Pozdravljeni,

s partnerjem sva se razšla. Vsak, ki je šel skozi to, ve, kako hudo je. Obdajajo te črne misli, ne vidiš svetlobe pred seboj, bojiš se prihodnosti in optimizem se je skril.

Berem vas na forumu. Odlični ste, veliko mi pomagate. A vseeno me zanimajo pozitivne zgodbe. Tistih, ki so dali skozi vse traume razpadlega razmerja in se pobrali. Zaživeli na novo, bolj srečno, bolj zaljubljeno, bolj zadovoljni sami s seboj.

Kaj se vam je zgodilo v razmerju, kako ste se pobrali, kaj vse ste počeli, da ste prebrodili žalost, kaj vas je gnalo naprej, kdaj ste rekli sami sebi, da je dovolj žalovanja, kako ste zaživeli na novo?

So mogoče takšne zgodbe že zbrane na tem forumu, pa jih nisem našla? Če ne, bi se morda lahko zbirale pod “lepljivo”, da bi vsak, ki se je našel na ljubezenskem razpotju najprej prejel dozo pozitivizma.

Če je to možno bi bila vesela. In vsakič znova bi vas z veseljem brala. In na koncu, morda, dodala tudi svojo srečno zgodbo.

Ojla !

Sebe štejem bolj v skupino krutih realistov in bom rekel takole: ni dobro da bi to brala. To bi bilo kot neke pravljice ali pa samo pocukran film, ne realnost. Saj bi se morda bralo fino, samo bi ti zlezlo pod kožo in bi čakala kdaj se ti bo kaj podobnega končno zgodilo. Saj se bo, samo daj si čas. Iz nekega stanja si že, torej velja pogum !

Drugača pa seveda da smo vsi bili ali vsaj bili na istem. Sam zase lahko rečem da si nit v sanjah nisem zamišljal da bo sedanje stanje tako kot je, da mi niti 4WD pogon ne bo pomagal iz blata :))) In evo, tukaj sem !

No, saj ne želim pravljic.
Želim resnične, pozitivne zgodbe.

Tule najbrž res ne bo pozitivnih zgodb. Če sodim po sebi, so dobri in slabši dnevi, vzponi in padci. Včasih je vsak dan posebej borba, da greš naprej. In ko misliš, da je že bolje, se lahko zgodi čisto banalna stvar in padeš nazaj. Morda ne na začetno stanje, a vseeno nazaj.

Kako premagati bolečino? Kako iti naprej? Naprej sem šla zaradi otrok, ki pač nista pustila, da bi občepela doma in premlevala svojo žalost. Pravzaprav smo skupaj se “porivali” naprej. Meni je recimo zelo pomagalo pogovarjanje z raznimi ljudmi. Morda še najbolj to, da so me v tistem prvem ranljivem obdobju poslušali in niso skušali dajati nasvetov. Vedeli so, da ne bi pomagali, da moram sama v sebi predelati vse skupaj. In ne, nisem še. Čeprav sem že veliko.

In kot sem rekla že na začetku – najbrž ni pozitivnih zgodb. Smo pa tu zato, da si dajemo spodbudo, si pomagamo, se tolažimo, si stojimo ob strani.

Pozitivne zgodbe?
Ni pozitivnih zgodb so samo pozitivne spremembe,spremeniš pa lahko samo sebe,začneš pa tako da se pošteno zamisliš najprej sam nad sabo,šele nato se zamisliš nad dogodki,ki so se zvrstili in tu je odgovor-vse je minljivo,kadar sem slabe volje ali v skrbeh,ki nimajo otiplive podlage,ko je nekaj kar je izključno v meni,v moji notranjosti si rečem,ok saj bo minilo in ko mi je lepo si ravno tako rečem minilo bo,ne enega ne drugega pa ne smeš prvega obžalovati ,drugega podlajševati.Biti ujet v slabem ali v dobrem razpoloženju pomeni vedno stati na isti točki,vs ekar s ene premika pa je mrtvo.Tako dobro kot slabo nas uči,naučimo pa se lahko le v kombinaciji eno z drugim.
Zapomni si vse mine,danes si na tleh ,jutri boš v oblakih,kako pa boš to ti sprejela ali prenesla pa je samo od tebe odvisno in od sprememb ki si jih pripravljena storiti,vzemi si čas,nikamor se ti ne mudi..

Prvo je potrebno vedeti, da je pozitivno že to, da si z nekom šel narazen. Bodisi te je prevaral, te je pretepal, bil žaljiv, te pustil samo ali pa si bila kriva ti, ali pa tudi nihče od vaju pa samo enostavno ni šlo.
Glej na življenje kot na neke vrste etape. Npr. otroštvo, osnovna šola, srednja šola, visoka šola, služba, mož in otroci, otroci in sama, sama in svoj čas, sama in najti srečo v sami sebi…..
S tem ko ostaneš sam, se sicer marsikaj spremeni, vendar ne le na slabo, ogromno je pozitivnih stvari! Pa tega v trenutkih bolečine ne vidimo, ker ne želimo videti!
Sama sem bila po ločitvi zelo na dnu, nekaj časa sploh nisem hotela ven, zato sem poiskala pomoč in ob pogovoru sem dojela, da sem se želela videt kot žrtev in biti žrtev, ker mi je pasal pasiven odnos, hotela sem se mi maščevati. In začela sem gledati, sicer počasi ampak z vse večjim zagonom, nase in kajkmalu so se mi odprle nove poti. Naenkrat sem našla delo ki me je veselilo in moški so me začeli oblegat, srečala sem nove ljudi in naenkrat mi je postalo fajn. Namesto joka in depresij sem se začela smejat in postala sem dovzetna za tisto kar v svoji bolečini nisem videla. Šla sem tako daleč, da sem svoj zakon videla kot idealen, srečen in da je počilo kar naenkrat, iz nič. Nisem hotela sprejeti dejstva, da sem idealizirala nekaj gnilega in že od začetka obsojenega na propad, ker je iz njegove strani vse temeljilo na izkoriščanju in lažeh, teptanjih in lažnih upih.
Tisti čas prebolevanja pa me je dosti naučil in danes zagotovo vem, da je v vsakem slabem tudi ogromno dobrega, samo pravilno moraš znat pogledat na situacijo.
Pozitivnost po moji ločitvi je bila, skrajšano, ta, da sem se spet dvignila, se začela spoštovati, se znala sama zabavati, videla druge okoli sebe, hodila in opazovala naravo, čitala knjige in kasneje spoznala človeka kjer mi je odneslo tla pod nogami. To je v primerjavi z časom pred ločitvijo pravi balzam, sreča in nebesa.

Da spet postaneš zadovoljen s sabo in poln upanja, je potreben čas. Pri enih več, pri drugih manj. Čas dela čudeže. Čas ne le celi rane, temveč bistri sliko, ki so jo zameglila čustva v neperspektivni zvezi. Ko se spomniš na bivšega z vedno manj žalosti si že na dobri poti. Pri meni je sledila najprej faza zanikanja, nato obup, žalost, potem pa jeza! Jeza je prvi znak prebolevanja, ko si v tej fazi največ razmišljaš. O svojih napakah, o njegovih, kako si vse to dovolila, da se ti dogaja. Zakaj ravno ti… Potem se počasi sprijazniš, da je tako pravzaprav najbolje. Pričneš razmišljat bolj realno in nazadnje lahko objektivno pogledaš na preteklost in se več ne obremenjuješ. Greš naprej, mogoče pričneš iskati novo ljubezen. Pri tej točki pa sem jaz trenutno:) Vso srečo ti želim!

Pozdravljena vodnarka5!
(Tukaj še ena :))

Meni je pa všeč tvoja ideja in žal mi je, da imajo drugo o tem drugačno mišljenje. Sicer pa grem tudi jaz čez to kar ti v teh dneh, le da sem črne misli že na nek način pospravila in se počasi navajam na ‘B plan’ življenja, kar pomeni, da se sprijaznim s tem, da ni nujno, da imam nekoga ob sebi, ki je odgovoren za mojo srečo (ravno te besede sem ničkolikokrat slišala od bivšega partnerja) in se trudim, da poiščem lepoto vsakdana tudi tako, da me nihče ne drži za roko.
No, pa je tale nihče kljub vsemu mišljen bolj na tistega, ki naj bi z mano hodil po življenjski poti… Seveda pa si neskončno želim, da bi bil kje kdo, ki bi bil vsaj včasih z mano ‘kar tako’, ko se konča vsa ‘pomembnost in nujnost’ tistega dne in bi si želel, da ti zvečer odnese misli… Pa tudi čez dan…
Vikendi (še dobro da so prazniki za nekaj časa mimo) so tisti, ki me vržejo nazaj v žalost in zavedanje, da sem naenkrat ostala sama. Pa ne govorim tega kar tako, ker sem ostala ‘le’ brez njega, ampak je s tem povezan pač krog ljudi, ki so mi bili zelo blizu, zdaj pa jih na nek način ‘ni več’…
Zato te vabim, če si tega želiš seveda in si že pripravljena na ‘svet okoli sebe’, da se mi javiš (na ZS) in mogoče skupaj odkrijeva še kaj novega ali pa starega, česar do sedaj zaradi ‘megle v srcu’ nisva znali videti.
Lahko se oglasi še kdo, ki v teh dneh išče tisti žarek, ki bi si ga še kdaj dovolil spustiti do srca. Če ne žarek pa mogoče ogreje vsaj čaj nekje na vrhu hriba 🙂

T.

No, pa smo dali pod lepljivo :))

Odlično. Hvala. 🙂

Pozdravljena vodnarka5:)!

Tudi jaz se pobiram po razpadu dolgoletne romantično idealizirane zveze.
V nekem trenutku, ko sem bila popolnoma na dnu, čisto sama, ko me je zavrnil patner, ki sem ga imela tako zelo rada, se mi je popolnoma obrnil pogled na svet, nase, na smisel mojega obstoja. Zelo zelo so mi pomagale knjige Sanje Rozman. Preko njenih besed sem spoznala marsikaj o sebi.
V nekem trenutku sem se tako močno zavedla občutka, da je prav, da sem tukaj in zdaj, da sem vredna ljubezni in da je moja sreča v mojih rokah. Od takrat se trudim vsak dan, da obujam to ljubezen do sebe. In moje življenje je postalo lepše in bolj polno, ker prevzemam odgovornost za svoja dejanja, si privoščim le najboljše in znam reči ne ljudem in stvarem, ki mi škodijo.

Kdaj sem rekla konec žalovanju? Nisem mu še rekla, ker je prav, da preteče še nekaj časa (žalovanje bi naj trajalo vsaj eno leto). Nehala pa sem “trpeti”, ko sem spoznala, da trpim zato, ker še vedno čutim pripadnost osebi, ki me pravzaprav noče več oziroma ni zame.

Tudi jaz mislim, da ni nekega končnega cilja, ko dosežeš srečo. Mislim, da moraš pogledati na življenje z druge perspektive in uvidiš, da življenje pravzaprav je že zdajle v tem trenutku lahko polno in zadovoljivo. Mislim, da je to tista umetnost življenja, ko se zaveš tukaj in zdaj.

Kar se tiče pa prakse, pa ti svetujem red in disciplino do sebe. Jaz prakticiram redno vadbo, druženje s pozitivnimi ljudmi, branje dobrih knjig, forumov, pisanje dnevnika, poslušam veselo glasbo, uresničujem želje iz otroštva, postopoma si zastavljam cilje in jih uresničujem…vse to mi daje motivacijo v slabših trenutkih. Veliko bolj sem tudi hvaležna za vse, kar mi je dano v življenju in ponosna na vsak mali korak, ki ga naredim naprej in nočem razmišljati o tem, kaj mi pa manjka, da bom “srečna”.

Ni lahko, ampak dobre stvari pridejo s časom in potrpežljivostjo. Meni se ta trud obrestuje vedno bolj.

Vesela sem, ker se trudiš razmišljati pozitivno! Tudi sama sem taka in všeč mi je, da je še kje kakšna, ki je zbrala pogum:), da se upre temu negativizmu, ki sili iz vseh strani.

Z mislimi sem s tabo in poročaj, kako ti kaj gre. Morda boš pa ti nekoč dvignila mene iz slabega trenutka…*

Hej!

Meni je tudi všeč, ko vidim, da nisem edino in najbolj nesrečno bitje na tem svetu. Da nas je več takih, ki se pobiramo. Pikapolonica, dala si neke dobre nasvete, ki sem jih že velikokrat prebrala, ampak sedaj jih komaj “vidim”! Grem tudi jaz po tej poti! Srečno vsem!

pozdrav!

tudi jaz sem med vami, ki si trenutno celite rane. razhajala sva se že pol leta in ponovno prihajala skupaj; vedela sem da to ni to, ampak sem še vedno se trudila (prosila za ponovno skupaj, saj sem ga pogrešala). in sedaj je dokončno. zameril se mi je. do konca. vidim, da sem ga vsa ta leta idealizirala! v resnici sploh ni takšen. vedno mi je govoril “jaz sem pa drugačen kot drugi, ljubim te, nikoli te ne bom prizadel blabla”.. in končno vidim, da so to bile le besede in besede.
poraja se mi eno vprašanje: ne vem zakaj je sploh bil z menoj glede na to, da se je tako zelo grdo obnašal (poniževal me je, mi govoril zelo grde besede, posredno osvajal druge ženske, tudi udaril me je). to sem ga na koncu tudi vprašala in je rekel, da me ljubi. kako me lahko ljubi, saj njegovo obnašanje ni tega prav nič potrjevalo! to sem mu seveda povedala, ampak je še enkrat ponovil, da me ljubi. haha
moje pisanje je zmedeno, saj sem trenutno v takšni fazi, da ne vem katero pot bi izbrala. po svoje sem zelo vesela, da sva končala, saj je to priložnost, da naredim kaj zase; po svoje pa je težko pozabiti. ampak, ko se ti človek enkrat dobesedno zagnusi, ga lažje pozabiš. k sreči sem še mlada in me čaka še veliko lepih stvari. tudi otrok še nisva imela in skupne lastnine; tako, da s tem ni bilo težav.
pomagam si tako, da misli osredotočim na službo, faks; energijo preusmerim v prijatelje in rekreacijo (odločila sem se, da si malce oblikujem postavo, tudi ostali videz bom malce spremenila). upam, da bo kmalu posijalo sonce…

pišite še kaj, kako vam gre! lp