Draga B,
kaj pa naj argumentiram nekomu, ki itak že vse ve, pri tem pa niti ne zazna, kako se v bistvu smeši??
Očitno nimaš pojma, kaj pomeni narediti nekaj “prvi na svetu”, niti se ti ne sanja o plačah, ki jih dejansko dobimo (jaz tudi lahko rečem, da ima čistilka v parlamentu pet tisoč evrov plače, pa je tudi res??). Kar pa se tiče nadnaravnih zmožnosti, bi nam jih pa ljudje (predvsem brihtneži kot ti) pač radi pripisali, saj s tem za vse slabo, kar se jim zgodi, pač lahko krivijo zdravnike, sami pa nimajo pri tem seveda nič. Nekdo, ki celo življenje kadi po več škatel na dan in se ob tem redno še naceja, nazadnje pa stakne raka (za kar seveda ni nič kriv), z največjim veseljem udriha po zdravnikih, ki so popolnoma nesposobni, saj ga pač ne znajo pozdraviti. O nivoju izpred 2000 let nazaj pa raje ne bom komentirala. Očitno imava drugačne zgodovinske podatke.
Pa še nekaj – a si že kdaj videla, da bi se v časopisih ali pa na kakšnem forumu tako udarjalo po kakšnem avtoličarju, ki ti je zasral avto, pa oprosti izrazu, ali pa o štromarju, ki naredi elektriko po hiši tako, da pol vtičnic ne dela, če pa hočeš luč na stropu, ki bo tudi svetila, moraš pa razbit pol sobe?? Pa verjemi, vsi ti “obrtniki” zaslužijo krepko več, kot zdravniki.
Rabiš še kakšen branjevski argument?

Ne kadim, ne pijem, se ne drogiram, trudim se jesti zdravo hrano,… zato mi boste težko nalepili, da sem za svojo bolezen sama kriva. BTW – kako si sploh dovolite kogar koli tako vzvišeno obsojati?!! Konec koncev je po isti logiki čisto vsak kriv za svojo bolezen – kaj se je pa rodil na ta svet, kaj ne? Ampak od česa bi potem vi živeli in komu bi potem sploh lahko solili pamet?

Zdravnica me je nekoč “pregledala” dobesedno na tri metre razdalje, v čakalnici – dobesedno je vpričo vseh rekla “Kaj spet delate tukaj? Kaj ne veste, da se zaradi menstrualnih bolečin ne hodi k zdravniku?”. Vse lepo in prav, če omenjena ženska ne bi kršila:
– hipokratovo prisego, ki pravi, da mora bolniku pomagati – ona pač absolutno ni mislila prav nič pomagati (bwt – očitno je plačana samo za sedenje na stolu, brez da kaj dela)
– zakon o varovanju osebnih podatkov, ker je o moji “diagnozi” glasno modrovala vpričo vseh v čakalnici
– da o strokovnosti dajanja diagnoze na daljavo sploh ne govorim.

BTW: Imela sem ledvične kamne in takrat se mi je pač en spuščal po sečevodu. To sem ugotovila, ko sem si v nekaj dneh na svojo roko sama plačala UZ. Kot vsaka ženska namreč dobro vem, da se menstrualne bolečine pri nekom, ki jih normalno nima, ne pojavijo kar “iz ljubega miru”, ampak je zanje praviloma vedno kak pameten razlog – in takrat nobenega takega razloga ni bilo.

Omenjena zdravnica dela kot asistentka na katedri za družinsko medicino.

Če medicinska elita, ki uči nove generacije, ne zmore dela opravljati na vsaj malenkost profesionalnejšem nivoju kot je tole, potem si ne zaslužite plače niti na nivoju snažilke – slednja zna reči vsaj dober dan in na svidenje, pa ji že samo zato takoj oprostim tudi to, da včasih kakšen kot pozabi pomesti in da kakšne reči ne zna narediti.

Zdaj imam zdravnico, ki je formalno manj izobražena, je pa zato veliko bolj profesionalna. In z njo sem veliko bolj zadovoljna. Konec koncev, kaj mi koristi dejstvo, da ima nekdo kup znanja, če ga pa ne namerava uporabljat in od tega znanja jaz nič nimam (kot velika večina ljudi nima nič od kupa “velikih dosežkov” zdravnikov KCja, ki jih gledamo po TVju – pa saj itak vemo, da so v prvi vrsti namenjeni napredovanju po karierni lestvici).

Še to – če bo kdo hotel delati kakšno študijo, mu zastonj dajem raziskovalno hipotezo v alternativni obliki – prijaznost zdravnika je obratno sorazmerna z njegovo oddaljenostjo od centra Ljubljane.

Žal medicina ni kaj prida napredovala v smislu ozdravitve (kot že sama beseda pove – zdravnik je oseba, ki zdravi) – kar vsak prej ali slej ugotovi, ko zboli za čem bolj konkretnim od gripe ali prehlada, za kar pa zdravnika človek itak ne rabi.

Pa gremo po vrsti:
1) od izredno velike večine rakavih bolezni se pravilom (torej obstajajo neke malenkostne izjeme, na katere se pa pacient sploh ne more zanašati) še vedno zelo hitro po diagnozi umre – vaše “zdravljenje” življenje, ali bolje rečeno trpljenje podaljša za nekaj mesecev. Preživi se tiste rake, ki jih lahko režete in razen svoje velikosti niso življenjsko ogrožajoči.
2) res se je silno izboljšala diagnoza, ampak za to so bolj zaslužni drugi profili (tehnični, fizikalni,…) – res je tudi, da do teh pregledov zlepa ne prideš – stališče “zdravnikov” je, da pregledov na slepo nima smisla delati, dokler problemi dobesedno ne “sekajo ven”, takrat je pa običajno že prepozno.
3) celjenje zlomljenih udov še vedno poteka po enakih postopkih in enako počasi (ops, nekaj manjših izjemic – znate tudi nadomestiti strgano vez, učvrstiti kost in umetno podaljšati ud) – je pa res, da se je izboljšalo lajšanje bolečin (ampak tu so zadaj itak farmacevti).
4) dentalci so v tem času pogruntali, da se da zob tudi vrtati, ne samo puliti – ampak to je spet zasluga zadnjih 50 let, mojemu očetu so zobe še pred kratkim samo pulili. Je pa res, da je zob lažje izpuliti, kot ga zdraviti. Primer reševanja takih “problemov” je npr. prava industrija puljenja osmic – naj delajo težave ali ne, dajmo jih kar izpulit “za vsak primer”.
5) alzheimer, AIDS, Ebola, Klopni meningitis, creuzfeld, otroška paraliza, alergije, sladkorna bolezen… – imate tu poleg lajšanja simptomov še kaj, pa ste skromno tiho?
6) transplantacija – hojla, tukaj pa kapo dol. A kaj ko moraš najprej zadeti na loteriji, da organ sploh dobiš, potem pa še na naslednji, da ga tvoje telo ne zavrne. Skratka, daleč, daleč od rešitve problema (sploh če pomislim, da so primitivna ljudstva odpirala in uspešno celila lobanje že več tisoč let nazaj).

Silno skromno, če upoštevam, da se je v istem času človek prebil na luno, da ima vse znanje tega človeštva spravljeno v drobnih silicijevih kristalčkih in da se človek v tem trenutku lahko pogovarja praktično s komer koli, ki se nahaja kjer koli na svetu.

Dovolj argumentov?

Pa dajte se malo manj obremenjevat s plačami in malo več s kvaliteto svojega dela. Pa bo denar kar sam od sebe prišel, brez da bi se zanj posebej cufali. Vsaj moje izkušnje so take, da velikokrat sploh verjeti ne morem, koliko so ljudje pripravljeni plačati za moje delo, brez da to od njih zahtevam (delam vnaprej, po javnih razpisih ali na prošnjo naročnika, nikoli ne vem, kakšna bo končna cena mojega dela – ceno postavlja izključno naročnik po opravljenem delu). Zato mi je to neskončno najedanje in jokcanje o vaših nizkih plačah patetično, nezrelo in na nivoju srednješolsko izobraženih žensk, ki vedno jokcajo, že zato ker morajo delat, pa če je to jokcanje upravičeno ali ne, če delajo malo ali veliko…

Lep kulturni praznik – dajte ga izkoristit za lasten duhovni razvoj. Kot je rekel nek bog – človek ne živi samo od kruha…

Kot sem že rekla – nemogoče se je sploh pogovarjat z nekom, ki je prepričan, da vse ve.

Še posebej, če nimaš kaj pametnega odgovoriti, kaj ne?

Ja, res me zanima, kdaj bo kdo mene ali moje sorodnike ozdravil. Ko smo enkrat resno zboleli (torej, ko bolezen ni bila gripa, viroza, prehlad, vnetje mehurja, zvin gležnja, ureznina, majhna opeklina ali kaj podobno “usodnega”), smo bili čisto vsi do zadnjega deležni zmiga z rameni, da se “pač nič ne da narediti”. Nekateri so po tistem zelo hitro umrli, ostali pa životarimo iz dneva v dan.

Kje je ta vaš silen napredek, gospa doktor, ki se je baje zgodil in smo ga mi po krivici spregledali? In vam daje pravico do tega, da vas moramo ostali imeti za ne vem kako uspešne in sposobne?

Dajte razsvetlite me!

Pa lep praznik gospa doktor. Upam, da boste vsaj jutri pozabili na ta nesrečni denar, ki vas tako zelo okupira vsako minuto.

Ne morem vam povedati, kako zelo se mi smilite, ker pri tem tako zelo “trpite”.

Pa mimogrede gospa doktor – plače v javnem sektorju so javne.

Poglejte si, kaj to konkretno pomeni, da ne boste po neumnosti klatili bedarij o plačah snažilk.

V privatnem me pa ne zanimajo – tam se jih zasluži z delom, ne z jamranjem.