Pozdravljeni!

Kot iskalka zaposlitve sem na Zavodu za zaposl. in prejemam nadomestilo. Zanima me, če me Zavod napoti k določenemu delodajalcu, da mu pošljem prošnjo in grem na razgovor, od koga lahko zahtevam povrnitev potnih stroškov, ali kilometrino ali bus karto?

vsem lep dan

Od Zavoda za zaposlovanje, oz. urada kjer si prijavljenja. Prinesti moras dokazilo, da si se razgovora res udelezila ter avtobusno ali vlakovno karto. Ce si se na razgovor peljala z osebnim avtomobilom pa moras prinesti potrdilo avtobusnega prevoznika, na katerem pisem cena vozovnice od do….

Nodi, oprosti, ampak a ni v tvojem interesu, da si cimprej najdes eno sluzbo? Komu naj pa mi, obicajnezi, zaracunamo potne stroske, ko se gremo pogovarjat za novo sluzbo? Jaz sem se ene 5 krat peljala iz Lj v NM na razgovor (vec krogov izbire), vendar potem nisem bila izbrana. A naj grem na Copovo, ce mi kdo povrne potne stroske?

S takim nacinom razmisljanja – kdo mi je kaj dolzen in kdo je dolzen kaj narediti namesto mene – bo slo zivljenje mimo tebe, se bojim.

Tvoj komentar je neumen – pa se še ti prijavi na Zavod za zaposlovanje, pa boš dobila povrnjene stroške.
Če pa si zaposlena, pa imaš sredstva in si lahko plačaš te stroške,ali ne?

odgovor sploh ni neumen, dragi moj, ker iz lastnih izkušenj vem, da nekateri pridejo na razgovor samo po štampiljko, da so tam res bili in pridno naprej prejemajo nadomestilo. Po možnosti pa še jih pripelje kdo drug, ki verjetno ne zahteva plačila za uslugo.

Vem, da je za službe težko, ampak preveč je takih, ki samo čakajo, da jim bo ena (po možnosti takšna s tristo tisočaki plače) padla v naročje.

Isti odgovor kot za pooli- prijavi se na Zavod za zaposlovanje, pa boš prijemala tovrstna povračila in še cca.50.000 socilane pomoči, če boš dlje časa na Zavodu.
Super ne?!

“Iz polne riti je lahko srati” pravi zelo poučen slovenski pregovor.

polne riti res ne bom komentirala, ker se ob študiju zaenkrat bolj ali manj po lastni želji preživljam sama.

To kar sem napisala, in za čemer še vedno stojim pa mi je uspelo videti na lastne oči. V domačem lokalu smo namreč iskali natakarico in iz zavoda so jih poslali 5. 4 izmed njih niso vprašale nič – ne koliko plače bi naj dobivale, na kakšen je delovni čas ipd., ampak samo povedale, da itak ne bi delale in prosile za štampiljko, da bodo lahko dokazale, da so bile na razgovoru. Pa verjami, da je lokal simpatičen in ne neka beznica, kjer ne bi hotel delati nihče.

Seveda ne gre metati vseh v isti koš in verjamem, da se mnogi tudi zelo zelo trudijo, ampak odnos “kdo mi bo pa kaj vrnil, če grem na razgovor za službo” mi res ni simpatičen. Saj te ponavadi res ne pošljejo na razgovor v 200 km oddaljen kraj 5 krat na teden, da bi to predstavljalo tako gromozanske stroške.

kot sem že rekla, danes ti le malo stvari samih pade v naročje…

Mogoče je ta polna rit zvenela malce grdo, ni pa bilo mišljeno osebno, ampak naspoh.
Problem je v razmišljanju ljudi, ki so zaposleni in gledajo na iskalce zaposlitve kot na parazite, lenuhe,….itd.
Meni pa je popolnoma normalno in razumljivo, da se jim povrnejo ti stroški, zato, ker imajo zeeelo majhne prihodke in jim tudi ta denar nekja pomeni.
Teza,da pa je vsako delo v redu in, da bi morali nezaposleni poprijeti za kakršnokoli delo, pa je tako ali tako popolna neumnost.
Bolje je nekoliko potrpeti ( pomeni biti dlje na zavodu) in si potem poiskati dobro službo, ne pa zagrabiti “prvo priložnost” samo, da nekaj bo.

Govorim iz lastnih izkušenj, ko sem v roku 6 mesecev ( medtem, ko sem bil prijavljen na zavodu) zamenjal tri službe in sem sedaj s četrto zelo zadovoljen. Z prejšnjimi službami oziroma delodajalci so bile same težave, ker te vsi gledajo podcenjevalno,….češ prihaja iz zavoda,…bo že sprejel moje pogoje ali pa naj gre nazaj,…..! Nisem jih sprejel in dva delodajalca tudi tožim zaradi številnih kršitev delovne zakonodaje napram meni.

Saj verjetno imava vsak po svoje prav in kot sem že dejala, obstajajo takši in drugačni iskalci zaposlitve. Verjetno se strinjaš, da jih je na zavodu kar nekaj, ki si dejansko ne želijo delati in tako nikakor ne najdejo “primerne zaposlitve”.

Na mojem koncu države so plače dejansko zelo nizke, večina ljudi s SŠ ali OŠ izobrazbo ne zasluži več kot minimalne plače. Verjami, da marsikdo raje ostaja doma in je na zavodu (pa še zraven kaj malega zasluži na črno), kot da bi delal za to. Na koncu mu itak znese enako.

Zato ne maram jamranja v stilu “kdo mi je kaj dolžan”, ker je vsak za svojo rit dolžan poskrbeti sam! Sicer pa kolikor mi je jasna zakonodaja, te tudi zavod ne sme ponujati delovnih mest, ki niso ustrezna tvoji izobrazbi. To da počakaš na “boljšo možnost”, kot ste storili vi, je seveda na nek način pohvalno in občudovanja vredno, ampak verjetno potem že ni bilo takšne panike za denar. Službo se namreč da iskati tudi kot zaposlen in ne samo če si na zavodu. Če ti delovno mesto ne ustreza, pač hkrati iščeš drugo. Pa še postrani te ne gledajo…. čeprav tega ne verjamem pretirano. Odpovedni roki in druge zadeve pa se tudi dajo zelo na hitro urediti.

lp