Možev oče je naredil samomor pred več kot tridesetimi leti, ko je bil moj mož star 12 let. Po njegovi smrti o njem v družini niso sploh več spregovorili. S tem so živeli, kot da ga nikoli sploh ni bilo. Ko so najini otroci/vnuki začeli spraševati po dedku smo jim povedali, da je umrl, ker je bil bolan. Ali jim sploh povedati, da je dedek naredil samomor? Kdo? Zakaj? Kdaj? Kako?

Spoštovana gospa,
hvala za vso vašo ranljivost. Vaša vprašanja ste zastavili v imenu mnogih svojcev, ki so izgubili bližnjega zaradi samomora in se sprašujejo podobno kot vi.
Naj razmišljam skupaj z vami. Najprej: ali je vaš mož zmogel oz. dobil priložnost, da izžaluje tako hudo izgubo kot je smrt očeta v otroštvu, sploh če je to bila nenadna smrt očeta zaradi samomora? Če ni, kar razbiram iz vaših besed, je pomembno, da najprej on zbere pogum in se s to izgubo in bolečino sooči, o njej spregovori in jo v sočutju in razumevanju, podpori- vaši, drugih svojcev, če je potrebno tudi strokovni- predela in sprejme kot nekaj bolečega in hudega kar se mu je v otroštvu zgodilo. Neizžalovana, zanikana, zamrznjena izguba iz preteklosti, žal, na poseben in negativen način vpliva na naše sedanje življenje.
Drugič: trdno sem prepričana, da bo vašim otrokom dolgoročno v življenju resnica pomagala in da potrebujejo popolno resnico (na čustveni družinski ravni jo sedaj na nek način tako že čutijo, jim pa manjkajo besede).
Vse neizgovorjene “družinske skrivnosti” imajo posebno moč, da vplivajo na naše sedanje življenje. Vse kar raziščemo, o tem spregovorimo, sprejmemo, izžalujemo, izjočemo… pa prinese blagodejno olajšanje. Kdaj jim povedati? Nekje v začetku najstništva: pri dvanajstih, trinajstih bi lahko bil že pravi čas. Kako? Prav bi bilo, da jim to pove prav vaš mož-njihov oče. Pove jim lahko kako je on doživel izgubo in samomor očeta. Da je dedek zbolel, bil v stiski in da je trpel… Z vso ranljivostjo, resnico in iskrenostjo, ki jo pozna in jo bo zmogel (seveda šele po tem, ko se bo sam zmogel s tem soočiti). To vas bo, kot družino, še bolj povezalo v pristnosti in prišlo bo do občutka olajšanja. Vse dobro vam želim. Pogumno.

Pozdravljeni,

iz lastnih izkušenj bi svetovala, da otrokom poveste o njihovem starem očetu. V naši družini smo tudi imeli samomore (babičin brat, stričeva žena in en sin, dedek alkoholik…). Vse to ”tli” nekje v ozadju, širša okolica pozna zgodovino družine in slej ko prej pride do besede v navidez nedolžnem pogovoru. Sama, recimo, dedka nisem poznala, ker je umrl par let pred mojim rojstvom, občasno pa je pogovor nanesel na to, da je rad užival alkohol. Imela pa sem že dobrih 40 let, ko me je ena starejša gospa iz bližnje vasi vprašala, čigava sem. Ko sem povedala, je rekla ”o, ja, sem poznala tvojga dedka, je pil kot žolna, že ob 9h zjutraj je bil pijan”. Dedek je bil takrat mrtev že 45 let, kot pravim, sama ga nisem poznala, vendar je kljub temu zabolelo…

Morda se za pomoč obrnete tudi na vašo najbližje enoto Hospica.
Kontaktni podatki so : OE Ljubljana 051 419 558, 041 365 848; OE Gorenjska 051 426 578, 051 623 930 OE Celje 051 418 446; OE Murska Sobota 040 586 457 , 051 442 636; OE Koroška 041 365 731, 051 441 638 OE Dolenjska 051 454 845 OE Primorska 031 606 309, 051 415 449.

Pa vam morda pomaga pri odgovorih na vaša vprašanja.