Dober večer

Že zelo dolgo razmišljam, da vam pišem. Veliko vas berem in ste mi naravnost čudoviti.

Jaz sem pa v dilemi že nekaj časa. Imam 20 mesečnega otroka, prav tako moja prijateljica. Je pa velika razlika med nama in tudi med otrokoma. Ona zagovarja avtoritativen način vzgoje. To se pozna že na otroku in sicer v smislu da je zelo jokav, agresiven in pogosto bolan. Seveda mi je jasno, da je nerazumljen, zato jok in agresija.

Se pa vse pogosto dogaja tudi to, da prijateljica primerja otroka. Že nekaj časa nazaj sem si rekla, da ji pač ne bom govorila otrokovih dosežkov, sem ji zadnjič kljub vsemu povedala, in spet je bil molk v telefon, nakar je začela razlagati, kaj počne njen otrok in da je njen otrok razvit tako kot triletniki. Jaz sem že velikokrat dala dober zgled, pohvalim njenega otroka, vendar opažam, da v lažeh gre v skrajnosti in včasih govori neumnosti. Jaz pa ne vem kaj naj odgovrim na to.

V bistvu me zanima, ali naj se odkrito z njo pogovrim o teh stvareh, in če da, kako naj sočutno pristopim do nje? Vprašanje se mi postavlja tudi, če je prav da se vtikam v njo, ker za nasvet me ni prosila. Opažam, da je tudi ona v stiski, nima službe,… Zelo jo imam rada. Nisem pričakovala, da bo odnos takšen, ko bodo otroci. Sem v dilemi. Želim narediti tako, kot je prav, pa ne znam. Želim ji pomagati, oziroma povedati, da obstaja tudi kaj drugega kot samo ne-ji, jok….

Upam, da me boste razumeli, ker meni se malo zdi kot da ni ne repa ne glave 🙂

Vašega odgovora se veselim.
Lahko noč

Kako te razumem, tudi moj odnos s prijateljico se je zelo spremenil, odkar imava otroke. Oz. vse je bilo super, dokler ni tudi ona dobila otroka, je pol leta mlajši od moje hčere.

V bistvu je meni zelo pomagalo, da sem sprejela, da je njen otrok njena odgovornost in moj otrok moja odgovornost. Kar koli sem ji skušala pomagati (ko je za pomoč prosila, seveda), je naletelo na obrambno reakcijo in to ni moj problem. v bistvu se mi zdi, da še najbolj pomaga, da nič ne govorim, in se držim svoje drže. nehote vidi in opazi, očitno razliko. v bistvu je vse kar rabi to, da ji daš občutek, da je dobra mama( ki ima občasno slab dan, kot vsi ljudje na tem svetu). in tudi je, vsaka mami se trudi po svojih najboljših močeh, v to sem prepričana.

če se lahko čustveno distanciraš od njene vzgoje (ok, če je tukaj čustvena ali fizična zloraba, tukaj je treba poseči vmes) in se osredotočiš nase in se trudiš biti še boljša mami svojemu otročku, potlej se še dobivaj z njo. v nasprotnem primeru, bi jaz te stike zelo omejila, zakaj bi se morala počutiti slabo? in enostavno ne sodeluj v tem, kar ti ni po godu. če te vpraša kaj že tvoj otrok zna? moj odgovor je vedno, nekje je povprečna, nekje je malo nad nekje malo pod:) zame je pa itak najboljša, kar mi je pa najbolj pomembno, da je srečen in vesel otrok!

Pozdravljena!

Spremenite fokus, …AT vam je zelo dobro odgovorila in pravzaprav vam jaz ne bom povedala nič novega. Predvsem bodite pošteni in si najprej priznajte, da v vaših očeh ne dela prav in ima problem. Vidite: hočete jo popravljati, spreminjati … pravite, da ji hočete pomagati. Ne, to ni pomoč, hočete jo spreminjati in to ni ok. Pomoč bo, ko vas bo za to prosila. Sedaj pa ta vaš odnos ruši vajino prijateljstvo. In to čuti.

Kaj bi naredili, če bi izbrala ne-pravega moškega? Kako bi se obnašali? Jasno bi ji povedali, da vam ni všeč in to je to. Potem pa bi bili dalje prijateljici ali pa ne, ampak v prijateljstvu je prostor za poštenje in iskrenost in to se zgodi spotoma, tako mimogrede, potem pa vsak živi dalje tako kot misli, da je zanj dobro in prijatelj to sprejme. To je prijateljstvo. Če jo želite spreminjati, pa to ruši odnos.

In še malce moje osebne izkušnje. Ravno danes sem govorila s prijateljico, ki je pred kratkim rodila. Njena srednja je bila v vrtcu in imela sem občutek, da je ne bo izpisala in o tem do danes sploh nisva govorili. Danes mi pa pove, da jo je izpisala in da je super, ker ni treba zjutraj vstajati, ker so stroški manjši in je lepo doma. Prav presenetila me je in veste kaj jo je prepričalo? Ko ji je vzgojiteljica rekla nekako takole: veste kaj, sicer je tole moje osebno mnenje, ampak jaz bi imela otroka doma, ker je prav čudno da gremo s skupino na sprehod in srečujemo njihove mamice z vozički. Pa še nekaj vam povem: saj jaz rada hodim v službo, ampak če bi pa lahko bila doma, pa bi bila tudi vesela. In ta zadnji stavek je prepričal mojo prijateljico psihologinjo.

In to deluje, kadar ste neobremenjeni a hkrati pošteni in poveste po domače … ne nekih teorij, kaj je dobro za otroka.

Alenka O.