Že en čas opažam, da pozabljam besede. Ne morem se takoj spomniti nekaterih besed oz.rabim čas, da se jih spomnim. Težko se skoncetriram in kaj počasi v miru preberem, vse samo na hitro.
Imam pa res službo, kjer se bolj ali manj konstantno v gužvi in v sili, ki se nikoli ne konča. Opravljam bolj ali manj vse tekoče zadeve, ki morajo biti narejene takoj sproti. Zapomnit in imet na skrbi veliko stvari, pritok veliko informacij, zaradi narave dela težko ostanem na dopustu oz.prost dan manjka in ga je treba nadoknadit. Večkrat ostanem tudi dlje. Tudi naloge preletim na hitro, opravljam skoz hitro, ker mi drugače časovno ne gre skoz.
Sicer mi je delo kot delo všeč, vendar mi ta tempo postaja prenaporen. In dejansko se gužva nikoli ne konča. S takim tempom delam že štiri leta. Lahko delujem pod stresom, v gužvi, ampak tu se nikoli ne konča. Opažam, da se tudi drugače potem več ne morem umirit. Hitim na malico, hitim pojest (malico pojem zelo hitro), hitim z malice. Hitim doma. Na isti način doma pojem oz.zmečem na hitro obrok v sebe. Če želim prebrat kak članek na internetu, nimam več potrpljenja oz.koncentracije prebrat, vse samo na hitro, da sploh ne vem kaj berem ali pa preberem samo naslove.
Mislim, da je to moje pozabljanje posledice preobremenjenosti, umske utrujenosti. Drugače fizično imam energijo, včasih prav čutim, da bi morala it tečt, kolesarit, fizično delat, ko se fizično izmučim se umirim. Je pa res, da ko ostanem dlje sem spet preutrujena za to.
Me je pa malo strah, kaj če je to začetek demence? Stara sem 33 let. Razmišljam, da bi šla k zdravniku, vendar se mi dozdeva, sa bo mi rekla, da naj ostanem na dopustu oz.celo na bolniški, se umirim, zmanjšam preobremenjenost. Vendar ne vem, kako bom ostala doma, če velikokrat moram ostat, da sploh uspem opraviti delo. Na dopustu sem cca.en teden v letu, drugače pa kotistim po dnevih oz.tudi ne izkoristim.Vem, da moram najprej poskrbet za sebe, zdravje, vendar danes žal nikoga to ne zanima.
Vidijo pa tudi v službi, da sem preobremenjena, vendar se ne spremeni nič in tudi ne ukrenejo nič glede tega.

Ce bos pregorela, se bos pobirala nekaj let.
Sama ves, da ne gre za demenco.

Pozdrav!

To ni demenca. Prevec si pod stresom, preobremenjena. Vem, ker se je enako dogajalo meni, do 1 meseca nazaj, ko sem rahlo umiril tempo dela na faksu. Res je grozen obcutek, tako da te povsem razumem, da si v skrbeh. Pac nase telo ima zal tudi omejitve.

Ce ves, da je prevec dela, reci ne.

Aja, star sem pa 23..

Lp

Mi je zelo poznano. Tvoj tempo, težave, način razmišljanja. Stalno hitenje, zahteve, strah, kako bom zmogla naprej. V urah, ki sem jih preživela na urgenci, je vse skupaj postalo nepomembno. Pobirala sem se nekaj tednov. Menda sem imela še srečo in je bilo še hitro.

Za “Poznano”… Kaj se ti je pa zgodilo?

Če si mrtev, ni dobro za posel…. 🙂 sama vidiš, da je tempo prehud in da ti stres vpliva na koncentracijo ter spomin. To je to. Sedaj je le še vprašanje, kako se boš s fem soočila. V službi bodo vzeli toliko, kot boš dala, še malce več bi radi videli, da bi dala od sebe. Ker si taka, da ne zmoreš reči ne, si idealna za neproblematičnega delavca, kateremu dajo lahko vse na grbo… venadr, le sebe imaš in le eno telo, v katerem lahko potuješ naokoli. Čas je, da se naučiš sproščanja…

Sem imela tudi tako, to pa zato, ker sem po prebranem težko sprejela, da je nekam članek izpuhtel… potem sem vse samo preletela, saj nisem imela potrpljenja s tem in soočenja.
Ko sem se po dolgih letih umirila, to sama presekala, se je izboljšalo.
Nisem brala knjig in sem sebe prikrajšala, kaznovala ali karkoli.
Poznam_ja. Je pustilo posledice.

Od vseh nevro kliničnih testiranj, nevro kliničih psihologov, nimam nič, razen ugotovitve, da se je šlo za vse kar sem opisovala in so testi oz tej strokovnjaki potrdili.
Rešitve mi niso ponudili, ne pomagali.
Tudi težave s ščitnico, nezdravljeno je imelo vpliv na spremembe v možganih, kot posledico. Poleg pretresa možganov.

Stiskanje v prsnem košu, aritmija, težave z dihanjem – sum na infarkt. Vse preiskave potem so bile ok, nadaljnje pa so potrdile, da je šlo za panični napad in anksioznost kot posledico daljše obremenjenosti.

Vse to mi je zelo znano. Eno samo hitenje, vse nujno, celi kupi, to me spominja na čas, ko sem bila že zjutraj ob osmi uri utrujena in sem že “naštepala” en kup papirjev.
Iz lastnih izkušenj ti povem – na dolgi rok to ne bo šlo. Imaš 33 let, pomisli, koliko let imaš še do penzije. S takim tempom ne boš zdržala. Nujno, ampak res nujno potrebuješ razbremenitev.
Se spomnim kolegice – delala je v obračunu plač, bila je vodja za celo firmo. Vedno nasmejana, prijazna, ustrežljiva do vseh. Vse delo je bilo narejeno, vse je bilo OK. Nekega dne je padla dol in zbolela. Šla je na bolovanje in nazaj se ni več vrnila. Izdalo jo je zdravje
Življenje je eno samo. Zdravje, ko ga izgubimo, ga ni več.
Dobro premisli, če je vse to vredno. Potrebuješ pomoč. Nekoga, da te razbremeni. Nujno.

Kot bi brala sebe pred tremi leti. Pobrala sem se šele pred enim letom.
Pazi nase. In predvsem: nauči se reči NE!

Pri tebi je tipičen stres, ki vodi ali je že izgorelost.
Potrebno bo ustaviti konje in se poglobiti v zmanjšanje tempa.
Kako, pa ti veš bolje.
Zamenjati delovno mesto, dodati še dodatnega delavca ali zamenjati celo službo, če drugače ne gre.

Živjo.
Prebrala sm vašo objavo in v njej vidim kar veliko podobnosti s mojo situacijo. sicer sem dijakinja, nimam redne službe in si napornega dela, kot je vaše nemorem predstavljat, vendar me šolske obveznosti pravtako spravijo do množičnega hitenja (nočem zapraviti časa,ki ga je vedno premalo) in pozabljivosti. Hodim na strokovno srednjio šolo in naš program nam nalaga projekte, katere je potrebno oddati vsak teden, te pa zahtevajo veliko časa in truda, saj so zanje potrebne ročne spretnosti. zaradi dolgega urnika (tudi po 8 ur na dan) velikokrat pridem domov sele ob pozni uri, ce upostevamo se kuhanje in druge manjše obveznosti doma, pa mi od dneva neostane prav veliko ur, zato se projektov lotim šele okrog 20 ure. Kdaj se z njimi ukvarjam dolgo do jutra večkrat tedensko, kar mi povzroča kar velike težave s spanjem, nemorem se zorganizirati, za zasebne projekte zgubim vso voljo in svoj prosti čas zapravim za neumnosti. Strah me je, da bom po mami, ki je pravtako zagreta za delo in ga želi kvalitetno, dobro in hitro opraviti, tudi jaz padla v izgorelost saj me tak tempo vrže s tira. Se je že zgodilo, da sem v osnovni in srednji šoli ostala cel teden doma, saj me je slabo opavljeno delo močno potrlo in tako nisem več želela nadaljevati. Tako kot pri vas, pozabljam veliko stvari in se težko pomirim. Zadnje leto me v slabo voljo spravijo že malenkosti kot je nakupovanje s kartico (vem da se sliši običajno in nenavadno).
Po mojem mnenju bi vam resnično pomagal oddih, omenili ste, da zaradi vašega dela to skoraj ni možno, ampak morate pomisliti nase. Veliko boljše se boste počutili, lažje vam bo pri delu in tudi drugače boste gledali na stvari. Lahko vam predlagam prijeten oddih, ki ga je preizkusila moja znanka, ki je izvedljiv čez vikend. V programu imate prenočišče ob naravi, možnost meditacije, 3 obrokov in najlepši del – popolno tišino. Namen te ustanove je, da se ljudje, ki pridejo tja ne pogovarjajo, tako da ima vsak čas zase in svojo sprostitev. Tukaj vam priložim še link, kjer si lahko preberete še kaj več sami ( https://www.cujecnost.org/odmiki/ ). Sama tja sicer nebi sla, saj si čas za oddih, kadar ga potrebujem, popestrim s dobrimi prijatelji, ki me postavijo na realna tla in me spomnijo, da se nerabim tako sekirati za vsako malenkost. Velikokrat je težava le v tem, da sama vidim preveč težav, za katere se spravljam v slabo voljo, namesto da bi se pri tem ustavila in ne pretiravala tam, kjer ni potrebno.

Upam, da si boste lahko vzeli čas zase in ga prijetno izkoristili ter da vam služba nebo povzročala nadalnjih težav.
Lep pozdrav, marelica22