Zadnje case opazam, da postajam vse bolj negativno usmerjena in da v vsem vidim samo slabe strani. Pa sekiram se ful prevec in postanem zivcna zaradi vsakega najmanjsega problema. Zdi se mi, da to pocasi vpliva ze tudi na moje zdravje (tezave z zelodcem in podobno).

Kako naj se prisilim do tega, da bom bolj pozitivno razmisljala?

Poišči knjige, ki jih je napisal Norman Vincent Peale. Na primer: Moč pozitivnega mišljenja, Zmorem, če to verjamem, Živeti vse življenje. Mislim, da bi ti lahko pomagale.

Veliko sreče!

ah, ne ga lomit, no!!!!…zakaj slaba volja?…verižna reakcija – ring a bell?…iz majhne negativne misli zrase nova, malo večja, pa iz tega še ena in tako dalje in kmalu si jezen na ves svet…potem pa res ne vidiš nič pozitivnega več na njem…saj res lahko človek zaradi marsičesa obupa…nasilje…hudobni ljudje…trpljenje…bolezni…nespoštovanje… odtujeni odnosi…svet, ki počasi leze k vragu…AMPAK!!!!…dokler je vmes nekaj svetlih, pozitivnih, miniaturnih sonc, ki preganjajo temo, je še upanje na svetu…
vsak dan znova vzemi kot darilo…pusti, da te preseneti..veter, ki zapiha toplo, namesto mrzlo…sonce, ki odkrije pod določenim kotom nove odtenke nebeške modrine…topel dotik roke, ki ti pogreje srce…nasmeh, ki te spremlja nekaj dni…:))….
pusti malenkostne probleme bedakom, ki ne znajo uživati življenja…ti ga vendar znaš izpolniti s čim drugim, ne z luknjo na želodcu?!..:)))…
pa še ena “globoka” in resnična (pa ne z mojega zelnika):
bog, daj mi moč, da spremenim tisto, kar lahko, potrpljenje, da prenesem tistega, česar ne morem in modrost, da ločim prvo od drugega…:)))
prosto po Hermini: sonček je…..:)))))….tisti zunaj in tisti nevidni….

Ha, viš kako koristno lahko uporabim en mail, ki sem ga včeri pisov. No notri je blo tole, splošno razmišljanje:

“Vsak problem, vsako vprašanje, vsako nedokončano
delo, vse te počaka. Vse se mora na nek
način razrešit, drugač pride nazaj ko
bumerang. Ampak v nekem drugem dogodku, ista
situacija. Si to kdaj opazovala pri sebi. Že en
čist simple primer, če se s kom za brez
vezno malenkost skregaš, in še vedno potem normalno
komuniciraš, kao pozabiš. Ampak vedno tista
nerazrešena malenkost, nekje tiči v nas. Pa
če je še tako majhna. Enkrat hoče dobit
odgovor. Pa četudi ob smehu ali žalosti. To je pa
vedno odvisno precej od nas.

Samo dons so časi
tok hitri, da je smeha premalo. Vse se tok hitro
odvija, da je v prednosti bolj žalost. Ker za smeh
rabiš bit sproščen, in sproščen človek
je tisti, ki ima čas. Če moraš nekaj na
hitro skup sklamfat, navadno postaneš nervozen.”

No tale drugi odstavek malo pojasnjuje tvoja občutja. Kateri so pa tisti pravi vzroki, pa ti ne vem povedat tkole na pamet. Potrebno je malo več dialoga in debate. Če te zanima, napiš, ahka pa tudi na mail pišeš.

Pa velik sonca
Edi

Jaz sem naredila takole: zjutraj sem se zbudila, bilo je krasno jutro in sem si rekla: “od danes naprej bos dobre volje, ker je zivljenje prekratko za slabo voljo.” In od takrat naprej, se ne znam vec spravit v slabo voljo:))))

Ja mogoce bi lahko rekli, da je problem v casu…

Gre bolj za to, da se mi je v zadnjih tednih ful enih napornih stvari nabralo in da se kar pojavljajo, dobrih pa ni glih videt. Pa vsaki od teh napornih stvari posebej bi se bila kos, ampak vse zbrane skupaj pa postajajo malo prevec in potem se samo sekiram.
Da sem malo bolj konkretna in nastejem te naporne stvari: selitev, novi sosedi (en od njih je totalen alkoholik, ki ful cirkus zganja 24ur na dan), dejstvo, da mi je tip, v katerega sem ze nekaj casa zaljubljena, povedal, da nimam cisto nobene sanse pri njem, nenadna huda bolezen in operacija v druzini, to vse skupaj v zadnjih 3 tednih, brez odmora za malo zadihat. Zraven pa guzva na kvadrat v sluzbi in pri studiju, ker ravno sedaj aprila lovimo miljon enih rokov za projekte.

Pa ja, saj vem, da je treba pozitivno razmisljat in se trudim, da bi mi ratalo, ampak potem pa spet pride nekaj napornega in me zabije nazaj v negativnost…

probleme razstavi: selitev=dobra stvar; ugotovitev, da nimaš šans=dobra stvar, ker ne boš zgubljala energije z nekom, komur ni do tebe; sosed=ni tvoj problem, ker lahko v primeru prevelike “gužve” posreduje policija; bolezen in operacija=težka izkušnja, a z optimizmom se prenese tudi to; stre s službo in študijem=rečeš si: zmorem, globoko vdihneš in po prvih uspehih steče dost lažje…
samo lepo počasi…in nikar ne pozabi vmes na sprostitev….