Pozdrav moderatorjem

Demenca je vse pogostejša bolezen in stanje, s katerim se srečuje vse več družin.
Niste sami, sedaj lahko vprašate, delite izkušnje in izmenjate vse kar vas teži in vas veseli.

Predstavljam vam nove sodelavce, ki vam bodo v oporo in vam bodo svetovali, ko ne bo šlo več naprej.

O sebi pravijo:

“Kot svojci obolelih z demenco smo dolga leta delili usodo z njimi. Vsak dan je bil neskončno dolg, poln napetosti, negotovosti, nemoči ob trpljenju obolelega. Na lastni koži smo izkusili, kaj vse še ni storjeno na tem področju. Kako malo družbene pomoči so deležne osebe z demenco, ko že osebni zdravnik navadno reče, da je demenca običajen pojav v starosti, nekaj tablet, pa smo opravili. In verjameš, da se drugega ne da storiti. Zdaj vemo, da temu ni tako. Tudi starost z demenco – ki pa ni nujen pojav – je lahko lepa.

Samo tisti, ki ima to izkušnjo, ve, kako mukotrpno je tako življenje. Ko nemočen gledaš, kako se ti sesipa družina, življenje in kako trpi oseba z demenco. O obolenju nismo vedeli dosti, sproti smo se učili in se učimo še naprej, tudi sedaj, ko je tistih težkih 15 let mimo. Vsa ta leta truda in dela, spominov, predvsem neprijetnih, so pustila na vsakem od nas pečat. Gledati svojega najbližjega, kako je izgubljen, prestrašen in tako zelo sam in nemočen, kako nam ga jemlje bolezen, kako pozablja na vse: kdo je, kje je, da ima otroke – vse to doživljati iz dneva v dan ni lahko. Osebe z demenco potrebujejo celodnevno skrb, predvsem pa potrebujejo pozornost, ljubezen in sprejetost. Koliko tega mu lahko da družina brez zunanje pomoči?

Ko oboleli konča v domu za starejše, pričakuješ, da si rešil problem. Pa se pojavijo nove in nove težave. Nemočno opazuješ, kako delajo s tebi dragim človekom, ga puščajo v postelji po ves dan, hitijo pri osebnih opravilih, ga zanemarjajo, ignorirajo, dajejo pomirjevala in ravnajo z njim kakor s predmetom; ko vsak dan izgublja svoje dostojanstvo, ko so njegova čustva ranjena ob vsakem nehumanem in nespoštljivem ravnanju osebja, ki je nezadovoljno in premalo plačano.

Vsak izmed nas je naredil nešteto napak, za katere mu je danes žal. Če bi imeli takrat več pomoči in predvsem znanja o samem poteku bolezni, če bi vedeli za številne pravice, ki nam pripadajo po različnih zakonih in predpisih, če bi vedeli, na koga naj se obrnemo, če bi vedeli, kako naj pomagamo svoji mami, očetu, sestri, bi bilo življenje za nas in predvsem zanje znosnejše in mnogo lepše.

In tu smo začeli. Eni še skrbijo za svoje obolele, drugi jih žal več nimamo. „Danes pomagamo drugim, da bodo drugi jutri pomagali nam,“ je slogan v pravkar izdanem priročniku za osebe z demenco in njihove svojce RESje POTREBUJEMO/JO POMOČ.

Verjamemo v naš cilj: pomagati, da bo življenje oseb z demenco in njihovih svojcev boljše in lepše.
Tu pa se nam lahko pridružite tudi vi.

ANA, DARJA, STANKA, MILENA, NEVA, BREDA, DARINKA”

Dobrodošli in pozdravljeni ekipa prostovoljcev RESje.
Veseli smo, da ste v naši družbi.