrano, količina po želji – vendar ješ v skupini, zato se med sabo nadzoruje, opozarje
-tehtaš se dvakrat oz. trikrat na teden (če si zelo suha)
-Telovadit ne smeš, imaš pa v okviru terapije tudi gibanje
-obiske imaš vsak dan, kogarkoli
To so tehnične zadeve. Za bolj osebne stvari pa mi prosim pošlji e mail naslov, pa ti odgovorim. Lepo se imej, Nezhy

Zivjo, Nezhy,

res hvala, ker si mi odpisala. Ker dolgo ni bilo nobenega odgovora, sem ze mislila, da so se vse bivse pacientke oddelka tako perfektno pozdravile, da sploh ne obiskujejo vec takih forumov (pozitivna interpretacija), ali pa so vse se vedno na istem, in mi niso hotele ubijat upanja, da bolnica celo lahko pomaga (malo manj pozitivna interpretacija) …:)
Ta cas, ko sem cakala na odgovore, sem ze izvedela, kaksen priblizno je rezim v bolnici…, in me je vedno bolj strah. Jaz jem samo tik preden grem spat, in ko kaj pojem, ne grem vec iz stanovanja – malo zato, ker nocem med ljudi s polnim zelodcem, ker sem takrat neokretna, zoprna in ne mislim tako hitro, malo pa zato, ker postanem po hrani utrujena, ze eno jabolko je dovolj, da sem cisto brez moci in hocem samo spat. Tako da me je teh treh obrokov res strah. Kako je to uspevalo tebi? Te je motilo, da jes “v javnosti”? Sicer pa me trenutno najbolj skrbi to, da imam cez dva tedna terapijo in da sploh nisem izpolnila nobena obljube z zadnjega obiska – trije obroki, dnevnik s soncki, ne oblacki, prekinit z odvajali, pa se malo sem shujsala, ceprav ne smem. So v bolnici kaksne razlike med anoreksicnimiin bulimicnimi pacienti? Jaz sem namrec vedno nekje na robu.
Ce se ti se vedno ljubi, bom ful vesela, ce mi res napises kaj o tvojih obcutkih na oddelku. Moj mail ; [email protected] ,
thanks, Aria