Povedo ali ne?
Recimo, da je bolnik z rakom optimističen in poln življenja, ker je prepričan, da je v boju z rakom (že) zmagal. Gre na CT in zdravnik vidi, da temu ni tako. Zdravnik celo oceni, da ima bolnik le še nekaj mesecev ali leto pred seboj… Zanima me: ali zdravnik na OI pacientu to pove ali ne? Pove sam od sebe ali le na bolnikovo izrecno vprašanje? Ne sprašujem po ugibanjih, zanimajo me dejstva…
Hvala za odgovore!
Živjo drobtinica!
Napisala ti bom,kako je bilo v našem primeru.Za rakom je zbolela mama.Meni osebno je onkolog po opravljenem CTju povedal vse.Kje vse je raširjen rak,kakšno bo nadaljno zdravljenje(bilo je samo paliativno),koliko časa ima mama še pred seboj.Skratka vse do potankosti,iskreno,brez ovinkarjenja.Mami so povedali samo tisto,kar je vprašala,tako da v bistvu sama ni vedela kako hudo je z njo.
Torej,več ko te zanima,več ko vprašaš,več izveš.Vsaj moje izkušnje so take.
Naj pa izkoristim forum in upam,da ne bo nič narobe,če se javno zahvalim dr.Škofu in dr.Kerinovi za njuno strokovno odkritost in pomoč.Zelo,zelo pa me je razočaral dr.Anderluh in še ena mlada zdravnica.Ravno z njo sem prišla v konflikt,ker je od mene zahtevala,da mami povem kako bolna je in da ji ostane samo še par dni življenja.Kaj več o tem dogodku bom napisala,nekoč,čez nekaj časa,ko se bo vsa ta bolečina,s katero zdaj živim,malo umirila.
Drobtinica upam,da sem ti bila vsaj malo v pomoč.Če te še kaj zanima,vprašaj.
Lep dan,s sončkom obsijan.
Paliativno zdravljenje je oskrba bolnika z napredovalno boleznijo,se pravi,umirajočega bolnika.Ne morejo mu več pomagati z operacijami,zdravljenjem,ozdravitve ni.
V tem paliativnem obdobju postane bistveno le obvladovanje bolečine in ostalih spremljajočih simptomov.Enostavneje:”filajo” te samo še z opijati(morfij).
Lp Jana
Tako kot Jana2 imam jaz podobno izkušnjo. Zdravniki so o stanju mojega očeta povedali moji mami njemu pa delno tudi, ampak ni razumel. Spraševal ni in tako je bilo kar mučno ves čas, ko smo mi vedeli on pa ne.
Ko je bolezen že tako napredovala, da je tudi sam sumil, da je neozdravljivo pa sem jaz v njegovem imenu (ko je bil on zraven) zasliševala zdravnika, vendar nama ni “upal” povedati. šele en drug zdravnik, kjer sva bila samo na kontroli za neke žleze, je sam ugotovil, da ati nič ne ve o njegovi bolezni. Takrat je atka poslal ven in mene vprašal, če želim da mu on pove. Tako je ta zdravnik na zelo primeren in jasen način razložil, kakšno terapijo bo še dobival in kam vodi njegova bolezen.
Marsikdo bi pomislil zakaj mu mi nismo povedal!
ampak naj povem, da je bilo veliko primerneje, da je to razložil zdravnik, ker ima izkušnje s tem, kot pa jaz, ki se s tem prvič srečujem.
če malo pomislim… kaj naj bi mu pa rekla…
Ati umrl boš!?
če ste mnenja, da bi bilo bolje, da bolnik ve kaj ga čaka se posvetujte z zdravnikom naj mu razločno in njemu primerno pove vse o naravi njegove bolezni.
Res pa je da je za nekatere bolje, da ne vedo, ker si s tem pozitivizmom lahko še za kak mesec podaljša življenje, kajti če bi bolnik po tej novici izgubil zanimanje za boj tudi bolezen hitreje premaga bolnika.
Želim vam, da boste stali drug ob drugem pa naj bo še tako hudo…
Navezujem se na to temo, čeprav je že starejša, moje izkušnje pa čisto sveže.
Spremljala sem mamo na pregled na OI. Ni vedela za diagnozo, mi pa smo vedeli, pa smo se izogibali natančnemu pogovoru o bolezni.(diagnoza ni vzpodbudna, adenokarcinom v pljučnem krilu C32,T4N3M0) Pravzaprava sem prepuščala, da bo to pravilno in taktno povedala onkologinja na OI. Totalno sem razočarana, saj kljub moji prošnji, da želimo, da se mami obzirno razloži o njeni bolezn,. je bilo vse prej kot tako. Mama se komaj pobira od šoka. Nekaterih ljudi je res škoda, da so zdravniki.
Imamo kakšno možnost, da zamanjemo zdravnika? Ali je to čisto običajen in pravilen pristop zdravnika do pacientov? Z boleznijo rak namreč nimam popolnoma nobenih izkušenj. Sedaj berem vse forume po vrsti in sestavljam informacije.
nec
Svojcem se dostikrat zdi, da je zanje in za pacienta bolj udobno, da mu ne povedo, kako resna je njegova bolezen in kam vodi. Zdravniku je seveda mučno pacientu razlagati tako hude resnice, pa se temu tudi rajši izogne, če še svojci navijajo v to smer.
A zavedati se je treba, da je predvsem pravica pacienta, da se mu takih stvari ne prikriva. Kot bolnica imam pravico vedeti, kaj točno je z mano narobe, kakšne so moje možnosti, ali se bom morda pozdravila, ali pa morda zdravniki nimajo več kaj pomagati in me čaka samo še zadnja naloga, namreč, da dokončno sprejmem dejstvo o svoji umrljivosti in se na smrt tudi sama v sebi na svoj način pripravim. In tudi to, da svoje zadnje dni preživim tako, kot se sama odločim, in ne v praznem iskanju namišljenih rešilnih bilk pri raznih nepreverjenih padarjih. Kdor misli, da mi sme kratiti to pravico in si pri tem celo domišlja, da mi dela uslugo, resno krši moje osnovne pravice. Morda bo moji okolici navidezno res lažje, ker si bodo lahko domišljali, kako mi lajšajo življenje, pa ker jim ne bo treba gledati človeka, ki se zaveda, da umira. A s svojim ravnanjem se bodo od mene le neskončno odtujili in me pustili samo in z občutkom izdanosti.
Zato sem jaz že zdavnaj in večkrat vsem svojim bližnjim in vsem svojim lečečim zdravnikom, predvsem pa onkologom, jasno povedala, da v vsakem primeru želim vedeti vse in biti z vsem seznanjena. In zato tudi v ordinaciji vedno postavljam vprašanja in počakam na odgovore. Konec koncev bomo vsi enkrat umrli in en odrasel človek pa že mora biit toliko zrel, da to lahko na nek način sprejme. Še vedno mi je ljubša bolečina resnice kot pa udobje slabo prikrivane laži.
Saj ne gre za to, da bolnik ne smel izvedeti o svojem stanju. Predvsem mi je do včeraj padlo to tako, da nisem imela namena vnaprej govoriti o diagnozi. Čisto lahko bi moja razlaga vodila v povsem napačno smer. Seveda je zdravnica povedala in mami je bilo kruto slišati. Jaz sem pa slišala in opazovala zdravničin izraz. Neosebno, hladno in posmehljivo. Mama je že v letih in poznam jo, da vem, da bi na bolj prijazen način povedano sprejela boljše. Čutiti je bilo vso mogočnost zdravnice, ki je dobila nov primer. Do včeraj je mama imela stik s kar nekaj zdravstvnega osebja, ki se je izkazalo v čisto drugačni luči. Pred boleznijo pa samo pri osebnem zdravniku zaradi kakšenga prehlada. Vsi doma se bomo potrudili in ji vlivali moč in pogum. Če bo to začutila tudi tam, bo pot zdravljenja najbrž malo lažja.
Ljudje smo različni. Eni želijo vedet vse podrobnosti, drugi samo okvirno. Meni je onkolog razložil za kaj gre, veliko pa sem tudi sama prečekirala po netu in našla odgovore na svoja vprašanja.
Jaz mislim, da je prav da zdravnik pove za kaj gre in kako bo potekalo zdravljanje, da pa nima pravice vzet upanje. Tudi, če je bolezen napredovana, se da povedat na obzirni in topel način in še vedno je potrebno tako povedat, da bolniku ostane upanje, na konce koncev kdo pa ve, kako se bo stvar zasukala.
Pred časom sem gledala v dokumentarcu, ko je zdravnica povedala bolniku z rakom, da mu ni pomoči in bo umrl. Naslednji dan je res umrl. Prav jezna sem bila. Kaj mu je s tem naredila dobrega? Kot da bi na smrt bolnega udarila po glavi. Nezaslišano, kakšna nadutost, prava hudobija, tako sem jaz dojela situacijo. Nikoli nihče ne bi smel reči bolniku, čeprav je res na koncu, da bo umrl. To vemo vsi, vsak zase. In vsi bomo umrli. In nihče nima pravice nam zadnje ure in minute naredit še bolj neznosne, ker vsak človek do zadnjega daha še upa.
Drugače pa je najbolj prav, da živimo vsak dan polno, kot da nam je zadnji dan.
Nec, tvoji mami pa želim, da so ji dnevi, ki so še pred njo čimbolj znosni in lepi v krogu svoje družine. Ne izgubite upanja!
O tej temi se je že dosti pisalo. Absolutno sem za resnico ampak odvisno kdo in kako ti jo pove.
Ko hodiš od zdravnika do zdravnika, na razne preglede in čakaš diagnozo tako veš, da se nekaj dogaja. Ko je ta diagnoza rak, je zdravnik tisti, ki bi naj pacientu obrazložil kako in kaj. Seveda je to šok, ki pa nas vrže v boj za preživetje. Ne morem si zamisliti, da bi svojci skrivali diagnozo pred menoj. Sem starejša, moji otroci so odrasli, želim, da vedo vse, ravno tako pa želim, da ko sama mogoče ne bom mogla k zdravniku po informacije, da mi jih prenesejo brez olepšav – tako vsaj vem pri čem sem. Popolnoma se strinjam z Marjetico. Vsi, ki smo preživeli to bolezen vemo,da bi bilo zelo krivično, če se o tem ne bi pogovarjali, če bi za mojim hrbtom šušljali (tudi domači) češ ta pa ima raka, pa saj ne ve. Hvala za tako zaupanje – pa so to zdravniki ali domači.
Vsi imamo pravico do resnice pa naj je še tako boleča. Včasih nas ravno ta bolečina povzdigne, nam da nadnaravno moč in upanje. Ko pa je tako daleč, da ni pomoči se z ljubečo besedo tudi to omili.
Vsem želim zdravja in odkrite besede.
Leja
Moja osebna izkušnja:
ko sem se v letu 2007 sam zdravil zaradi napredovanega raka mod, sem svojo onkologinjo vprašal, če bi mi povedala, če mi ne bi bilo več pomoči in mi je rekla, da bi mi, ker misli, da bi bil to sposoben prenesti!
Sicer pa sem imel res skrbne sosede, ki so hodili k nam domov spraševati, ali bom res umrl! Večina ljudi me je že odpisala, vendar pa kopriva ne pozebe!
Naj se še jaz pridružim.
Oče je naročen pri dr. Smrdelju na OI 12.4.2010 na pregled in pogovor o obsevanju. Do sedaj očetu nihče ni direktno povedal, da ima raka (možganski tumor, glioblastom). Jaz očeta poznam in vem, da noče tega zvedet, vsaj še nekaj časa ne. Na konziliju v UKC Maribor, je njegov operater prišel skupaj z dr. Smrdeljem in mu na primeren način povedal, da tvorbo morajo obsevat in to je vse. Oče se je s tem sprijaznil in domneva, da bo po obsevanju lahko hodil. To upanje ga drži pokonci.
Ali mu naj to vzamemo? Kako naj preprečim, da mu zdravnik na pregledu direktno pove, kar je povedal nam nevrokirurg (glioblastom, prognoza 1 leto, hitro napredovanje, neoperabilno).
Če mu to zdravnik vrže v obraz, kot so nam, ga bo spodneslo in ne vem, če se bo pobral.
Kako to izvesti!
lp
efka
Pozdravljena efka!
Točno pred 26 dnevi je moj ati izgubil bitko z rakom. Mislila sem, da ko bo ati odšel menen nebo več, da nebom zdržala take žalosti. No pa živim, res pa da drugače gledam na ljudi, ki imajo raka. Na te ljudi gledam in se čudim koliko imajo moči, da so taki borci. Ta bolezen itak napade samo močne in dobre. Hočem ti povedat, da tudi tvoj ati ni od včeraj in sigurno ve kaj ima saj gre na OI. Če človek neve kaj mu je se tudi boriti ne more. Vsak človek ima pravico vedeti kaj mu je in le tako se lahko tudi bori. Kot je napisala Leja – hvala lepa za tako zaupanje, da bo negdo govoril za mojim hrbtom kaj je z menoj samo jaz pa da nebi vedela.
VSEM ONKOLOŠKIM BOLNIKOM PA ŽELIM ČIM HITREJŠE OKREVANJE
Dobro vem kaj pomeni boriti se proti temu satanu saj sem bila non stop ob očetu, ko je bil bitko. Žal so tudi taki kot je bil moj ati in takim pa želim da svoje zadnji čas preživijo čim lepše v krogu svojih najdražjih in čim bolj v miru.
L.
Efka, jaz na tvojem mestu ne bi povedala. Če poznaš svojega očeta in veš, da bo močneje upal, s tem pa bolj kvalitetno živel, mu ne povej. Nekateri ljudje se ob trpkem spoznanju psihično zlomijo. Če ne more biti bolje, potem naj vsaj do konca upa. Marsikdo je čudežno ustavil napredovanje bolezni, ravno zato, ker je bil prepričan, da se bo pozdravil. Ti ga najbolje poznaš in veš, kaj je zanj bolje. Vso srečo ti želim…..
Pozdravljeni!
Res smo ljudje različni in jaz, ki očeta poznam, vem, kaj in kako mu lahko povem.
Sedaj samo govori, da komaj čaka na obsevanje in zdravila, da bo spet lahko vsaj koliko toliko normalno hodil. In kako se že veseli, da bo šel na kolo in obiskat sotrpine iz bolnice :(.
Naj mu to upanje razbijem? Ne, ne bom…vsaj dokler ne bo nujno potrebno. Sicer pa tudi jaz verjamem v čudeže in mogoče bo moj oče eden izmed njih!
lp
efka
Efka,
upam da me nisi narobe razumela. Seveda, da neboš očetu vsega povedala in da ima prognozo življenje eno leto. Je pa prav da ve proti kaki bolezni se bori. Moram pa dodati, da pa nevem kako lahko onkolog, da prognozo življenja oz. celo pove čas izteka. Nam na OI niso kaj takega sploh dejali pa tudi, ko sve šle s sestro do privat onkologa ni govoril o nobenem roku življenja. Vsak človek in njegov organizem se različno odziva na to bolezen. Tudi jaz sem upala na čudež, ki se žal ni zgodil. Ti imaš vso pravico, da upaš na čudež in jaz ti iz srca želim, da se ti tudi zgodi. Upanje umre zadnje. Dokler upaš tudi živiš.
Srečno
Samo v bran onkologu-prognozo nam je povedal nevrokirurg, ki je očetu delal biopsijo, pri onkologu še nismo bili, oz. ima oče pregled jutri. Vse, kar vemo o bolezni in prognozi, nam je razložil nevrokirurg, v smislu-statistika je taka, 1 leto, ima sicer bolnike z nekaj leti, pa tudi take, ki so umrli v 3 tednih (njegove besede)…
Bomo videli jutri, poskusila bom najprej jaz in mami do zdravnika….
Hvala za vse vzpodbudne besede.
efka
pozdravljeni!!
no ko je že glih taka tema lahko povem da smo pred tremi tedni zvedeli da ima mami napredovalni tumor materičnega telesa in to najmanj tretje stopnje, imela bo samo dva paliativna obsevanja in to je to. zdravnico ko sem vprašala pač o nadaljnem postopku te bolezni oziroma koliko časa je ostalo ni hotela nič povedati za vsako vprašanje je bil odgovor ne vemo… drugače pa doma je stanje neznosno oče je čisto na tleh, sestra tudi, mamici pa nismo zaupali resnice in tudi nimam srca da bi ji to rekla kakšno je dejansko stanje z njo.prvih 14 dni dokler je nisem potolažila in prepričala da bo še vse uredu je bila sama zaprta v spalnici in nobenega ni spustila noter,vsem in vsakem pogovoru se je izogibala edino mojo osem-mesečno punčko (oz.njeno vnukinjo) je spustila not za toliko časa da jo samo malo vidi! mami je stara 49 let in nimam srca ji povedat kaj jo čaka, želim si pa da bi saj do takrat uživala življenje in bila srečna v krogu svoje družine. čeprav sta se oče in sestra že predali usodi jaz se nisem vedno pomislim na to in se držim tega UPANJE ZADNJE UMRE!!!!! tako da se strinjam stem če bomo nekomu skrajšali skrbi in polepšali še tisti del življenja ki mu je ostalo ni treba povedati resnice saj s tem se nič nepridobi lahko pa te ta kruta resnica pokoplje še toliko prej!!
lp