Pozdravljeni

Tako, zbrala sem pogum – premagala strah in mami vse povedala. Do izpovedi je prišlo po telefonskem pogovoru in občutki, kako mi je odleglo, ko sem vse povedala – neizmerno olajšanje in se mi zdi da sem spet čisto drug človek. Zdaj v teh dneh od ipovedi naprej – drugačna sem …veliko bolj sproščena, nasmejana, vesela – ljudje mi govorijo – oooo, ti pa si dobre volje – in enostavno – lažje diham in živim. Odziv mame je bil na začetku presenetljivo dober, razumevajoč – nato pa ne vem – ves čas je iskala in išče izgovor, da sem osebe pomešala – da to zagotovo ni bil oče in da mi je terapevt mogoče predlagal napačen način terapije, ker ona bi to zagotovo videla. Skratka – na vse načine me je začela prepričevati v nasprotno – da to ni res. Sem pa zelo ponosna nase, ker sem vztrajala pri svojem do konca in tudi s pomočjo literature, ki sem jo na tem forumu našla kot dobrodošlo za prebrat – ostala trdna in vztrajna – da sem zaupala sebi in svojim občutkom. Mami je izbrala tipičen način obrambe – zanikanje in kako se bo odvijalo naprej – ne vem. Sklepam, da bo poskusila vse pozabit in se delat, kot da ni bilo nič. Prišlo je tudi do očitka, da je sedaj res meni lažje, ampak je njej težje in kako da nisem tudi na to pomislila – skratka povedala sem, sedaj ve resnico, jaz sem pa zase naredila največ kar sem lahko v tem trenutku kot še en korak naprej na poti do okrevanja.

Res se iskreno zahvaljujem vsem za podporo, ker tudi brez vas mi ne bi uspelo narediti ključnega koraka…

Hvala!
Rdečeokica

IZ SRCA ČESTITAM! KAR TAKO NAPREJ! 🙂

Pozdravljena!

Veseli me, da se počutiš boljše in svobodno. To je bil tudi namen.
Mama bo itak iskala izgovore, ker ne zmore prenesti resnice.

Le tako naprej!
Srečno!