Povedati
Pozdravljeni!
Jaz bi vas rada vprašala, ali ste komu za spolno zlorabo povedali. Kako je to zgledalo? Kaj vas je gnalo, da ste to komu zaupali? Kako ste tako stvar preživeli? Ste povedali samo “Bila sem spolno zlorabljena” ali ste komu tudi povedali, kaj se je zgodilo? Sprašujem, ker je pisati o tem znatno lažje, kakor to nekomu zaupati.
Lp!
Pozdravljena!
Povedala za spolno zlorabo mami po telefonu. Je bilo težko, ampak sem. Želela sem dati to bolečino iz sebe. Bolečina je bila prisotna še nekaj časa ( dni ), je bilo pa z vsakim dnem lažje živeti z mislijo, da sem spregovorila o temi, ki je bila ranljiva in boleča. Po tem dogodku so stvari stekle nekako same od sebe.
Pozdravljena!
Spregovorimo zaradi sebe in svojega občutka tesnobe in ne zaradi drugih! Seveda iščemo izgovore, da nikoli ni pravi čas, moment, dan, trenutek. Ko prenehamo s tem, v naše misli zopet pride občutek ” da je treba dati bolečino iz sebe “, ter da je potrebno nekaj narediti zase. Samo od nas samih je odvisno, kdaj bomo rekli STOP, dovolj je bilo potuhe, izgovorov. HOČEM, da mine ta bolečina. HOČEM da drugi zvedo, kako se počutim sedaj, kako sem se počutila ob zlorabi. Ko ozavestimo svojo bolečino in ko imamo samozavest v sebi, nas NIHČE in NIČ ne more spraviti iz tira. Takrat se tudi ne oziramo na to ali nam kdo verjame ali ne! Zase vemo, KDO, KAJ smo in KAJ HOČEMO in samo to je POMEMBNO.
Zavedati se je treba, da je zlorabo treba ozavestiti in predelati PREDVSEM in SAMO ZARADI NAS SAMIH.
Se strinjam z vami, da karkoli in komurkoli povemo za zlorabo, moramo to narediti zase. Občudujem tudi vaš način sprejemanja občutkov. Poveste in v nekaj dneh ste boljše … kapo dol. Ampak če sem iskrena zveni prisiljeno … v smislu potlačenja … moram biti boljše, zato naredim tisto, kar je treba narediti (ker v knjigi Pogum za okrevanje ali drugi piše, da je potreben korak k “ozdravljenju”) in takrat bom boljše, ker se bom prisilila in govorila, da sem ok. Mogoče je vaš način bolj učinkovit in se ne vleče … samo nisem tak človek. Hočem biti boljše tako, da tudi ko razmišljam o zlorabi ali o tem, da sem komu povedala, me ne vrže s tira. Lahko se prisilim, da odmislim, da verjamem vase, ampak mi to ni ‘globinska’ rešitev. Moram najti razlog zakaj verjeti vase, ker samo tako bo to lahko trajalo.
Se pa strinjam, da si naprtimo 3000 izgovorov, zakaj nočemo povedati nikomur. Po drugi strani … a je to sploh pomembno? Koga pa briga ali sem bila spolno zlorabljena ali ne? Mojega partnerja … to se strinjam… po drugi strani, kaj pa mojo mamo briga, da ko je ni bilo me je stric zlorabljal? To, ali ona ve ali ne, mi ne spremeni ničesar v življenju. Tudi jezna nisem nanjo, saj ni mogla vedeti. In če razmišljam tako, kakor ste vi napisali v prejšnjem postu, karkoli se odločim, moram vedeti, kdo sem in kaj želim … torej, če sem dobro razumela je glavno, da se počutim v miru s svojo odločitev. Mogoče pa sem zgrešila namen tega, da komu poveš … je namen to, da bi mi odleglo? Ne vem … mislim, da boljše čustveno počutje ni odvisno od tega ali komu poveš … po drugi strani včasih bi samo si želela zaveznika, ki bi razumel mojo bolečino.
Tukaj se pa ne morem strinjati. Menim, da bi moral vsak starš opazit stisko, ki jo otrok čuti, ko je spolno zlorabljen. Ker stiska je prisotna – nekaj pri otroku se spremeni. Če gledam za nazaj, kako sem se obnašala, sem zelo jezna na mamo, ker ni tega prej opazila …jezna sem, ker ji je bilo samoumevno, da sem agresivna, nasilna do sebe (butanje z glavio v zid, med vožnjo v avtu v steklo), preobčutljiva, nesamozavestna …Tako da zagovarjanje mame češ, kaj je pa ona vedela – gre samo za njeno zaščito, ker bi te bolj bolelo, da bi sppoznala do nje zamero, ker te ni zaščitila pred moškim, ki te je spolno zlorabljal – bi te pa morala.
Glede tega komu povedati – vsak zase vidi, komu lahko in komu se zdi smiselno. Jaz imam obdobje, ko bi kar kričala: spolno sem bila zlorabljena, zakaj mi ni nihče pomagal …da bi šla do mame, ji očitala, itd., potem pa pri sebi razmislim, da še napišem težko, kako bom šele o tem govorila in tudi to mine …je pa tudi to – če komu povem a bo zato drugačen do mene – kaj če se mu bom smilila – tega pa ne želim …
Ja! Je pa tudi res, da se otrok včasih ne sooča samo z eno travmo. Recimo, da poleg zlorabe, je še ločitev staršev … neka premlada, neosveščena mami bo mislila, da je otroku hudo za ločitev. Seveda se pa vsekakor strijam, da mama ve, kdaj z otrokom nekaj ni v redu in meni osebno se zdi pošteno, če ne pridemo kar do zaključkov, ampak raziskujemo. Jaz bi pustila, da mi otrok sam “pove”, kje je težava. Če zamerim mami? Mogoče … ampak ne samo glede spolne zlorabe. Ji zamerim to, da mene kot človeka s čustvi na splošno ne začuti. V sebi bi si želela ji povedati … mogoče malo tudi iz hudobije, ker si mislim, da bi njo bolj bolelo kakor mene … potem se mi pa ne zdi vredno.
Po drugi strani ne bom pustila, da mnenje drugih oblikuje mojo osebnost. Če bom toliko močna, da lahko povem, me ne zanima, ali nekdo zdaj drugače gleda name, ali se mu smislim, ali misli da sem si sama kriva…njegov problem. Ne bom se smejala z bolečino v srcu, samo za to, da drugi ne bi ugotovili, da je z mano “nekaj narobe”.
Zame so to trenutno še utopične sanje, ki se bodo uresničile šele v prihodnjem. Bom pa prišla tako daleč, da bom sama sebe toliko spoštovala, da me mnenje drugih ne bo vrglo iz tira. Vem, ker delam v to smer. 🙂 Do takrat pa ne potrbujem posluha nesočutnih ljudi.
Rdeceokica! Rada bi ti samo povedala, da mi je žal da tudi ti greš skozi to in ko sem prebrala, kako si skušala opozoriti na svojo bolečino, me je prav stisnilo do dna srca! Mislim, da razumem, kaj pomeni, da ne želiš, da se boš komu zasmilila, istočasno pa prav vidiš, kako ne more razumeti!
Hvala da si delila z mano svoje mnenje!
LP!
Pozdravljena!
Ko sem povedala za zlorabo, nisem rekla, da je bilo kar takoj ” dobro “. Boljše je bilo iz dneva v dan, predvsem zato, ker sem ozavestila svojo težavo in jo povedala naglas. Včasih je potrebno, da se slišimo. Morda je za koga to brezpredmetno, pa vendar je odrešilno in pokazatelj, da je treba nekaj storiti in nič več ” vegetirati na mestu “. Morda se na grob način porinemo v neko situacijo, ki nam je tuja, drugačna in nepoznana. Ampak začeti je treba, zaradi nas samih ! In strinjam se, da v omenjeni knjigi ali katerikoli drugi knjigi, omenjajo da je treba iti po korakih. Ampak kaj pa je za mene ali za katero drugo žensko pomemben korak ? Za vsako je drugačen pristop in vsaka mora najti nekaj, kar bo njej v redu ter bo zanjo pomemben korak. Toliko kot nas je različnih ljudi, verjamem, da je tudi korakov. Kdaj vemo, da smo pripravljeni govoriti o zlorabi ? Takrat, ko nimamo pomislekov ali je to pravi način ali ni? Ko vemo, da z obema nogama stojimo trdno na tleh. Ko vemo, da nas ne bo nič iztirilo, ker si želimo uspeh, boljši jutri, miren spanec in čisto vest pred samim seboj ! Predelati zlorabo zaradi sebe, svojega jaza, svoje duše, ki kliče na pomoč ! To je najpomembnejše, odrešilno in okrepčilno za našo samozavest, samozaupanje in da se pričnemo imeti rade.
Tukaj se pa ne morem strinjati. Menim, da bi moral vsak starš opazit stisko, ki jo otrok čuti, ko je spolno zlorabljen. Ker stiska je prisotna – nekaj pri otroku se spremeni. Če gledam za nazaj, kako sem se obnašala, sem zelo jezna na mamo, ker ni tega prej opazila …jezna sem, ker ji je bilo samoumevno, da sem agresivna, nasilna do sebe (butanje z glavio v zid, med vožnjo v avtu v steklo), preobčutljiva, nesamozavestna …Tako da zagovarjanje mame češ, kaj je pa ona vedela – gre samo za njeno zaščito, ker bi te bolj bolelo, da bi sppoznala do nje zamero, ker te ni zaščitila pred moškim, ki te je spolno zlorabljal – bi te pa morala.
Glede tega komu povedati – vsak zase vidi, komu lahko in komu se zdi smiselno. Jaz imam obdobje, ko bi kar kričala: spolno sem bila zlorabljena, zakaj mi ni nihče pomagal …da bi šla do mame, ji očitala, itd., potem pa pri sebi razmislim, da še napišem težko, kako bom šele o tem govorila in tudi to mine …je pa tudi to – če komu povem a bo zato drugačen do mene – kaj če se mu bom smilila – tega pa ne želim …[/quote]
Pozdravljena!
Oglasila sem se le toliko, da povem, da vsaka mama bi morala opaziti spremembo na otroku, saj se le ta opazi takoj. Zase vem, da sem takoj opazila spremembo pri hčeri, le ona govoriti ni želela o tem. Ni bila pripravljena. To je najtežje, ker veš da nekaj ni v redu, pa otrok ne spregovori.
So seveda tudi take mame, ki si zatiskajo oči, da ne vidijo sprememb pri otroku in jih dejansko ne vidijo. Ponavadi so to mame, ki so bile tudi same nekoč zlorabljene in niso predelale svoje zlorabe. Slab vzorec prenesle na otroka.
Citiram še tole …
Glede tega komu povedati – vsak zase vidi, komu lahko in komu se zdi smiselno. Jaz imam obdobje, ko bi kar kričala: spolno sem bila zlorabljena, zakaj mi ni nihče pomagal …da bi šla do mame, ji očitala, itd., potem pa pri sebi razmislim, da še napišem težko, kako bom šele o tem govorila in tudi to mine …je pa tudi to – če komu povem a bo zato drugačen do mene – kaj če se mu bom smilila – tega pa ne želim
Začeti je treba dosledno – to pomeni, da se je potrebno soočiti z zlorabo, jo začeti predelovati in se pogovarjati o njej. Pogovarjati o občutkih, strahovih, tesnobah, o občutku manjvrednosti, zapuščenosti, občutku, da smo bile neljubljene, zasmehovane, prizadete, ranjene ..
Ko se nekako predela vse to, se lahko izrazimo kot ženska, kot oseba, ki ve kaj hoče, ki stremi k boljši in lepši prihodnosti. Predvsem pa spoznamo da ljubezen, razumevanje in sočutje moramo najprej dati sebi. Šele kasneje vse to lahko damo nekomu drugemu, npr. otroku, partnerju in še komu.
In nikoli se žrtve zlorabe ne smilijo drugemu človeku. S tem, ko povemo za zlorabo, sogovornik vsaj nekako ve ( če je večkrat govoril z nami in smo mu bili čudni, nerazumljeni) ali pa skuša razumeti zakaj smo v določenih situacijah odreagirali tako in ne drugače. Vedeti je treba, da potem vsa zgodba dobi celoto in da potem vemo zakaj se je nekdo tako in drugače obnašal. In najpomembnejše – ni nam več čuden oz. čudaški ! Toliko v razmislek !
Pozdravljeni!
Vesela sem da sem našla to temo in da se lahko razgovorim po mili volji da mi ni treba zadrževati,
čeprav so moje težave z zlorabo rešene, vendar rana ostala in je ni moč zaceliti samo omiliti.
Tukaj sem zasledila da veliko žensk neve komu kdaj in kako povedati kaj se je zgodilo.Zato sem se odločila, da vam zaupam svojo bolečo zgodbo in upam, da bo mnogim dalo pogum in da bodo spregovorili.
Stara sem 25 let in sem mamica 4 letne hčerke. Moja zgodba se začne pri 6 letih. Takrat sem prvič bila spolno zlorabljena s strani očeta.Nisem razumela kaj je to zakaj mora to delati, zakaj boli,… Vem samo da nisem smela povedati mamici ker drugače bo hudo. To se je dogajalo use do 9 leta. Takrat nisem vedela da se to takem otroku nesme početi, da nesme bit na tak način kaznovan! Pri 9 letih sma se s sestrico in mamo odselili zaradi nasilja do mame. Med tednom sem bila pri mami, čez vikedom pa pri očetu. Ni mi ugajalo bolelo me je! Nisem hotela! Povedala bi mamici pa nisem smela, ker bi kazen bila prehuda!
Kar kmalu sem se zlomila in moje vedenje je bilo čedalje hujše. Mama ni razumela zakaj nočem k očetu saj sem ga imela rada! Rekla sem ji samo da zato nočem ker me pri očku vedno boli in da nočem več da Boli. Mama prvo ni razumela kaj hočem povedati in je hotla predet reči do dna. Drezala vame toliko časa da sem povedla kje me boli in kaj očka naredi da me boli. Še danes vidim kako bolečino je moja mama imela v srcu saj je tudi ona bila žrtev spolnega nasilja doma in v tistih časih se ni smelo o tem govoriti. Hvaležna sem ji za vse kar je v tistem času naredila zame. Hvaležna sem da so mi povedali da to se mi nebi smelo dogajat in kaj to pomeni.
Bila je težka pot polno trnja ampak, se je splačalo! Napaka bi bila da bi molčala!
Zato drage moje ne molčat, ker bolečina bo še večja! SPREGOVORITE delite bolečino, so skupine, so stokovni delavci, ki pomagajo tudi anonimno, samo ne molčat!
Še danes se mi v sanjah prikradejo slike dogajanj, še danes občutim duševno bolečino ampak ne tako kot takrat je milejša!Nevem kaj bi bilo če nebi povedala zakaj!
To je moja skrajšana zgodba bi napisala še več vendar se podrobnosti nočem spominjati. Pripravljena sem svetovat prisluhnit dati nasvet ali kakorkoli, ker bi meni bilo še lažje in vam da ne zadržujete vase.
Pozdravljena!
Se strinjam z vami, ko gre za otroka. Če se le uspe otroku pomagat, ko je še mali, je to super, ker bo tako z večjim upanjem se zazrl v življenje, pa čeprav bolečina ostane. Ne vem, mislim, da če se otrok počuti slišanega, je to že samo po sebi zdravilno.
Če pa gledam sebe … sem odrasla ženska. Komaj zdaj se začenjam spominjati zlorabe. Občutki so res grozni, ampak se ne bi nič spremenilo v mojem življenju, če bi moja mami vedla za zlorabo. Morala bi gledati njeno trpljenje … ukvarjala bi se s tem, da ji je hudo, ali pa bi mi bilo grozno, ker ji mogoče ni dovolj hudo. Vse to pa zahteva energijo, ki pa jo jaz rabim za vsakodnevno življenje, za to da gledam vsak dan na sončno stran življenja. Ravno ta energija, je tista, ki jo potrebujem, da si rečem, da ni nič narobe z mano, če sem en dan obupno žalostna, in mi pomaga naslednji dan, da se spravim spet na noge. Odnos s staršem, ki ni nikoli zaznal potrebe svojega otroka, je tako poškodovan, da trenutno ne vidim načina, kako bi lahko kaj takega zaupala svoji mami, pa čeprav jo globoko spoštujem in po svoje ljubim. Mislim, da ne obstaja en splošni recept. Tudi niso vsi starši enaki. Mislim, da je važno začutiti, ali je varno komu povedati, in če čutimo da ni varno zaupati komu, potem je to, da poslušamo tisti notranji glas, obvezno.
Lep pozdrav!
Pozdravljena!
Sama menim, da čeprav si odrasla oseba ( morda to potrebuješ kljub vsemu), da poveš mami, čeprav se te misli otepaš. Zakaj tako menim? Predvsem zato, ker podzavestno zagotovo to želiš, samo realno si tega ne priznaš! Zato imaš nihanja v razpoloženju in to je začaran krog. Tudi sama nisem imela ” dobrega ” odnosa z mamo, pa sem ji kljub vsemu povedala. Zakaj bi pa sama držala vse v sebi, če ni bilo potrebe? To je mučenje na dolgi rok. Si tega želiš? Vseeno pa sama zloraba pusti posledice in samo JAZ jo lahko predelam in NIHČE drug. Ljudje potrebujemo stik, sočutje, razumevanje in komunikacijo. Vse to je v nas samih in tako se tudi izražamo vsak dan.
Strinjam se pa tudi z tvojo mislijo, da je pomembno kako se počutiš, komu lahko zaupaš in poslušaš notranji glas !
Vedeti moraš, da nisi sama v tem, da nas je veliko takih, ki smo predelali in povedali. Mnogo jih je, ki molčijo.
Tisti ” molčeči ” spregovorite in se opogumite !
Ve ste se odločile povedati, jaz sem bila prisiljena. V našem kraju se je zloraba punčk s strani duhovnika odvijala leta in leta, in ko je ena, takrat že odrasla ženska, to končno priznala, je vse padlo tudi na nas, otroke. Sploh nismo vedele, da je kaj narobe v njegovem početju in ko smo bile s tem soočene, je bil to velik šok. Najprej smo morale povedati učiteljici, potem ravnateljici, mami, odvetniku, sodniku.. vedno eno in isto, pred tujimi ljudmi, ki niso vedeli kaj reči. Bilo je ponižujoče in za vedno bo ostalo z mano. Prav je, da je ta stvar končno prišla na dan, saj če nebi, bi to morda počel še danes. Vendar pa je to na meni pustilo velik pečat. Prepričana sem, da bi bila brez te ” zlorabe ” drugačen človek. Morda bi še vedno verjela v boga, morda bi lahko zaupala še komu drugemu razen sebi, lažje bi sprejemala partnerjeve dotike..
To, da sem morala na silo povedati kaj se je dogajalo, je bila napaka s strani odraslih. Nič niso dosegli, saj je duhovnika kap, predenj so mu sodili. Nam pa bo za vedno ostal spomin na to, kako smo vedno znova morale ponavljati zgodbo, takoj po tistem, ko smo izvedele da je to zelo narobe.
Pozdravljena!
Morda res niso znali z besedami. Niso vsi strokovnjaki ” človeški in topli “. Nekaterim je ” cilj ” samo dobiti odgovore na tak ali drugačen način. Toliko let nazaj, pa tudi še ni bilo veliko govora o zlorabah. Ponekod je še danes celo to tabu tema in buri duhove.
Vse punce odrastejo in postanejo žene in mame. Nekatere imajo težave v komunikaciji, nekatere pri čustvovanju, spet druge pri hranjenju, tretje pri izbiri partnerstva. Vseskozi tudi občutek manjvrednosti, nepripadnosti, nesprejemanja.
Ko pridemo do točke, da želimo nekaj spremeniti zaradi SEBE, začnemo ” kopati ” po sebi in odkrivamo detajle, ki so globoke zarezale rane v naši duši. Treba je sprejeti dejstvo, da nekatere izmed nas, smo rasle v družini, ki nam je dajala ” napačne ” vzorce, druge so imele starše alkoholičarje, tretje starše odvisnike, četrte samohranilce pete kaj drugega in tako naprej.
Tako ugotovimo, da nismo SAME KRIVE za svoje tegobe v mladosti, ampak VZOREC. Od nas samih je odvisno ali se ga bomo lotile ” predelovati ” ali bomo ostale na mrtvi točki. Mnoge ne zmorejo in lažje živijo v laži. Mnoge predelajo in se skušajo izogniti vzorcu in delajo instiktivno po srcu.
Pravila torej ni. Poslušati je potrebno svoje srce in SI PRISLUHNITI.
Srečno!
Ravno včeraj sem bila pri dobri prijateljici in je pogovor nanesel na moje psihoterapije …In sem se opogumila in ji povedala za moje zlorabe …In res, bilo je zelo težko a hkrati zelo sproščujoče, ker tega ne rabim več zadrževat v sebi. Tudi z možem že lažje govoriva o tem in dvomim, da bi mi brez terapij to uspelo. In zelo sem ponosna nase, da sem prišla že tako daleč, da lahko o tem spregovorim z drugimi – ne samo s terapevtom. Seveda pa ne z vsemi. Mami in sestrama ne vem če bom lahko sploh kdaj spregovorila o tem – pa tudi če ne bom – važno, da je meni bolje a ne? 🙂
Maja hvala za vse vzpodbudne besede, ker so mi v mnogo sitacijah prišle še kako prav!
Lep pozdrav,
Rdečeokica
Pozdravljena!
Zelo sem vesela, da je napredek, ki ga tudi sama opaziš. Le tako naprej ! Počasi se daleč oz. marsikam pride.
Srečno!
Pozdravljeni !
Prosila bi za nasvet. Moj prijatelj je skrben samohranilec. FINANČNO IN PSIHIČNO IŽČRPAN, zaradi bitke za skrbništvo. Bivša partnerka je zapustila njega in hčer. Hči je zapustila staro komaj 3 mesece. V njeno življenje se je vrnila šele po dolgem času. Sedaj jo občasno ima za kratek čas, vendar tam ne spi. Pred časom je spremenila obnašanje. Deklico tlačijo more. Z obiska od mame se vrača v njenem spodnjem perilu ( kljub temu, da tam ne prespi ), z razdraženim zunanjim splovilom. Pred časom je izjavila v histeriji, da se luliko liže. Deklica je stara 8 let. Mama ima ogromno spolno potrebo ( nimfomanka), poleg tega uživa nedovoljene substance. VENDAR socialna služba sili deklico, da ima stike z mamo. Na risbicah nariše sebe s pištolo, kako strelja v mamo in njenega partnerja. To je klic na pomoč. Kaj še lahko storimo, da bo punčka začutila varnost?
Pozdravljena!
Na žalost je tako, da včasih se dodeli otroka staršu, ki ne zna ali noče skrbeti za otroka. Seveda otrok trpi.
Zanima me, ste že šli kdaj z punčko na kakšen pogovor, da si pridobite dodatno mnenje? Je kje zabeleženo, kaj se ji počne? Na podlagi tega, lahko pridobi nadzarovane obiske pri mami.
Srečno!