Zivijo. Imam 30 let, pozimi se porocim in prosim za nasvet. Kot otrok sem odrascala s par let starejsim fantom. Recimo da pri 10ih sem izgubila stavo, katero sploh nisem zelela stavit in sta me s kolegom skoraj da ne slekla, da bi pokazala prsi. Nista bila nezna, bilo me je strah, otipavala sta me tudi spodaj. Potem sta se smejala in je slo mimo kao fora. Ker je bil moj edini prijatelj (mini vas sredi nicesar) sem imela izbiro. Ali pozabit ali izgubit druzbo. Ugani kaj sem naredila… Pri mojih 15ih je ta fant zacel letat okoli mene. Bil je vedno nekdo ki sem si ga zelela in sem ga kovala v zvezde, nisem videla ciste slike, ker sem bila otrok in je imel name ogromen vpliv. Vsakic ko sva sla en krog z avtom je omenjal tisti dan in kako je zelel cutit mojo mokro muco. Kmalu je lepo z roko sel v hlace in me dobesedno masiral, neprijetno. Jaz ga nisem zelela izgubiti pa sem pustila, sicer ne rada pa tudi rekla sem da mi ni ok. V prvi spolni odnos me je prisilil ces, da me bo pustil ce ne sexava. Sem rekla najprej ja, vmes sem zelela zaradi bolecine prenehati pa ni nehal. Jokala sem, se zvijala, on pa nic. Jaz sem bila neumna da nisem takrat zadevo ustavila, on je vztrajal da je normalno da boli, da moram potrpet. Celo zvezo sva sexala 1 tedensko mislim da, velikokrat pod prisilo – ze dolgo nisva, bom sel na kurbe, te bom pustil itd. Vcasih me je kar slekel, jaz sem pa pustila, vmes mizala in cakala da neha. Ko sem se upirala je rekel da bo hitro konec, s telesom se je naslonil name, na usta mi je dal roko ali pa ne je dusil. Ni me bilo strah, samo ni me bilo (razen fizicno) takrat tam. Sex je bil zivalski. Nabival me je res kot psa in ko sem mu to rekla je nabijal se huje. Mislim da mu je bilo vsec da se zvijam in pritozujem. Vsa leta vem da sm bila v bolecinah med vsakim odnosom. Ce sem ga prosila me je bozal, rekel da bo vse ok, nehal pa ni. Drugace je bil v redu fant, nezen, ob njem sem se pocutila varna pred drugimi. Po drugi strani mi je prepovedal prijatelje, z mano je mogel povsod, sama nisem smela niti v glasbeno. Starsi so ga poznali ampak sem tole kar dobro skrivala. Sicer so opazili da sem postajala cudna, ni bilo pa tako ocitno, da bi dojeli kaj se res dogaja. V enem trenutku mislim da sem se ga zacela bati. Sla sva narazen parkrat ampak me je znal obrnit. Ko sva sla dokoncno se je zacelo sranje. 2 meseca me je klical vse ure, vse dneve, grozil s samomorom, enkrat celo meni s pistolo, ampak takrat sem ze dojela da me je fizicno in psihicno zlorabljal in sem se odlocila da ga popolnoma odrezem. Bila sem ravno polnoletna in koncno prisla k pameti. Kaj mi je bilo takrat… verjetno sem bila tako globoko pod vplivom in dejansko sem mislila da je taka posesivnost normalna. Zabita. To zdaj vem. Kaj je problem… Dolgo let se ze spopadam z depresijo, vcasih je precej hudo. Imam super partnerja. Sedaj ko delam na sebi se veliko stvari kaze v drugacni luci. Dojemam kaj se je takrat dogajalo. Razumem tudi zakaj sanjarim o bolj agresivnem spolnem odnosu, zakaj hrepenim po tem da me nekdo nadvlada, seveda ne da sanjarim o posilstvu, ampak vzburja pa me. Kar je posledica prejsnje zveze kot pravi psihologinja. Vedno iscem priznanje partnerja ceprav ga ne potrebujem, ampak nisem srecna ce mi ne rece da sem nejgova, pogresam ljubosumje – pac bolana obcutenja.
Sedaj sem na ti stopnji da nekomu povem kaj se je zgodilo, to je pac zadnja faza teh pogovorov. Ampak mene je sram, nocem povedat nikomur razen mogoce partnerju. Smesno je ker imam visok IQ, visoko izobrazbo, zelo dobro in cenjeno sluzbo, ampak kot najstnica pa nisem bila nic od tega ocitno. Me bo zaradi tega partner gledal drugace? Je imel kdo punco ki bi kaj takega delila in kaksen odziv ste imeli, je sedaj ko vsete kaj slabse, boljse?

P. S. Ne zelim usmiljenja, ne iscem komentarjev o tem kaj mi je bilo, da sem to dovolila, niti me ne briga vase mnenje o tem kdo sem zaradi tega ali kaj se mi bo zgodilo. Sprasujem ce se s takim razkritjem spremeni nacin kako gledas na cloveka.
Hvala

Pozdravljeni,

Ali bo partner na vas gledal drugače, če mu boste povedali o svoji izkušnji? Nek vpliv bi taka informacija zelo verjetno imela. Kakšnega pa ne morem vedeti. Predvsem ker ne poznam psihološke strukture vašega partnerja in vajine partnerske dinamike. Pa tudi, če bi to poznal, bi lahko samo z določeno verjetnostjo predvideval partnerjevo reakcijo. Ljudje smo si različni in na isto situacijo lahko reagiramo zelo različno. Recimo, se štirje prijatelji peljejo v avtu in avto na mokrem cestišču zdrsne iz ovinka na travnik. Brez vsakršne škode. Zdaj pa eden trepeta od strahu, eden vriska od veselja (gremo še enkrat), eden se jezi na voznika itd. Se pravi, na isto situacijo reagirajo s popolnoma različnimi čustvi. Tako da v tem trenutku lahko vi bolje, kot jaz in bralci foruma, ocenite kaj bi taka informacija pomenila za vajin odnos. Še bolje pa lahko to ocenite skupaj s psihologinjo.

Vaše konkretno vprašanje bi mogoče veljalo postaviti v širši kontekst. Depresivnost občutimo takrat, ko se v naši notranji strukturi aktivira prepričanje: jaz sem slab (sem slaba oseba, nisem vredna ljubezni, nisem ok). To lahko teče popolnoma nezavedno in zato teh prepričanj ne zaznavamo neposredno. Jih pa doživljamo posredno. Tega (jaz sem slab) recimo kot depresivnost. Poleg tega, da občutite depresivnost, me je k razmišljanju o tem, kako globoko v sebi gledate nase, navedlo to, da na trenutke nastopate zelo strogo do sebe: npr. sem bila zabita, bolna prepričanja … No, in ta globoka prepričanja o sebi zgradimo že v zgodnjem otroštvu – tam do 7 leta starosti. Izkušnja s tem fantom pa bi lahko še okrepila že prej obstoječe nesprejemanje sebe. To bi pomenilo, da imajo občutek sramu, iskanje potrditve pri partnerju, pogrešanje ljubosumja, depresivnost, občutek nevarnosti itd. (stvari, ki danes kvarijo kvaliteto življenja) lahko korenine že v čisto zgodnjih letih. In to ni nič nenavadnega. Z zelo podobnimi težavami se srečuje vsaj polovica ljudi, če ne več. Kako pride do tega nesporazuma, da že kot mali otroci pričnemo verjeti, da nismo dovolj dobri, sem opisal tukaj: https://ustavi.se/izgorelost-in-depresija-crno-beli-nesporazum-ki-izvira-iz-otrostva/

Zakaj to poudarjam? Ker to v psihoterapevtskem procesu lahko to spremenite ali vsaj močno omilite. In če na ta način okrepite globoko sprejemanje sebe, boste omili naštete simptome, hkrati boste pa s tem postavili temelje za vzpostavljanje močnejše bližine v partnerstvu. Razmišljam kako bi to ilustriral. Če se boste globoko v sebi počutili bolj varni, vredni, če boste sebe sprejeli takšno kot ste boste v odnosu lažje vzpostavljali bližino in boste tudi pri partnerju iskali to, da vas sprejme takšno kot ste. Tako teoretično rečeno: samo z iskrenostjo in zaupanjem v odnosu je mogoča ‘globoka’ bližina. In to nas privede nazaj na vaše konkretno vprašanje. Logično bi bilo, da si želite v partnerstvu, s tistim, ki vam je najbližje, odpreti vse karte. Se pogovoriti o vaši izkušnji, o spolnih fantazijah pa še o marsičem. Logično in čisto prav je pa seveda tudi, da ste pri tem zadržani.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Upam, da bo moj odgovor mimo tvojih kategorij, ki te ne zanimajo.
Ja, vsekakor mu povej in skrajni čas je za to … Nič nisi opisala, kakšna je vajina spolnost, ampak recimo, da bi bodoči mož zaznal, da te mika podrejanje in bi se spustil v takšne igrice. Verjetno si lahko predstavljaš, kako klavrno bi se počutil, če/ko bi magari čez leta izvedel, kaj se ti je dogajalo že kot otroku in pozneje kot najstnici. Kot da te je tudi on zlorabljal pod pretvezo iger. Lahko se tudi zgodi, da boš ti ob kaki njegovi kretnji, besedi, namigu doživela flashback in izbruhnila, pa on ne bo čisto nič kriv. Meni se zdi prav, da se v partnerstvu take stvari povedo.

Ali bo zato drugače gledal nate? Ja, zelo verjetno se bo nekaj spremenilo, ampak ne nujno usodno in ne nujno na slabše. Morda bo s tem končno dobil še zadnje koščke sestavljanke in mu bo marsikaj postalo jasno, kar ga je doslej begalo – tvoje telo mogoče slabše skriva travmo kot tvoja glava. Če je rahločuten, je morda že zaznal, da so med vama neki kliki, ki zanj nimajo očitnega povoda.
Če take zgodbe, ki si jo za moje pojme očitno zelo dobro predelala, ni zmožen prenesti, kaj šele, da bi ti očital ali te obsojal, mogoče ni pravi življenjski sopotnik zate. Kar se tiče raznih zlorab sorodnikov, znancev, župnikov, učiteljev … smo še vedno izredno tolerantna družba oziroma radi pometamo pod preprogo. Ti si bila otrok, ko te je “prijatelj” začel zlorabljati, in vprašanje, če bi se starši postavili zate, ko bi jim povedala. V majhni skupnosti je primeren odziv še toliko večji problem (kar pa seveda ni opravičilo, ampak nikomur ni prijetno biti izločen). In seveda, še vedno, kljub vsej emancipaciji, mora deklica, ženska v takih primerih požreti tudi marsikaj groznega in pritlehnega.