Hm lep pozdrav !

Da včasih smo bolniki samo statistika, a IMAMO TUDI ZELO DOBRE ZDRAVNIKE !!!
da zdravnike ki ne iščejo samo podatkov ampak POMAGAJO !!!

Da sam osebno sem leta 2007 dobil potrjeno ” Tumor v hrbtenjači Th2 predel ” in še nekaj poškodb hrbtenice .
Da operacije ne moremo narediti, če že je možnost preživetja 7-21 dni ali med operacijo že ?
Takšna novica je bila zelo huda in potreboval sem dobra dva meseca , da sem se sestavil in začel naprej živet in ……..
Da tako imam še nekaj pregledov in potem bom videl kako se bova glede Operativnega posega odločila z Nevrokirurgom ampak ne v Ljubljani kjer so me že odpisali ?????
Da resnično zelo VELIKO JE OD ZDRAVNIKA kako ti informacijo posreduje in kako zna stati ob STRANI ZDRAVLJENJA ali kot zdravnik ali kar je še boljše kot ” Zdravnik – Prijatelj, da kot prijatelj kateremu lahko zaupaš in …….” !!!

Moje izkušnje so – če vprašaš oz.sprašuješ, povedo. Jaz sem imela prvič s sabo sestro, nato mamo in na vsa vprašanja so mi odgovorili tako, kot je.
Sem pa tudi sama zamenjala internista, ker sem imela občutek, da sem bila za “dodeljeno” zdravnico le številka v kartonu, dr.Škof pa je zdravnik, ki se ti posveti in ne samo čaka, da greš ven iz ambulante.

Vsekakor pa bi sama hotela vedeti, kaj se dogaja z menoj, verjamem pa, da nekateri to težje prenesejo in je treba premisliti, koliko informacij mu/ji posredovati.

Držim pesti za vse vas/nas 🙂

Pika

Jojojojo, pa kako ti živis s tumorjem v hrbtenjači že od 2007?
Je morda le cista, ki ne pritiska tako na živčevje? Ali kako obvladaš bolečine? Pa to je centralni del živčnega sistema :o(

Pri meni je stal zdravnik zadaj mene, ko mi je prvič povedal diagnozo raka. Ob ponovni diagnozi sem mu povedala jaz.
Pošteno je, da se pove. Tveganje samoumora (kar nas učijo) niso zadostni argumenti, da se ne bi povedalo.
Ljudje se tudi trezni zabijejo z avtom in ne samo pijani. Tudi rakav bolnik lahko naredi samoumor, ampak ne zaradi raka.
lp

Seveda povejo!
mojemu očiju in mamici so po novemu letu povedali, da ima oči le še par tednov ali mesecov pred seboj…Direktno brez ovinkarjenja. Niso dali niti malce upanja!
Takrat sva bile zmami razburejne kako lahko tako naravnost pove in to pred očijem. Očiju je nato vsa volja padla, ni se več boril, le prepustil se je…
Sedaj, ko je umrl je bilo pa malce lažje. Saj smo vsi pričakovali to, v mislih imamo le da se je rešil. Tako da je res težko ali je prav da se pove bolniku direktno, brez da bi mu vlil upanje. Svoju sevede se mora povedati, vendar mislim, da bi se morala potem zdravnik in bližnji ksupaj pogovoriti in dobro premisliti kako povedati bolniku, da ni več upanja!

anica, ravno obratno je: bolnik je tisti, ki ima PRAVICO, da ve. On in edino on. Sorodnikom se lahko pove le v primeru, ko se bolnik s tem strinja.

Seveda pa se lahko bolnik tudi odloči, da resnice o svojem zdravstvenem stanju ne želi vedeti. Ni njegova dolžnost, da ve. Še vedno pa ima on izključno pravico, da odloča, koliko bodo o njegovem zdravstvenem stanju zdravniki povedali sorodnikom.

Govorim seveda o polnoletnem opravilno sposobnem bolniku.